Profimedia

Na zunaj delujemo kot odrasli. Vemo, da so napake del življenja, da nihče ni popoln, da ima vsak slab dan. A v notranjem dialogu smo pogosto mnogo bolj grobi, kot bi bili do kogarkoli drugega. Ste kdaj pomislili, kolikokrat na dan se v mislih okarate? Kolikokrat se v vaši glavi pojavi znani refren: »Kakšen debil sem.« »Z mano je nekaj narobe.« »Nikoli ne bom normalen.« Do prijateljice, ki bi se znašla v isti situaciji, bi rekli: »Hej, normalno je, da si utrujena. Nisi robot.« Do sebe pa: »Len/a si. Nesposoben/na si. Daj se že zrihtat.«

Samokritika se nam zdi nekaj povsem normalnega, skoraj “odgovornega”. Kot da s tem dokazujemo, da imamo visoke standarde, da nismo samozadostni, da se zavedamo svojih napak. Pogosto pa je v ozadju nekaj čisto drugega: stari načini, kako smo se nekoč učili motivirati, zaščititi in preživeti v svetu, kjer ni bilo veliko prostora za nežnost do sebe.

Zakaj smo do sebe tako neusmiljeni

Samokritičen notranji glas se ne pojavi iz nič. Velikokrat je mešanica različnih vplivov.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Ko želimo ugajati vsem: kako prepoznati in preseči ta vzorec

##ARTICLE-1859852#

Del prihaja iz naših pričakovanj – iz slike, kakšni “bi morali biti”. Urejeni, mirni, produktivni, uspešni, vedno na voljo, vedno zbrani. Ko realnost ne doseže teh standardov, se v nas prebudi razočaranje: »Spet mi ni uspelo.« Samokritika se zdi kot logičen odgovor: če se še malo bolj okregam, bom mogoče naslednjič res boljša, mar ne?

Drug del prihaja iz okolja, v katerem smo odraščali. Če so bili odrasli pogosto kritični, če so napake kaznovali, če pohvala ni bila nekaj običajnega, smo se hitro naučili, da je varneje biti strogi do sebe, preden bodo to storili drugi. Mnogi so slišali: »Če si sam/a ne boš priznal/a napak, te bo pa življenje.« Ta glas zlahka ponotranjimo in ga začnemo uporabljati kot nekakšen notranji bič.

In tretji del je navada. Leta in leta govorjenja samemu sebi v enem tonu pustijo sledi. Tako kot se telo navadi določene drže, se tudi psiha navadi določenega samogovora. Počasi postane avtomatizem. Ne vprašamo se več, ali nam koristi – ker se nam zdi, da drugače pač ne znamo.

Zakaj samokritika ne deluje (čeprav se zdi, da nas “drži v formi”)

Mnogi verjamejo, da jih samokritika dela boljše. Da če bodo dovolj strogi do sebe, ne bodo zaspali na lovorikah. Da bodo tako ohranili disciplino. A psihologija nam govori nekaj drugega.

Profimedia

Samokritika v telesu aktivira sistem ogroženosti. Ko si rečete: »Z mano je nekaj narobe,« vaš živčni sistem ne razume, da gre samo za “motivacijski govor”. Razume, da ste vi – v celoti – problem. To pa ne ustvarja prostora za rast, ampak sram, napetost, tesnobo. In v stanju sramu se ne učimo bolje. Največkrat delujemo na dva načina: ali se še bolj preobremenimo in pregorimo, ali pa obupamo in se umaknemo.

Poleg tega samokritika nikoli ni natančna. Ne loči med “to stvar sem naredila slabo” in “jaz sem slaba”. Vse zmeče v isti koš. In ko vas v celoti razglasi za nepopravljivega, hitro zmanjka volje za spremembe. Konec koncev – zakaj bi se trudili, če je z vami “v osnovi nekaj narobe”?

Samosočutje ne pomeni, da do sebe nismo zahtevni. Pomeni, da se ne uničimo, ko nam nekaj ne uspe. Da ne pozabimo, da smo ljudje. Da v istem trenutku, ko vidimo svojo napako, vidimo tudi svojo bolečino. In šele ta kombinacija – resnicoljubnost + nežnost – ustvarja pogoje, v katerih se resnično lahko razvijamo.

Prvi korak: opazite, kako se pogovarjate sami s seboj

Sprememba se ne začne pri tem, da si na silo ponavljamo afirmacije, ki jih ne čutimo. Začne se pri opazovanju.

Morda lahko naslednjič, ko vam nekaj “ne uspe”, samo za trenutek prisluhnete, kaj se zgodi v glavi. Kateri stavki se pojavijo? »Vedno vse zafrknem.« »Tipično zame.« »Nikoli ne bom dovolj dober.« Poskusite jih ujeti čim bolj konkretno.

To ni vaja zato, da bi se zdaj še za to okregali. Ravno nasprotno. Je vaja zavedanja. Da začnete ločevati med dogodkom (npr. pozabila sem na obveznost) in zgodbo, ki jo nadgradite nanj (sem nezanesljiva, nihče ne more računati name, vse bom pokvarila).

Ko to zgodbo opazite, ste že naredili prvi korak. Niste več samo v njej – začnete stati malo ob strani in opazovati, kako deluje.

Kako bi o tem govorili prijateljici?

Ko se zapletemo v lastno glavo, je samospoštovanje najtežje najti v sebi. Veliko lažje ga najdemo, če si za trenutek predstavljamo nekoga drugega. Nekoga, ki ga imamo radi.

Profimedia

Predstavljajte si prijateljico, ki je naredila točno to napako kot vi. Zamudila je rok. Izgubila živce pri otroku. Ustavila se je na točki, kjer bi si želela iti naprej. Pride k vam in vam reče: »Ne vem, kaj je narobe z mano. Vedno vse pokvarim.« Kako bi ji odgovorili?

Bi ji rekli: »Res si nesposobna, s tabo je nekaj narobe, res ne vem, kaj naj s tabo«? Najverjetneje ne. Verjetno bi jo pogledali in ji rekli nekaj takega kot: »Hej, utrujena si. Preveč je na tebi. Seveda ti kdaj nekaj uide. To ne pomeni, da si slaba, pomeni, da si človek.« Morda bi skupaj poiskali, kaj je šlo narobe in kaj lahko naslednjič naredi drugače, a nikoli je ne bi razglasili za brezupen primer.

To, kar znamo narediti za druge, se lahko učimo počasi prinašati tudi k sebi. Lahko si celo predstavljate vajo z dvema stoloma: na enega si predstavljate, da sedite vi, takšni, kot ste zdaj – utrujeni, zafrustrirani, razočarani nad sabo. Na drugi stol posadite svojo “modro prijateljico” – del sebe, ki zna biti nežen, razumen, realen. Najprej spregovori prvi stol – vse tisto, kar vas muči, brez lepšanja. Potem se presedete na drugi stol in poskusite odgovoriti, kot bi odgovorili nekomu, ki ga imate res radi. Ta vaja je lahko neprijetna, ker razgali, kako različne standarde imamo za sebe in druge – in prav zato je tako dragocena.

Reprogramiranje misli: od “z mano je nekaj narobe” do “učim se”

Samokritičnih misli ne moremo kar izklopiti. Lahko pa jih počasi preoblikujemo. Ne v rožnato laž, ampak v bolj realno, bolj podporno resnico.

Namesto »Spet sem vse zafrknil« morda: »Naredil sem napako. Ni prijetno, ampak iz nje se lahko nekaj naučim.« Namesto »Nikoli ne naredim nič do konca« morda: »Težko vztrajam, ko sem preobremenjen. Potrebujem bolj realne cilje in več počitka.« Namesto »Z mano je nekaj narobe« morda: »Z mano ni nič “pokvarjeno”. Nosim veliko nevidnih bremen in se učim z njimi ravnati.«

To ni čarobna formula. Prve stokrat boste staro misel ujeli šele, ko bo že pustošila po vašem notranjem prostoru. A vsakič, ko jo prepoznate in nežno dopolnite z novim pogledom, utrjujete novo pot v možganih. Počasi se začne spreminjati ton, v katerem govorite sami s seboj.

Trening v realnem življenju

Ni dovolj, da se o samosočutju samo pogovarjamo. Potrebujemo priložnosti, da ga vadimo. To pa pomeni, da se moramo včasih namerno zazreti v situacije, v katerih samokritika najraje skoči v ospredje.

Vedno zamujate? Morda se zavestno odločite, da boste naslednjič šli od doma malo prej – ne zato, ker ste “grozni človek, ki ne zna organizirati časa”, ampak zato, ker si želite, da bi bilo vam lažje. Ste pogosto grobi do sebe, ko se zmotite v službi? Poskusite naslednjič zavestno zadržati notranji komentar “idiot” in ga zamenjati z vprašanjem: »Kaj točno potrebujem, da se naslednjič bolje pripravim?«

Namen ni, da ne bi nikoli več čutili nezadovoljstva s seboj. Namen je, da to nezadovoljstvo postane povabilo k rasti, ne pa razsodba nad vašo vrednostjo.

Profimedia

Majhen obrat, velika razlika

Samokritika je mnogim postala domač način, kako biti ljudje. Kot da brez nje ne bi vedeli, kdo smo. A resnica je, da nas ne dela bolj odgovorne, ampak bolj prestrašene. Ne dela nas bolj ljubezni vredne, ampak bolj prepričane, da ljubezni ne zaslužimo.

Samosočutje ni razvajanje. Ni izgovor, da ostanemo tam, kjer smo. Je način, kako v istem trenutku držimo resnico o svojih napakah in resnico o svoji človeškosti. Je odločitev, da ne bomo več brcali nekoga, ki je že tako na tleh – sebe.

Morda ne bo šlo v enem dnevu. Morda bo vaš notranji kritik še dolgo zelo glasen. A če boste vztrajali v majhnih spremembah – v opazovanju, v bolj nežnem tonu, v iskrenih vprašanjih, kaj v resnici potrebujete – se bo začelo nekaj premikati.

In nekega dne boste ob isti situaciji, kjer bi si prej še dolgo ponavljali, kako nesposobni ste, samo globoko vdihnili in si rekli: »Ni idealno. Ampak trudim se. In to je dovolj dober začetek.« To je trenutek, ko se samokritika začne pretapljati v samosočutje – in ko se počasi in potiho začne spreminjati tudi vaše življenje.

O avtorju

Špela Korinšek Kaurin

je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.

• spela.kaurin@mediapartner.si
• superti.si/