Sicer sem se ga že dlje namenil raziskati. In ko sem se zdaj vanj malce bolj poglobil, sem ugotovil, da je gospod vsekakor vreden predstavitve. Zdravnik, mislec, seksolog, psihoanalitik, pravzaprav interdisciplinarni genij … Predvsem pa pionir in domnevni odkritelj kozmične življenjske energije, čigar knjige so sežigali tako nacisti kot komunisti in tudi kapitalisti.
Prav ste prebrali. V Ameriki, bojda utripajočem srcu moderne demokracije, so še leta 1960 s sodno odredbo masovno sežigali knjige.
A začnimo raje na začetku. Naš portetiranec je bil rojen leta 1897 v današnji Ukrajini. V prvi svetovni vojni je služil kot poročnik avstro-ogrske vojske in poveljeval 40 vojakom. Čakala ga je, v najslabšem primeru, udobna vojaška kariera. A se je raje odpravil na Dunaj, saj je hlepel po znanju. Revolucija! Že kot sila mlad mož si je belil glavo s tem, kako je možno, da je človeška spolnost tako slabo raziskana. Predavanja, ki jih je poslušal na dunajskih medicinskih univerzah, so ga sprva zbegala in kmalu dokončno razočarala. »Predavatelji so spolnost slikali kot nekaj čudnega in celo bizarnega!« se je kasneje čudil. »Kot da ne bi bilo pri vsem skupaj sploh nič naravnega!« Po pravo znanje je moral seči onkraj uradnega kanona. In tako je že pri 24 postal asistent samega Sigmunda Freuda, velikega čarovnika raziskovanja v podzavest potlačene seksualnosti.
Reichovi prvi knjigi, Analiza značajev in Funkcija orgazma, ostajata še danes klasiki psihoanalitične literature. Njegove inovacije so postale pomemben del moderne psihoterapevtske prakse. Kot neutruden terapevt je na terenu ugotavljal, da je jakost pacientovih nevroz neposredno vezana na njegovo nezmožnost doseganja spolne potešitve brez krivde. In ko je bil ta cilj dosežen, so simptomi spet in spet preprosto izzveneli!
A zgornjemu klicaju navkljub sploh ni šlo za Reichovo najpretresljivejšo tezo. Ta se je namreč glasila, da je nevroz med ljudstvom v resnici mnogo več, kot predpostavljajo tudi največji pesimisti. Po Reichovem mnenju bi lahko govorili o pravi epidemiji duševne patologije, ki izvira iz globoke spolne nepotešenosti ljudskih množic.
Bolj ko je Reich pronical v podrobnosti te prej neslutene epidemije, bolj je bil prepričan, da je z individualnimi terapevtskimi obravnavami preprosto ne bo mogoče obrzdati. Za zasuk na boljše bi bila potrebna celostna sprememba družbe. In sicer taka, ki bi na prvo mesto postavila posameznika in njegove najgloblje potrebe. Z eno besedo: potrebna bi bila revolucija.
Proletarska spolna politika. Časi teh spoznanj so bili tudi časi, ko je začel Reich plačevati čedalje višjo ceno za svoj prirojeni pogum. Potem ko je objavil izjemno delo Masovna psihologija fašizma, so ga iz Nemškega psihoanalitičnega društva preprosto izključili. Ne, ker bi bilo z njegovo analizo duševne motnje po imenu fašizem karkoli narobe. Kje pa, bila je kvečjemu preveč učinkovita in uničujoča. Freud pa je bil na stara leta čedalje bolj previden mož. In na svoja že tako »problematična« učenja ni želel klicati nobene tovrstne pozornosti.
Prav v tem istem času se je Reichu javno odrekla tudi nemška komunistična partija. Komunist je namreč postal, ko je na avstrijskih ulicah videl orožnike tri ure skupaj streljati v množico, pri čemer so ubili 85 in ranili tisoč stavkajočih delavcev. Takoj po vstopu v partijo je ustanovil Sex-pol – Nemško zvezo za proletarsko spolno politiko. Preko nje se je boril za nezaslišane novotarije, kot so boljši stanovanjski pogoji za ljudske množice, odprava zakonov proti splavu in homoseksualnosti, brezplačna kontracepcija ter zdravstveno zavarovanje za matere in otroke.
Več v reviji Zarja Jana št. 50, 10. 12. 2019