Povabil nas je v svoj dom v Radomlje. V temi smo se res komaj znašli, a podnevi človek nikakor ne bi mogel prezreti njegove vile, ki je s 3300 kvadratnimi metri največja zasebna hiša v Sloveniji. Ob vstopu v sprejemnico in velik monden dnevni prostor sva se s fotografinjo počutili naravnost filmsko, ob prisrčnem in elegantnem sprejemu gostitelja pa povsem sproščeno. V nasprotju z mnogimi Ramadani svojega bogastva ne skriva, temveč ga celo deli z drugimi. Pravi namreč, da smo zares bogati šele, kadar dajemo. Med drugim je največji donator med Albanci v svetu, z velikimi denarnimi nagradami pomaga albanskim umetnikom pa tudi Slovencem, slovenske zdravnike pošilja na specializacijo. Pravi, da ne mine dan, da ne bi nekomu pomagal. Prijazno nama je razkazal svoje domovanje in hkrati odškrnil vrata v svojo zasebnost.
S stoenko iz Kosova
V Slovenijo je s stoenko in petsto markami v žepu prišel pred dvajsetimi leti s Kosova (po rodu je kosovski Albanec). Pred tem je bil v Prištini direktor državnega podjetja, ki se je ukvarjalo z lesom. Prišel je brez družine, ker je menil, da se bodo zaostrene razmere v njegovi domovini po kakšnem letu umirile in se bo lahko vrnil. A ker se to ni zgodilo, se je odločil ostati v Sloveniji. Pridružile so se mu žena in tri hčerke (četrta se je rodila v Sloveniji). Najteže je bilo prvi dve leti. »Takrat ni nihče vedel za Ramadanija,« se je zasmejal. Na vse strani je pošiljal telefakse za poslovno sodelovanje, a zaman čakal odgovore. Želje in sanje pa so bile velike. »Toda moje znanje ni bilo ekvivalentno z mojimi ambicijami. Bilo je nekako tako, kot bi zakoračil v veliko morje, pa ne znaš plavati!« Začel se je učiti, požirati knjige z različnih področij, o uspehu, mednarodnem poslovanju, vodenju, pa tudi o zdravju in meditaciji. Danes so omare njegovega domovanja polne tovrstnih knjig, nekatere je prebral dvakrat, trikrat ali večkrat. Pokazal nama je nov zavoj dvajsetih knjig, ki ga je dobil prav tisti dan in je čakal, da ga bo lahko začel brati. Z vztrajnostjo, znanjem in srečo se mu je začelo odpirati in lani je bilo njegovo podjetje Salbatring International (z danes vsega osmimi zaposlenimi) razglašeno za najhitreje rastoče v ljubljanski regiji, za kar je dobil tudi Dnevnikovo gazelo Osrednje Slovenije. Vse to bi mu težko uspelo, če se ne bi z meditacijo naučil ohranjati notranjega miru.
Več v Jani št.47,23.11.2010
