To je razlog, da vedno popustite – tudi ko si rečete, da ne boste
Vedno znova si obljubite, da boste rekli ne, pa vseeno popustite. Ne zato, ker ne bi zmogli, ampak ker se odločitev zgodi prej, kot mislite.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Popuščanje … Ko vemo, da nam nekaj ne ustreza, a vseeno prikimamo z glavo. Kolikokrat se to dogodi tudi vam? Še huje je, ko si kasneje očitamo, ker smo spet šli čez sebe in se nismo držali svoje predhodne odločitve. Lahko bi rekli ne. Lahko bi tudi ostali pri svojem … Vse kar ostane je, da si tiho obljubimo, da bo naslednjič drugače.
Pa je? Največkrat ne.
Zakaj je temu tako? Je to stvar našega značaja?
Popuščanje ni pomanjkanje odločnosti
Najpogostejša razlaga je, da ljudje, ki pogosto popuščajo, nimajo dovolj samozavesti ali ne znajo postaviti mej. To je sicer delno lahko res, a ne pojasni, zakaj se vzorec ponavlja tudi takrat, ko se človek zaveda, kaj bi bilo zanj bolje.
PREBERITE TUDI:
Če bi šlo zgolj za odločitev, bi jo lahko spremenili precej hitreje.
V resnici pa gre v takih situacijah pogosto za avtomatični podzavestni odziv. Ko zaznamo možnost konflikta, razočaranja ali zavrnitve, telo reagira z napetostjo, saj išče način, kako to napetost čim hitreje zmanjšati.
Popuščanje je ena od njegovih primarnih strategij.
Zakaj je »ne« doživeto kot tveganje
Za marsikoga to, da rečemo »ne« ni samo postavitev meje. Povezano je z občutkom, da lahko s tem nekaj izgubimo. Ne nujno objektivno, ampak doživljajsko.
Lahko gre za strah, da bomo sogovornika razočarali. Da bo odnos postal napet. Da bomo izpadli nehvaležni, zahtevni ali egoistični.
Ti odzivi niso vedno zavestni, a so dovolj močni, da vplivajo na odločitev. V takem trenutku se pogosto ne odločamo med tem, kaj si želimo, ampak med tem, kaj se zdi manj ogrožajoče. In zelo pogosto je to prilagoditev.
Vzorec, ki se oblikuje dlje časa
Takšen način odzivanja ima svoje ozadje v preteklih izkušnjah, kjer je bila prilagoditev povezana z večjo varnostjo ali sprejetostjo.
Če je bil v določenem okolju konflikt nekaj, kar nam je prineslo neprijetne posledice, se telo nauči, da se mu je bolje izogniti. Podobno tudi, če je bilo izražanje potreb v primarni družini povezano z zavračanjem ali nerazumevanjem, smo lahko razvili občutek, da je lažje popustiti kot vztrajati.
Sčasoma se je tako zgradil avtomatičen odziv. Prav zato se zgodi, da človek tudi v odraslih odnosih reagira podobno, čeprav okoliščine niso več enake.
Kako lahko to spremenimo?
Sprememba se običajno ne začne pri tem, da začnemo takoj govoriti »ne«. To pogosto povzroči še več napetosti in hitro vodi nazaj v stare vzorce. Bolj učinkovit prvi korak je prepoznavanje trenutka, ko se vzorec sproži. Tisti del pogovora, kjer začutimo pritisk, nelagodje ali notranji premik.
Ko to enkrat zaznamo, je mojstrstvo, da si vzamemo kratek časovni odmik. Namesto takojšnjega odgovora rečemo, da bomo razmislili, da potrebujemo čas ali da bomo odgovorili kasneje. Ta majhen prostor pogosto naredi ključno razliko, saj omogoči, da se odziv ne zgodi avtomatično.
Šele nato postane mogoče postopoma uvajati tudi bolj jasne meje. Ne nujno popolne, ampak dovolj jasne, da ostanemo v stiku s sabo.
Ključno spoznanje
Popuščanje ni znak, da smo "slabiči" ali da je z nami nekaj narobe. Je naučen način, kako smo v določenem obdobju ohranjali odnose in zmanjšali napetost.
Če ugotovite, da vas to v današnjem življenju preveč izčrpava, ista strategija za vas ne deluje več. To pomeni, da je prav, da poskrbite za spremembo. Ne z radikalnimi odločitvami, ampak z razumevanjem, kaj se v resnici dogaja v tistem ključnem trenutku.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
