Zakaj v pogovorih pogosto malo pretiravamo in zakaj to še ni laž
Ko pripovedujemo, pogosto ne prenašamo dejstev, ampak občutke. Zakaj v pogovorih stvari olepšamo, kdaj je to normalno in kdaj postane težava?
Pretiravanje je v človeški naravi. Saj veste, kaj pokaže ribič, če ga vprašamo, kakšno ribo je ujel? Njegove roke se hitro razširijo in pokažejo precej več, kot je bila dejanska velikost ribe. A medtem ko jo je ujel in ko je pripovedoval o njej, riba ni zrasla – le ribičeva interpretacija se je malce prilagodila.
Zelo podobno se vede tudi večina od nas v vsakodnevnih pogovorih. Stvari malce olepšamo, jih na nekaterih delih subtilno napihnemo ali jim dodamo malce večjo čustveno težo kot v originalu. In ne, pri tem ne gre za to, da bi večina od nas želela lagati. Vsaj ne v tistem smislu, kot si laž običajno predstavljamo.
V resnici počnemo nekaj zelo človeškega. Ne pripovedujemo dejstev, ampak pripovedujemo pomen.
Ko pripovedovanje vodi naše navdušenje
Ko govorimo o dogodku, ne prenašamo samo informacij, ampak vtis, ki ga je dogodek pustil v nas. Občutek. Napetost. Presenečenje. Ponos. Razočaranje.
PREBERITE TUDI:
Teh stvari ne znamo povedati v centimetrih, minutah ali številkah. Zato jih prevedemo v poudarek.
Riba ni večja zato, ker bi želeli koga zavesti. Večja je zato, ker je bil občutek ob ulovu velik.
Naši možgani ne delujejo kot kamera, ampak kot urednik zgodbe. Izberejo, poudarijo, zaokrožijo. Rdeča nit pri tem pa je, da bi celemu svetu sporočili: to mi je nekaj pomenilo.
So nekateri ljudje preprosto rojeni pripovedovalci?
Da, nekateri ljudje imajo naravno prirojeno sposobnost bolj doživetega poročanja. In to je dobra novica.
Ti posamezniki imajo izrazito narativni način razmišljanja. Svet doživljajo skozi zgodbe, ne skozi suhe podatke. Hitreje zaznajo ritem, preobrat, kontrast. Naravno dodajo barvo, primerjavo, malo dramatike.
To je lahko velika prednost. Ker tako odlično pripovedujejo, brez težav pritegnejo pozornost, ustvarijo stik in naredijo iz vsakdanjega dogodka nekaj, kar si zapomnimo. Če se tega zavedajo, lahko to spremenijo v svojo supermoč oziroma v dragocen potencial, ki ga izkoristijo v pisanju, poučevanju, vodenju ali svetovanju. Povsod tam torej, kjer ni ključno, da je nekaj do potankosti natančno, ampak da je razumljivo in čuteno.
Težava se pojavi šele, ko se zabriše meja med pripovedovanjem in poročanjem. Med tem, kdaj zgodbo barvamo, in kdaj je natančnost pomembna.
Je pretiravanje isto kot laž?
Zelo jasen odgovor na to vprašanje je: ne, pretiravanje ni isto kot laž.
Laž ima namen prikriti, zavesti ali manipulirati. Olepšana ali potencirana pripoved pa ima običajno namen povezati. Razlika je subtilna, a pomembna.
Večina ljudi pretirava nezavedno. Zgodi se v trenutku. Šele kasneje se morda ujamemo in pomislimo: »Hm, to pa ni bilo čisto tako.« To še ni moralni zdrs, ampak je normalen del človeške komunikacije.
Vprašanje zato ni, ali smo bili stoodstotno natančni, temveč ali s tem koga zavajamo, mu škodujemo ali si z zgodbo gradimo lažno podobo. Ali pa le želimo poudariti pomen naše izkušnje.
Kdaj pretiravanje postane problem?
Pretiravanje postane problematično takrat, ko prilagajanje resnice ni več občasno, temveč stalno. Ko se pri nekom ponavljajo majhni premiki dejstev, zaradi katerih nikoli ne vemo, kaj drži. Ko zgodbe ne služijo več razumevanju, ampak nadzoru vtisa.
Poznamo ljudi, pri katerih se vedno nekaj ne ujema. Malo spremenijo zgodbo. Malo prestavijo dejstva. Vedno je prisoten občutek, da resnica nikoli ni čisto tam, kjer bi morala biti.
V takih primerih ne gre več za pripovedni slog, temveč za globlji vzorec. Pogosto je povezan z negotovo samopodobo, potrebo po potrditvi ali zgodnjimi izkušnjami, kjer resnica ni bila varna. Zanimivo pa je, da se mnogi takšnega učinka na okolico sploh ne zavedajo. Ne zaznajo, da ljudje nehajo preverjati zgodbe in začnejo preverjati njih. Da niso več bolj zanimivi, ampak so manj verodostojni. Največkrat tudi ne dojamejo, kako utrujajoče je njihovo vedenje za okolico, saj njihovo pretiravanje ne povezuje več, ampak ruši.
Bi nas moralo biti sram, ko se ujamemo?
Čeprav pretiravamo navadno avtomatično, pa se pogosto vsaj naknadno ujamemo pri tem in pri marsikomu se ob tem zbudi čuden občutek. Kot nekakšna slaba vest in tiho obtoževanje samega sebe.
A taka čustva nimajo smisla. Pretiravanje se je pač zgodilo, ker je naravni del človekove komunikacije. Tako je edino smiselno vprašanje, ki si ga velja postaviti, ko se zalotimo, da nekaj povemo večje, lepše ali hujše, kot je bilo: Kaj sem v resnici želela, da drugi razume?
Pogosto odgovor nima veliko zveze z dejstvi in veliko z občutki. In to je povsem v redu, dokler znamo, kadar je pomembno, stopiti nazaj v resnico.
Ker zgodbe so most med ljudmi. Resnica pa je temelj, na katerem ta most sploh lahko stoji.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
