Naši predniki so se na svoj odhod pripravljali vse življenje. Umrli so prepričani, da je slovo samo začasno in da se bodo s svojimi dragimi kmalu spet srečali. Krščanstvo je razmišljanje o smrti potisnilo v zadnji del življenja, medtem ko danes misel na smrt vse bolj odrivamo in se z njo težko sprijaznimo,« pravi Jože Guardjančič, Sežančan, ki se že nekaj let ukvarja z raziskovanjem naravovernih prednikov na naših tleh, za kar ga je navdušil inovator in raziskovalec biopolja Franc Šturm, o katerem smo pisali v eni od prejšnjih številk. Skupaj z Mitjem Fajdigo so se pred leti odpravili raziskovat megalitsko dolino Debeli školj pri Bazovici, kjer je Šturm Guardjančiča navdušil še za radiestezijo.
Pušpan in sedmina. Krščanstvo je te obrede delno prevzelo, s tem da so zavedanje o smrti potisnili v zadnji del življenja. »Krščanstvo je uvedlo čaščenje trupla in šele takrat so ljudje začeli obiskovati pokopališča in označevati posamezne grobove.« Tičnice so zamenjala počivala. »Če v vasi ni bilo pokopališča, so pokojnika v krsti na ramenih nesli v najbližji kraj s pokopališčem in se vmes ustavili na katastrski meji med krajema, kjer so na energijsko močnih lokacijah postavili počivala, na katera so odložili krsto. Tu naj bi se pokojnik poslovil od domačega kraja, njegova duša pa naj bi ob pomoči molitve in prisotne bioenergije prešla v onostranstvo. Na našem koncu so vsa počivala enaka. Sestavljena so iz dveh lip, med katerima stoji križ, pogosto pa v bližini najdemo tudi kamne, na katere so postavljali krste. S časom so pogrebci sicer pozabili na prvotni pomen počival in so se tam ustavljali bolj iz navade, a obred je ponekod ostal živ do danes.« Če pa je imela vas pokopališče, so se s pokojnikom ustavili pred vrati pokopališča, kjer so molili za čim prejšnji prehod duše v onostranstvo. »Vrata pokopališča so bila vedno postavljena na energetski liniji, kačji črti. Pred vrata so po navadi posadili dve lipi. Verjeli so, da se z njihovo močjo in krsto, ki so jo odložili pred vrati, ustvari »tročan« (osnovna oblika za uravnavanje energijskega ravnotežja v naravi po verovanju naravovercev), kjer se energija okrepi. S pomočjo molitve in energije na lokaciji so poskrbeli za večjo verjetnost prehoda duše v onostranstvo. Načeloma naj bi človeško telo prišlo na pokopališče že osvobojeno duše. Pokopališče je bilo sveto mesto, kjer naj duše ne bi tavale.« Pri odpiranju vrat v onstranstvo so naši predniki uporabljali številne rastline, ki naj bi prehode še bolj na stežaj odprle; nekatere izmed njih uporabljamo še danes. »Najbolj znan je pušpan. Zelo podobno deluje tudi praprot, še ena izmed starodavnih obrednih rastlin. Naravoverci so vejico pušpana dali celo mrliču pod srajco. Duša naj bi šla iz telesa najpozneje v sedmih dneh, od tod tudi sedmina, ki je pravzaprav praznovanje odhoda duše v onostranstvo. Danes številni ne priznavajo duše, gledajo samo na fizično telo, na materialno. Skrbimo za telo, dušo pa povsem zanemarimo. Če pa živiš v zavedanju, da smo tu samo začasno in se bomo po smrti spet vrnili, tako kot so verjeli naravoverci, ob smrti ni toliko žalosti,« razmišlja Jože.
Več v Zarji, 25.10.2016
