»Takoj sva se začutili, je zelo čista duša, ki želi pomagati z vsem srcem,« se je s toplimi očmi nasmehnila Jožica, ko sva jo s fotografom obiskala v prostorih za terapije poleg njenega doma v Braslovčah in spomnila na pogumno kriminalistko. Zaradi svoje izkušnje je Mirela Jožico toplo priporočila naprej. »Ko človek potrebuje pomoč, je pomembno, da mu jo damo. Ljudje včasih ravno takrat nimajo denarja, pa se energija pozneje že nekako izmenja,« je prepričana, zato pri njej človek da, kolikor pač zmore, pravi. Šele z leti, ko je postala samozavestnejša, se je tudi sama naučila sprejemati. Danes z veseljem svetuje: »Sprejmi, kar ti človek želi dati. Ko vidim, kako se ljudem zasvetijo oči, ko jim je po končani terapiji bolje, mi lepšega darila ne bi mogel dati nihče, hvaležnost nima cene,« iskreno pove. Tudi sama je neskončno hvaležna za vsa darila v obliki učenja in spoznanj, tudi za vse bolečine, ki so bile njen največji učitelj in so jo pripeljale na današnjo pot. Na smisel njenega življenja, ki si ga je nekoč hotela vzeti.
Želela sem si umreti
Kot otrok je kar vedela, da se bodo nekatere stvari zgodile. »Spomnim se, kako sem v tretjem razredu prosila učiteljico, naj me spusti domov. Nisem mogla ne brati ne pisati, solze so mi kar tekle po licih. Čutila sem, da je doma nekaj narobe. Vso pot do doma sem tekla in tam ugotovila, da se je smrtno ponesrečil moj prijatelj Bogdan, s katerim sem se zelo veliko družila.« Ker je zaradi takšnih dogodkov dobila občutek, da se nekaj zgodi zaradi nje, jo je postalo strah. Sčasoma se je oddaljila od sebe in zaprl se ji je ta kanal, ki ga je kot otrok imela. »V odraslosti pa me je telo samo spet učilo, kako se odpreti.« Odločilen za njeno življenje je bil anafilaktični šok. »Takrat sem imela priložnost videti svoje telo, ki je negibno ležalo na postelji. Ko sem pozneje spoznavala astrologijo, sem ugotovila, da je bila to ena izmed preizkušenj v astrološki karti, kjer je bilo zapisano tudi, da bom imela, če preživim, težave s hrbtenico in bom delala z energijami. Vse to se je tudi zgodilo. Zaradi obrabe hrbtenice ter dveh operacij v letu dni in petih mesecih so me leta 2004 invalidsko upokojili.«
Neprespane noči zaradi neznosnih bolečin so jo pripeljale na rob norosti in trpljenja. »Spraševala sem se, zakaj ravno jaz in komu sem storila kaj slabega, da se mi zdaj to vrača. Res sem si želela umreti. Molila sem, naj me bog vzame k sebi! Nato pa se je zgodilo jutro, ki ga ne bom nikoli pozabila. Na steni sem zagledala svetlobo, kot bi se angel prikazal iz stene, in dobila sporočilo, da je tudi zame lahko življenje lepo. Naj samo prosim, da so ob meni in da nikoli ne bom sama. Takrat sem začela moliti, da bi se spet pozdravila, da bi spet hodila, tekla, kot sem nekoč rada, da bi spet lahko bila mama svojim otrokom, ne pa da oni, moj mož in moja mama skrbijo zame. Zaradi te izkušnje imam tako rada angelsko energijo in sem se pozneje tudi učila angelske terapije. S klienti vlečemo angelske karte, če želijo, da dobijo svoje angelsko sporočilo. Angeli so vedno z nami, samo prositi jih moramo za pomoč, sicer samo čakajo,« se nasmehne.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 3. oktober, 2023.
