Prof. dr. Rok Vengust, dr. med., ki na leto opravi okoli štiristo operacij hrbtenice, je še vedno prvi kirurg v Sloveniji, ki opravlja endoskopske operacije hernije diskusa, in edini, ki izvaja tudi najnovejšo operacijo – minimalno invazivni način stabilizacije hrbtenice. »Pri tej novi fiksaciji hrbtenice je rez namesto od 10 do 15 centimetrov dolg le tri centimetre. Prav tako ne vstopamo ob živčnih strukturah in ne poškodujemo mišic, zato ni možnosti zarastlin in drugih zapletov.« Bolniki so sposobni hoditi že na dan operacije, odpuščeni so dan ali dva po posegu, po tednu dni lahko prehodijo kilometer, steznika po operaciji ne potrebujejo. A te, do bolnikov prijazne operacije, so zaradi pomanjkanja denarja v manjšini, čeprav si jih dr. Vengust želi opravljati: »Šteti bi moral bolnik!«

Več kot osemdeset odstotkov ljudi boli križ. Je to najpogostejša bolečina, če govoriva o hrbtenici?
To je najpogostejša bolečina skeleta vsega telesa in res je, da ima več kot osemdeset odstotkov ljudi vsaj enkrat bolečine v križu – bodisi prav v križu bodisi da sevajo v nogo. Ta bolečina sega vzdolž živca, ki izstopa iz hrbtenice v ledvenem predelu in oživčuje kožo ter mišice spodnje okončine. Bolečina, ki seva vzdolž spodnje okončine po zadnjem delu stegna, se kaže z išiasom. S tem se srečamo, kadar je živec mehanično ali kemično dražen. Seveda pa vsake bolečine v ledveni hrbtenici ne povzroča pritisk na ledveni živec, nasprotno: bolečine v križu ima osemdeset odstotkov ljudi, pogostost hernije diskusa (zdrsa medvretenčne ploščice) pa je od dve- do triodstotna.
Če prav razumem, je za operacijo torej primeren le tako majhen delež bolnikov?

Tako je. Pri ljudeh z zdrsom medvretenčne ploščice izpeljemo diagnostiko, z magnetno resonanco dokažemo zdrs in operiramo – približno polovico vseh bolnikov, ki imajo zdrs medvretenčne ploščice; to pa zato, ker pri nekaterih ta bolečina mine.
Kje je vzrok za težave s hrbtenico? Res samo v staranju, in to že pri tridesetih letih?
Res je, tako zgodaj. Medvretenčna ploščica je namreč največja neožiljena struktura v človeškem telesu in tako zelo zelo zgodaj podlega degenerativnim spremembam. Hernija diskusa se najpogosteje pojavi med petintridesetim in petinštiridesetim letom, pravzaprav na vrhuncu moči. Degeneracija nastane, če medvretenčna ploščica ni dobro prekrvljena, presnova pa je počasna – gre za to, da je hrbtenica močno obremenjena, hkrati pa medvretenčne ploščice niso ožiljene. Razvili smo se iz živali, hodili smo po štirih nogah in prešli na pokončno hojo, toda medvretenčna ploščica se tej spremembi ni prilagodila.

Nekoč so bile operacije hernije diskusa kar zahtevne, ljudje so se jih bali zaradi možnih zapletov, danes pa kot prvi in edini v Sloveniji opravljate endoskopsko operacijo.
Drži. Klasična operacija traja približno trideset minut in dandanes ni več takšen bavbav: rez kože je dolg od tri do štiri centimetre, bolnik gre domov dan po operaciji. Pri endoskopski operaciji je rez dolg pol centimetra, mišic ne odmikamo, kosti ne odstranjujemo, da bi prišli do ploščice: živčne strukture, ki pritiskajo na hernijo, odstranimo. Operacija je dolga od trideset do petinštirideset minut, bolnik lahko zapusti bolnišnico še isti dan.
Kakšni so morebitni zapleti pri klasični operaciji?

En odstotek jih je: možno je pooperativno vnetje, med operacijo se lahko poškoduje živec ali ovojnica, ki obdaja živce vzdolž celotne hrbtenice. Lahko nastanejo zarastline, ki so stalnica vseh operacij, pri katerih se pojavijo krvavitve, te pa onemogočajo gladko potovanje živca v nogi: zarastline ga ujamejo in mu onemogočajo prosto gibanje, toda zdaj uporabljamo protizarastlinske gele, ki zelo učinkovito preprečujejo nastanek zarastlin.
Če primerjate klasično in endoskopsko metodo, kako uspešni sta?
Enako!

Več v novi Jani, 24.8.2010