Profimedia

Jok je ena najbolj naravnih telesnih reakcij, a hkrati ena najbolj zatiranih. Od malih nog poslušamo, da moramo biti močni, da naj ne “delamo drame”, da jok nekako ne sodi v odrasli svet. Mnogi odrasli zato ob solzah občutijo sram, nemoč ali celo krivdo. A čeprav smo se naučili skrivati najgloblje občutke, naše telo resnice ne pozabi. Isto sporočilo nam vedno znova vrne: solze so naravni del čustvenega življenja — in včasih edina pot, da se osvobodimo napetosti, ki jo nosimo predolgo.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Zakaj odrasli težko izražamo čustva in kako pri tem vpliva otroštvo

Osebna rast

7 znakov, da je vaš notranji otrok ranjen in potrebuje vašo pozornost

Sodobna psihologija potrjuje nekaj, kar so modreci govorili že stoletja: jok ni znak šibkosti, ampak jasen dokaz, da naš živčni sistem deluje, predeluje in zdravi. Tisti, ki solze zadržujejo, ne čutijo manj — samo nosijo več teže. Ko zadržujemo solze, ne zadržujemo čustev — zadržujemo tok življenja, ki želi steči skozi nas.

In čeprav je jok povezan s trpljenjem, je v resnici eden najbolj naravnih načinov, kako telo sprošča nakopičeno bolečino iz preteklosti. Solze so kanal, preko katerega se odpiramo, olajšamo in sprostimo.

Zakaj sploh jokamo? Razlika med trenutnim in nabranim jokom

Solze niso samo “čustvena reakcija”. So fiziološki sprožilci, ki pomagajo telesu regulirati stresni odziv. Ko jokamo zaradi bolečine, žalosti ali preobremenjenosti, se v telesu znižujejo hormoni stresa, poveča pa se aktivnost parasimpatičnega živčnega sistema — to je sistema, ki nas pomirja in vrača v ravnovesje.

Solze se pojavijo iz različnih razlogov, a v psihologiji ločimo dve glavni vrsti joka, ki imata popolnoma drugačno ozadje.

Jok zaradi trenutnega sprožilca

To je jok, ki se sproži, ko se zgodi nekaj intenzivnega: izguba, slaba novica, bolečina, poraz, izdaja, žalitev ali močno razočaranje.

V tem trenutku se v telesu aktivira amigdala, narastejo stresni hormoni, živčni sistem pa sproži jok kot naravni ventil, ki prepreči, da bi se stres naložil v mišice, v držo, v dih ali v srčni utrip.

To je jok, ki spada v kategorijo takojšnjega čustvenega odziva. Čutimo ga tam in takrat, ko se nekaj zgodi — in telesu pomaga, da se pomiri.

Profimedia

Jok brez vidnega razloga – ko se je nabralo preveč

Psihoterapevti pogosto pravijo, da “telo hrani vse, kar um ne zmore predelati”. Če smo se v preteklosti morali “držati skupaj”, ko je bilo preveč — ob izgubi, razočaranju, strahu, stresu ali nenadni spremembi — je telo potegnilo zavoro. To, kar se ni moglo izraziti takrat, ostane nekje v ozadju: v napetosti mišic, v plitvem dihu, v kronični razdražljivosti, v utrujenosti brez razloga.

Potem pa pride trenutek, ko nas solze preplavijo brez pravega razloga. V trenutku, ko sploh ne vemo, zakaj. Ko se sprostimo ob glasbi, ob osamljenem večeru, po napornem dnevu, v avtu, pod tušem, ob trenutku tišine. Takrat se odpre “stara soba” in solze odplaknejo čustva, ki so tam čakala mesece ali leta.

Ta jok ni naključen. Je znak, da telo razbremenjuje stara, potlačena čustva, ki se niso mogla izraziti, ko bi se morala. Ko solze končno najdejo pot iz telesa, s seboj odnesejo tudi del napetosti, ki smo jo nosili leta.

To je jok utrujenosti, preobremenjenosti, dolgotrajnega nadzora, “držanja skupaj”. Telo nas ne napada — telo nas rešuje. To je naravno čiščenje.

Zakaj nas je sram jokati?

Sram pred solzami ni prirojen — naučen je. Kot otroci smo že od zgodnjih let prejemali sporočila:

“Ne jokaj.”
“Bodi močan.”
“Nimaš razloga za jok.”
“Ne bodi občutljiv.”

Profimedia

In počasi smo se naučili, da je jok nekaj, kar je treba skriti. Da pokaže preveč, razkrije preveč, da nas naredi ranljive. Da ni zaželen, ker se ob njem tudi drugi počutijo slabše.

Paradoks pa je v tem, da solze ne razkrivajo slabosti — razkrivajo, da smo človek. Nenazadnje, ko nekdo drug ob nas joka, ne pomislimo, da je šibek. Pomislimo, da je prizadet. Da je resničen. Da ga nekaj boli. In isto velja za nas.

Veliko ljudi se ne boji solz — bojijo se, da se bodo “zrušili”, če si jih dovolijo. Da bodo izgubili nadzor. Da ne bodo mogli prenehati. A prav ta strah je dokaz, koliko nepredelanih občutkov je pod površino.

Jok ni konec – je začetek

Solze so kot razrahljanje vozla, ki je bil predolgo zategnjen.

Ko jokamo, se v telesu sprožijo procesi, ki:

• znižajo raven kortizola,
• aktivirajo parasimpatični živčni sistem (sistem pomiritve),
• sprostijo mišično napetost,
• izboljšajo dihanje,
• omogočijo, da se telo po stresu vrne v ravnovesje.

Zato se po joku pogosto počutimo mehkejše, lahkotnejše, bolj povezane s sabo.

Solze niso znak razpada — so znak, da se je nekaj končno raztopilo.

Kaj pa, ko jokanje vseeno ni primerno? Ko moramo jok zadržati?

Žal nam življenje ne omogoča, da bi vedno jokali, ko bi bilo to za nas zdravo. Včasih smo na službenem sestanku. Včasih v trgovini. Včasih med ljudmi, ob katerih se ne počutimo varne.

Včasih moramo zadržati solze — in to je čisto v redu.

Psihologi priporočajo tri korake, kako jok zaustaviti brez potlačitve:

1. Preusmerimo dihanje

Globok izdih skozi usta in počasnejši vdih čez nos neposredno aktivirata živčni sistem za pomiritev.

2. Zavestno “postavimo” čustvo na čakanje

Lahko si v mislih rečemo: “Tole bom predelal kasneje, ko bom imel svoj prostor.” Ta notranja obljuba prepreči, da bi čustvo potlačili.

Profimedia

3. Umik oči

Raziskave kažejo, da pogled navzgor (proti stropu) pomaga začasno zadržati solze. To je kratkotrajna strategija, ne rešitev — a deluje.

A da bolečina ne ostane v telesu, obljube, da bomo za čustvo poskrbeli kasneje, ne pozabimo. Solze spustimo na plano zvečer v tišini, med pisanjem dnevnika, z meditacijo, z glasbo, s pogovorom, pod tušem, morda v objemu nekoga, ki mu zaupamo.

Pomembno je, da telo dobi varen prostor, kjer lahko dokonča, kar je bilo prekinjeno. Če se solze ne vrnejo takoj, ni nič narobe. Včasih pridejo šele čez dan, dva ali teden — ko se telo končno sprosti.

Zakaj jokamo pri filmih?

Ste tudi vi med tistimi, ki ob čustvenih prizorih v filmih ne morejo zadržati sol, pa čeprav veste, da je vse le fikcija? Kako je to mogoče? Filmi aktivirajo zrcalne nevrone — možganske strukture, ki posnemajo čustva ljudi, ki jih opazujemo. Ko vidimo sceno izgube, nežnosti, povezave, žrtvovanja ali bolečine, naš živčni sistem reagira, kot da to doživljamo sami.

Jok pri filmih ni slabost, ampak znak, da imamo močno empatijo, smo čustveno odzivni, imamo mehko, odprto notranjost, morda tudi nosimo v sebi nepredelana čustva ali pa smo le utrujeni in zato bolj občutljivi.

Zato je jok ob filmih pogosto zdrav ventil — prikliče čustva, ki jih v vsakdanu ne znamo ali ne zmoremo izraziti.

Kako si dovoliti jokati – brez sramu in samoobsojanja

Če smo se naučili, da je jok nekaj slabega, potem ni nič čudnega, da ga tlačimo. A nič ni bolj človeško kot solze. Ko si dovolimo jokati, si dovolimo biti človek. Vzeti si pravico do joka pomeni vzeti si pravico do čustev. Do ranljivosti. Do notranjega prostora, kjer nismo več “popolni”, ampak predvsem resnični.

In takrat se v nas nekaj sprosti: obramba, trma, napetost, potreba po popolnosti, maska “moči”, ki je pravzaprav samo strah pred bolečino. Solze ne naredijo nikogar šibkega. Šibki postanemo šele takrat, ko se svojih čustev na vso moč bojimo.

Profimedia

Jok je pot navznoter — in pot navzven. Je način, kako telo naredi prostor za novo, mehkejšo, bolj resnično verzijo nas.

Ko naslednjič začutite solze, se ne opravičujte. To je vaše telo, ki končno izdihne.

In morda je prav jok tisti trenutek, v katerem končno nastane prostor za novo, mehkejšo verzijo nas — verzijo, ki si ne bo več rekla: “Ne smeš jokati,” ampak: “Dobro je. Jokaj. To je tvoja resnica, tvoja osvoboditev.”