Zakaj vedno znova ponavljamo iste vzorce (in kako jih spremenimo)
Zakaj kljub delu na sebi ostajamo ujeti v iste vzorce? Razkrivamo, kaj se dogaja v ozadju in kako narediti prve korake za resnično spremembo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Mnogi med nami, ki se že leta ukvarjamo z osebno rastjo, poznamo vprašanje, ki se vsake toliko prikrade v naše misli: kako je mogoče, da kljub razumevanju še vedno ponavljamo iste vzorce? Da še kako dobro vemo, kaj so naši »sprožilci«, a se v ključnih trenutkih vseeno odzovemo skoraj enako kot smo se odzivali že leta nazaj, preden smo se tega sploh zavedali.
PREBERITE TUDI:
Tako ravnanje vsekakor ni redko in je pravzaprav povsem pričakovano, ko pričakujemo, da bo sprememba sledila logiki razumevanja. Ne moremo pričakovati, da bomo nekaj samo ozavestili, se odločili drugače in potem to tudi živeli. V praksi pa sprememba ne poteka tako linearno.
Ključni razlog je, da vzorci niso le miselni. Niso nekaj, kar bi obstajalo samo na ravni razlage ali prepričanj. Gre za naučene odzive, ki vključujejo telo, čustva in živčni sistem. Ko se znajdemo v situaciji, ki je na nek način podobna preteklim izkušnjam, se ti odzivi aktivirajo zelo hitro, avtomatsko, pogosto veliko hitreje, kot imamo možnost zavestne izbire.
Zato se zgodi, da vemo, kaj bi bilo za nas bolje, pa tega v konkretnem trenutku ne zmoremo izpeljati.
Kateri vzorci se najpogosteje ponavljajo
Ne govorimo o abstraktnih vzorcih, ampak o zelo vsakdanjih situacijah, v katerih se prepozna večina ljudi.
Eden od njih je pretirano prilagajanje, ko težko rečemo ne in prevzemamo nase več, kot zmoremo, ker želimo ohraniti mir ali dobre odnose. Ali pa vzorec umika, kjer se ob napetosti zapremo ali odmaknemo, ker je neposreden stik z neprijetnimi čustvi preobremenjujoč.
Veliko ljudi prepoznava tudi potrebo po kontroli, ki se kaže kot pretirano razmišljanje, analiziranje ali težava z nepredvidljivostjo. S tem je pogosto povezan še perfekcionizem, ki se kaže tudi kot odlašanje z začetkom ali nenehno popravljanje, ker občutek “dovolj dobro” nikoli zares ne pride.
Zelo razširjen je vzorec, pri katerem se stvari lotimo z motivacijo, a ko pride nelagodje ali dvom, energija pade in projekt obstane na pol poti. Podobno deluje odlašanje, kjer vemo, kaj bi bilo smiselno narediti, pa tega ne izvedemo.
Posebno poglavje so odnosi. Marsikdo opaža, da se znova in znova znajde v podobnih dinamikah – bodisi z ljudmi, ki niso čustveno dostopni, bodisi v odnosih, kjer daje več, kot prejema.
Pogosti so tudi vzorci, ki jih redkeje izpostavljamo, a močno vplivajo na življenje: odnos do denarja (težava zadržati denar, občutek, da si ga ne zaslužimo ali da ga je vedno premalo), ter odnos do avtoritete (pretirano podrejanje ali avtomatski upor).
Skupno vsem tem vzorcem je, da niso naključni. Nastali so kot prilagoditev na okoliščine, v katerih smo se nekoč naučili, kako je najbolj “varno” delovati.
Zakaj sprememba ni stvar volje
Ko to razumemo, postane jasno tudi, zakaj sama odločitev za spremembo pogosto ni dovolj. Vzorec se ne aktivira na ravni volje, ampak na ravni zaznave varnosti.
Če telo neko situacijo zazna kot tvegano, bo sprožilo znan odziv, tudi če se na racionalni ravni z njim ne strinjamo. To se pogosto pokaže kot odlašanje, izguba energije, dvom ali nenaden umik.
Podobno je tudi, ko se nečesa ne moremo in ne moremo lotiti, pa čeprav vemo, kaj bi morali narediti. Ne manjka nam discipline, ampak gre za notranjo zavoro, ki ima svojo logiko.
Kako se vzorci v resnici začnejo spreminjati
Veliko se govori o majhnih korakih. To drži, vendar je pomembno razumeti, kaj to v praksi pomeni.
Majhen korak ne pomeni nujno, da gremo takoj v dejanje. Prvi korak je lahko že to, da prepoznamo, kaj se v nas zgodi v trenutku, ko bi želeli narediti spremembo. Konkretno: katera misel se pojavi, kakšen občutek pride v telo, kje začutimo napetost ali odpor.
To ni analiza zaradi analize, ampak način, da vzorec sploh postane viden. Dokler deluje avtomatsko, namreč nimamo sploh nobene izbire. Ko ga ozavestimo, pa je možnosti več.
Naslednji korak naj bo počasen. Ne poskušajmo takoj “popraviti” vedenja, ampak ustvarimo le malo več prostora med impulzom in reakcijo. To lahko pomeni, da si vzamemo nekaj sekund, preden odgovorimo, ali da si dovolimo, da ne reagiramo takoj, kot bi običajno. Šele v tem prostoru se pojavi možnost drugačne izbire.
Pomembno je tudi, da so spremembe dovolj majhne, da jih telo lahko sprejme kot varne. Če poskušamo narediti prevelik preskok, se pogosto aktivira še več odpora. Če pa naredimo korak, ki je nekoliko drugačen, a še vedno obvladljiv, začnemo ustvarjati novo izkušnjo. Na podlagi teh ponavljajočih se izkušenj se sčasoma začne spreminjati tudi avtomatski odziv.
Kaj, če ne zmoremo niti prvega koraka
Če ne moremo začeti, to ne pomeni, da z nami nekaj ni v redu, ampak je le informacija, da je naš sistem v zaščiti. V takem stanju dodatni pritisk običajno ne pomaga. Pogosto ga celo okrepi, ker utrdi občutek, da nekaj ni varno ali da ne bomo zmogli.
V praksi je takrat bolj smiselno narediti korak nazaj in se vprašati: kaj točno me ustavlja? Ne v smislu razlage, ampak konkretnega doživljanja. Kaj je zadaj? Je kriv strah pred neuspehom, izpostavljenostjo, konfliktom, izgubo nadzora?
Ko to prepoznamo, lahko prvi korak postane ustvarjanje pogojev, v katerih bo sprememba sploh mogoča. To je lahko pogovor z nekom, jasnejša struktura, manjši obseg naloge ali pa preprosto več realnih pričakovanj.
Kaj lahko povzamemo
Če se vrtimo v istih vzorcih, to ni dokaz, da osebna rast ne deluje. Pogosteje pomeni, da smo dosegli plast, kjer razumevanje samo po sebi ni več dovolj.
Na tej točki se sprememba premakne iz “vem, kaj bi moral” v “kaj zmorem narediti v tem trenutku”. In to skoraj vedno pomeni manjše, bolj konkretne korake, kot si jih predstavljamo.
Ko tako naslednjič opazite, da se vaš vzorec ponavlja, se ne ustavite pri vprašanju, zakaj se to spet dogaja. Raje poglejte, kaj se v vas zgodi tik pred odzivom – in ali lahko v tem trenutku naredite en odstotek drugače. Ne popolnoma drugače. Samo nekoliko, čisto malo.
To je že tisti korak, ko se sprememba dejansko začne.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
