Samoprevara: zakaj si lažemo in kaj nas to lahko dolgoročno stane
Samoprevara ni zavestna laž, ampak obrambni mehanizem. Spoznajte psihološki pogled na samoprevaro in posledice, ki se pokažejo šele čez čas.
Skoraj vsak pozna koga, ki je o sebi globoko prepričan, da je čustveno zrel, razumen in nadpovprečno reflektiran. Govori o sebi z gotovostjo. Ima odgovore. Ima razlage. In ko mu kdo namigne, da se morda moti, se v njem nekaj zategne. Ne kot dvom. Kot napad.
Večina ljudi ob tem pomisli: ta človek si laže.
Redko pa pomislimo: kaj pa jaz?
Laganje samemu sebi oziroma samoprevara je ena najbolj razširjenih človeških veščin. Ne gre za to, da bi bili ljudje po svoji naravi neiskreni, samoprevara je bolj obrambni mehanizem, brez katerega bi marsikdo zelo težko zdržal sam s seboj.
PREBERITE TUDI:
Samoprevara ni zavestna laž, ampak zgodba, v kateri lahko živimo
Praviloma se ne odločimo sami od sebe, da si bomo o nečem lagali. Zgodi se podzavestno, v obliki razlage, ki se sliši razumno, moralno, celo odgovorno. Idejo razvijemo na podlagi informacij, ki smo jih nekoč slišali, in vse skupaj zapakiramo v zgodbo, ki nam pomaga opravičiti naša dejanja in na nek način tudi naš obstoj.
Tako lahko starš globoko verjame, da od otroka zahteva odlične ocene zato, ker mu želi dobro prihodnost.
Ali pa možakar, ki si kupi pregrešno drag avto, sam sebi trdi, da tak luksuz potrebuje zaradi varnosti in uspeha.
V partnerski zvezi mož iskreno verjame, da ima pravico do nadzora svoje žene zato, ker je pač »bolj racionalen« in lahko pametno prepreči njene napačne izbire …
Vsi poznamo tudi koga, ki o sebi govori kot o izjemno čustveno inteligentni osebi, a se ob vsaki kritiki sesuje ali napade.
Vse to so zgodbe, ki niso nujno izmišljene. Temeljijo na resničnih razlogih, a so nepopolne. Poudarijo tisti del resnice, ki ga lahko prenesemo, in potisnejo v ozadje tistega, ki je čustveno veliko zahtevnejši. Strah pred sramom. Strah pred nepomembnostjo. Strah pred tem, da brez zunanjih dokazov nismo nič posebnega.
Sebi ne lažemo zato, da bi zavajali druge. Sebí lažemo zato, da lahko ohranimo občutek, da smo v redu in dovolj dobri.
Zakaj so nekatere razlage tako zelo privlačne
Če si nekdo prizna, da ga otrokov neuspeh spravlja v sram, ker ga doživlja kot svojega, se mora soočiti z zelo neprijetnim občutkom. Priznati si mora, da njegova ljubezen ni povsem brezpogojna. Da ga bolj skrbi, kako izgleda navzven, kot pa kako se otrok počuti znotraj.
Če si nekdo prizna, da dragega avtomobila ni kupil zaradi varnosti, ampak zato, ker brez zunanjih simbolov težko čuti lastno vrednost, se mora dotakniti praznine, ki je pogosto bolj strašljiva kot kredit.
Samoprevara nam tako ponudi bližnjico. Omogoči, da ostanemo v lepi sliki v lastnih očeh, ne da bi morali ob tem tudi malce bolj kritično razmišljati. Ključno pri tem pa je, da to naredi tako prepričljivo, da ji verjamemo.
Človek, ki si verjame, deluje prepričano vase. Nasprotno kot če bi se lagal komu drugemu, v tem primeru deluje mirno. Prepričano. Celo avtoritativno. In prav zato je samoprevara tako učinkovita.
Kje se samoprevara najlažje razkrije
Samoprevara se dogaja na naši podzavestni ravni, zato je ne moremo preprosto spregledati. Ne gre tako enostavno, da bi si le pogledali v misli in prepoznali: »Aha, tukaj si pa lažem.« Bolj realno je, da svojo pozornost preusmerimo na svoja dejanja. Samoprevara se namreč kaže posredno, preko tega, kako reagiramo.
Ko nekdo samo rahlo podvomi v našo razlago, mi pa eksplodiramo.
Ko potrebujemo vedno nove dokaze, da imamo prav.
Ko imamo občutek, da so vedno “drugi problem”.
Ko se ista zgodba v našem življenju ponavlja, le z drugimi obrazi.
Vse to so znaki, da se branimo, razlog za to pa je seveda to, da nekaj v nas zelo potrebuje zaščito. Samoprevara se namreč skoraj vedno pojavi tam, kjer bi bila resnica čustveno pretežka.
Samoprevara kot način, kako ohranimo nadzor
Samoprevara ima zelo praktično funkcijo. Omogoča nam, da ohranimo občutek, da vemo, kaj delamo, kdo smo in zakaj ravnamo tako, kot ravnamo. Deluje pomirjujoče, ker zmanjšuje dvom in notranje konflikte. Daje nam občutek stabilnosti. Kar pa je lahko največja past …
Iz potrebe po stabilnosti si logično začnemo po svoje razlagati tudi dejanske rezultate. Tako nikoli zares ne zaznamo, da morda izgubljamo nadzor. Mislimo, da razumemo situacijo, da imamo stari pod kontrolo in vemo, zakaj je tako, kot je. A v resnici nadzorujemo predvsem svojo zgodbo, ne pa tudi pravih učinkov svojih dejanj.
Realnost se namreč z našimi razlagami ne ukvarja. Odziva se le na to, kar se dejansko dogaja. In tako čisto zares dejanski rezultati lahko močno odstopajo od tega, kot si jih mi razlagamo. Pogosto tudi v negativni smeri. In mi tega ne opazimo, dokler ni že skoraj prepozno.
Kje se začne nabirati razkorak
Starš, ki na otroka pritiska glede ocen, lahko dolgo verjame, da ravna prav. Njegova razlaga je smiselna, družbeno sprejemljiva in odgovorna. In otrok tudi dobi dobre ocene … A kaj, ko se ob tem pojavijo tudi drugi, morda veliko bolj pomembni učinki takega pritiska? Otrokov strahu pred neuspehom. Občutek, da je ljubezen pogojena. Razdrti družinski odnosi …
Nekdo drug verjame, da potrebuje drag avto zaradi varnosti ali profesionalne podobe. Razlaga je logična. Realnost pa pokaže velik kredit na računu in s tem stresen finančni pritisk, stalno potrebo po potrditvi in notranjo praznino, ki se kljub “uspehu” ne zmanjša.
Nekdo tretji je prepričan o svoji čustveni zrelosti. Govori mirno, z gotovostjo. A realni rezultati v odnosih so ponavljajoči se konflikti, izbruhi jeze, potreba po nadzoru. Odnosi, ki jih ne more zadržati. Nepriljubljenost v družbi …
V vseh teh primerih samoprevara še vedno deluje, saj ima razlaga določeno logiko. Človek, ki si tako laže ima svoj odgovor in ima zgodbo, ki mu omogoča, da gre naprej. A razkorak med dejanskim in namišljenim se vztrajno kopiči.
Zakaj samoprevara prej ali slej začne vračati dolg
Samoprevara ne razpade zato, ker bi bila napačna ali nemoralna, temveč zato, ker onemogoča učenje iz realnih povratnih informacij.
Če vsako posledico, vsak neuspeh, vsak opozorilni znak sproti razložimo tako, da potrjuje našo zgodbo, izgubimo kalibracijo z realnostjo. Ne vemo več, ali naše ravnanje deluje. Vemo le, da imamo razlago, zakaj bi moralo delovati.
Ko se razlika med tem, kar si govorimo o sebi, in tem, kar življenje dejansko pokaže, dovolj poveča, se namesto razsvetljenja pojavi razočaranje – nad sabo, nad drugimi, nad svetom. Občutka, da smo naredili “vse prav”, pa stvari vseeno ne stojijo. Da bi morali biti drugje, bolj mirni, bolj izpolnjeni. Da nekaj ne deluje, a ne vemo točno kaj.
Ko začne na ta način razpadati občutek lastne kompetentnosti, ni lahko. Marsikdo se takrat sreča tudi s psihičnimi težavami. Z obupom, anksioznostjo, depresivnostjo, izbruhi jeze, notranjo praznino ... Bolj kot smo bili prepričani v svojo zgodbo, večje je razočaranje, ko realni učinki pokažejo nekaj drugega.
Kako postati do sebe bolj objektiven
Popolna objektivnost seveda ne obstaja, a vsekakor so možne vsaj korekcije.
Prvi korak je, da začnemo bolj objektivno opazovati učinke. Razlage, ki se nam ob opazovanju odpirajo, skušamo odmisliti. Opazujemo, kaj se dejansko dogaja v odnosih. Kako se naše odločitve odražajo v telesu, v energiji, v dolgoročnem zadovoljstvu. Ali se rezultati ujemajo z zgodbo, ki si jo govorimo.
Drugi korak je večja toleranca za nelagodje. Večkrat si postavimo vprašanje: kaj pa če se tukaj motim? Ob tem pustimo odgovor odprt vsaj nekaj trenutkov, brez avtomatske razlage ali odrivanja. Pri tem opazujemo, kaj se v nas dogaja. Morda zaznamo, kako se zbuja potreba po dokazovanju ali pa že slišimo tiho misel, ki oblikuje razlago, s katero bi se pomirili. Ne gre za to, da bi se strinjali z dvomom, temveč za to, da si dovolimo ostati z njim nekaj trenutkov dlje, kot smo vajeni.
Tretji korak je, da opazujemo »zunanja ogledala«. Zavestno odpremo oči in smo pozorni na to, kaj nam govorijo ljudje, ki se morda z nami ne strinjajo. Njihova vrednost ni v tem, da imajo vedno prav, ampak v tem, da vidijo učinke našega ravnanja, ki jih sami pogosto spregledamo. Ključno ni, da jim verjamemo, temveč da opazimo ponavljanje. Kjer se podobni odzivi pojavljajo znova in znova, tam imamo podatek, ne mnenje.
Zaključek
Samoprevara je učinkovit mehanizem. Pomaga nam preživeti, ohraniti obraz in notranjo stabilnost. Težava nastane, ko postane edini kompas. Ko se predolgo orientiramo po namišljeni zgodbi namesto po realnih rezultatih, pride trenutek, ko razlaga ne zadošča več. Ne zato, ker bi bila razkrita, temveč zato, ker življenje pokaže drugače.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
