Občutek, da ste preveč – kako ostati avtentični v odnosih
Občutek, da smo preveč, lahko vodi v samocenzuro in prilagajanje. Kako ostati avtentični v odnosih in ne izgubljati sebe?
Občutek, da smo za druge preveč, je dokaj pogost. V pogovoru prepoznamo pogled, ki se umakne, zaznamo rahlo spremembo tona in opazimo, da tišina traja sekundo predolgo. Nekaj v nas takrat zazna, da smo morda pokazali ali povedali malenkost več, kot je prostor pripravljen sprejeti.
In skoraj avtomatično sledi prilagoditev. Zmanjšamo intenzivnost. Zmehčamo stavek. Utišamo navdušenje. Odložimo zahtevo.
PREBERITE TUDI:
Ni nujno, da nam to kdo neposredno pove. Dovolj je subtilen signal. Naš notranji radar hitro razume, kdaj se izpostavimo preveč. Vprašanje pa je, ali smo res preveč ali pa smo le v okolju, kjer je dovoljena določena mera.
Ko polnost postane problem
Ljudje, ki imajo občutek, da so preveč, niso nujno dramatični ali zahtevni. Pogosto so ravno obratno. Čutijo močno, razmišljajo globoko, govorijo neposredno, zaznavajo podtone. Imajo energijo, ideje, želje. In ko to izrazijo, se lahko nekomu ob njih zazdi, da zanj ostaja manj prostora.
Tu nastane neskladje.
Namesto da bi preverili, ali je odnos dovolj širok za dve polni osebnosti, začnemo preverjati sebe. Ali sem preveč občutljiva? Preveč ambiciozna? Preveč glasna? Preveč iskrena?
Takšno notranje preverjanje je razumljivo. Človek si želi pripadnosti. Pripadnost pa zahteva določeno usklajenost. A dolgoročno ima stalno zadrževanje in zmanjševanje sebe svojo ceno.
Cena nenehnega prilagajanja
Ko postane samocenzura naš glavni način delovanja – vse zato, da bi ostali sprejemljivi – to ni več le vedenjska prilagoditev. Gre za identitetno spremembo.
Postanemo bolj previdni v izražanju in manj zahtevamo. Manj tvegamo z izražanjem svojega razmišljanja in pogosteje izberemo mir namesto resnice. V odnosih prevzamemo vlogo, ki je lažje prebavljiva.
Navzven to pogosto deluje kot zrelost in umirjenost. Znotraj pa se kopiči napetost, ker je del nas ostal neizražen. Težava je, da neizražen del ne izgine sam od sebe, ampak postane le nekoliko tišji. Lahko pa se začne kazati skozi utrujenost, razdražljivost ali občutek, da nas nihče zares ne vidi.
Morda nismo preveč – morda je okvir preozek
V resnici avtentičnost ne more biti preveč. Če nam okolica daje drugačen občutek, je to manj informacija o naši osebnosti in bolj informacija o okolju, v katerem se nahajamo.
Če v prostoru ni prostora za čustva, bo čustven človek označen kot pretiran. Če je varna le tišina, bo jasnost delovala agresivno. Če so odnosi zgrajeni na prilagajanju, bo meja videti kot napad.
To ne pomeni, da je vsak naš odziv avtomatično ustrezen. Zrelost zahteva samorefleksijo. A samorefleksija ni isto kot samodejno zmanjševanje.
Ključno vprašanje ni: »Ali sem preveč?« Temveč: »Je ta odnos dovolj varen za to, kar sem?«
Kako preveriti, ali se krčimo po nepotrebnem
Prvi znak je utrujenost po druženju. Ne izčrpa nas družba sama in tudi ne delo, temveč konstanten nadzor nad sabo.
Drugi znak je stalno popravljanje izrečenega. Ko že med govorjenjem mehčamo, popravljamo, dodajamo opravičila, da bi bili manj intenzivni.
Tretji je občutek, da nas drugi poznajo le v varni, okrnjeni verziji.
To so subtilni znaki, da smo svojo avtentično polnost začeli doživljati kot tveganje.
Kaj pomeni ostati avtentičen
To, da skušamo biti čim bolj avtentični, ne pomeni, da govorimo brez filtra. Pomeni pa, da ne izhajamo več iz predpostavke, da je z nami nekaj narobe. Hkrati prenehamo avtomatično prevzemati krivdo za nelagodje drugih. To je prvi, notranji premik miselnosti.
Drugi premik je zunanji. Začnemo preverjati odnose, v katerih se redno počutimo preveč. So to odnosi, kjer je prostor za razširitev? Ali taki, ki nas omejujejo v izražanju?
Tretji je strateški. Začnemo izbirati okolja, kjer je naša energija smiselna in prispeva, ter se umikati iz okolij, kjer je sistematično označena kot moteča.
Vsaka osebnost ima svoj način delovanja. Nekateri delujejo najbolje v tišini, drugi v dinamiki. To je dobro poznati – in si glede tega dovoliti trezno izbiro.
In morda najtežji del: sprejeti, da v vseh okoljih ne bomo ravno prav. Da nekje ne bomo ustrezali. Da bomo za koga vedno preveč.
A vprašanje ni, ali bomo za vse dovolj udobni. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo življenje, v katerem smo stalno manj, kot v resnici smo. Kajti dolgotrajno zmanjševanje sebe ne prinese miru. Prinese tiho oddaljevanje od lastne polnosti.
Prava sprememba ni v tem, da postanemo manj intenzivni, manj glasni ali manj zahtevni, pač pa v tem, da si dovolimo preveriti, kje smo lahko v celoti avtentični in kje ne.
