Zakaj se ne moremo znebiti starih stvari? Zakaj "hrčkamo"?
Zakaj tako težko zavržemo stare stvari? Kdaj spomini postanejo breme, kaj pomeni hrčkanje in kako se razbremeniti, ko nas stvari začnejo utesnjevati.
Skoraj vsak pozna tisti trenutek, ko v kleti, na podstrešju ali v omari odpre škatlo, ki je ni pogledal že leta. V njej so stvari, ki jih ne uporablja več, a jih kljub temu ne more zavreči. Ne zato, ker bi jih potreboval, temveč zato, ker se mu ob njih zbudi nekaj neslišnega iz notranjosti. Nekaj znanega. Nekaj osebnega. Nekaj, kar je težko razložiti in še težje izpustiti.
Večina med nami ne kopiči stvari zato, ker bi jih potrebovala. Kopičimo jih zato, ker nekaj pomenijo. Nekoč so bile del našega življenja, nekega odnosa, nekega obdobja in zato se ob njih spomnimo, kdo smo bili.
PREBERITE TUDI:
Zato zbiranje in kopičenje starih stvari, kar v šali dostikrat poimenujemo »hrčkanje« ali »hordanje«, praviloma ni omejeno le na stare kable in obrabljene predmete. V kleteh, podstrešjih in omarah se pogosto znajdejo škatle spominkov, zvezki iz šolskih let, stare fotografije, darila ljudi, ki jih morda ni več, kamni z dopustov, zapiski, celo stari plonk listki, risbe, preluknjani dokumenti ... Stvari, ki niso uporabne, a so čustveno nabite.
Vprašanje, ki se ob tem neizogibno pojavi, ni: zakaj to še hranim?
Temveč: ali mi to še služi ali pa me že obremenjuje?
Spomin ali breme – razlika ni v predmetu
Pogosta zmota je, da obstaja jasna meja med smiselno ohranjenimi spomini in navlako. V resnici ta meja ni zunanja, temveč notranja. Ne določa je število predmetov, temveč odnos do njih.
Stvar, ki jo hranimo zavestno, z občutkom topline ali kontinuitete, ima drugačno psihološko težo kot stvar, ki jo hranimo zato, ker se je potihoma ne upamo zavreči. Prva nas povezuje s preteklostjo, druga nas nanjo priklepa.
Ko predmet postane nekaj, česar že dolgo ne uporabljamo, a se ga kljub temu ne moremo znebiti. Ko ga prestavljamo iz škatle v škatlo, iz omare v klet, brez prave odločitve. Ko ob misli nanj začutimo nelagodje, krivdo ali odpor. In ko prostor, v katerem bi morali živeti, počasi postaja prostor shranjevanja preteklih obdobij – takrat ne govorimo več le o spominu, temveč o bremenu.
Zakaj se je nekaterih stvari tako težko posloviti
Težava ni v predmetih, temveč v tem, kar predstavljajo. Stvari pogosto delujejo kot tiha potrditev življenjskih obdobij in odnosov, kot oprijemljivi dokaz, da se je nekaj res zgodilo in da smo bili v teh trenutkih povezani, prepoznani, pomembni.
Zavreči predmet lahko v notranjem doživljanju pomeni zavreči del sebe. Otroštvo. Mladost. Preteklo identiteto. Ali pa odnos, ki se je končal, a še ni povsem predelan.
Zato se ob pospravljanju pogosto ne pojavi olajšanje, temveč nepričakovano močna čustva. Žalost. Nemir. Občutek praznine. In včasih tudi odpor, ki ni racionalen, a je zelo resničen. Možgani v takih trenutkih ne ločijo med stvarjo in pomenom, le reagirajo, kot da gre za izgubo.
Kdaj kopičenje ni več nedolžno
V pogovornem jeziku za ljudi, ki izrazito kopičijo, pogosto slišimo izraz horder. A psihološko gledano ni ključno poimenovanje, temveč vpliv, ki ga ima taka »navada« na življenje.
Kopičenje postane obremenjujoče takrat, ko:
- se naš življenjski prostor začne spreminjati v skladišče, ko sobe, kleti ali hodniki ne služijo več bivanju, temveč shranjevanju stvari, ki jih ne uporabljamo, a se jih tudi ne moremo znebiti,
- že sama misel na razvrščanje sproži paniko, odpor ali popolno blokado, ker je čustvena teža odločanja prevelika,
- nas je zaradi količine stvari sram povabiti ljudi na obisk ali se ob obisku počutimo napeto, ker se bojimo pogledov, vprašanj ali komentarjev,
- se začnemo počutiti ujeti v lastnem domu, saj prostor ne podpira več aktualnega življenja, ampak stvari zasedajo mesta, ki bi morala pripadati sedanjosti,
- se ne odločamo več mi, kaj bomo obdržali, temveč odlašamo, prestavljamo, se prilagajamo stvarem in jim podrejamo svoj čas, energijo in prostor.
Takrat ne gre več za sentimentalnost ali neurejenost, temveč za vzorec, ki je pogosto povezan z globljimi občutki negotovosti, izgube ali potrebe po nadzoru.
Kaj lahko naredimo, ko začutimo, da je čas za spremembo
Odločitev, da ne bomo več »hrčkali«, je pomemben korak, a sama po sebi ni dovolj. Še posebej ob selitvah ali večjih življenjskih prelomnicah se pogosto izkaže, da racionalna odločitev ne doseže čustvene ravni.
Prvi korak zato ni metanje stvari proč, temveč opazovanje lastnega odziva. Kaj se v meni zgodi, ko primem predmet v roke? Me pomiri ali obremeni? Ga hranim iz veselja ali iz strahu?
Pomembno je, da gremo postopno. Ne izpraznimo cele kleti v enem dnevu. Ne dokazujemo si moči z radikalnimi rezi. Vsaka zavržena stvar naj bo zavestna odločitev, ne kazen.
Veliko ljudem pomaga tudi simbolna selekcija. Obdržijo nekaj reprezentativnih predmetov, ki nosijo spomin, in se poslovijo od množice podobnih. Spomin ni v številu predmetov, temveč v pomenu, ki ga znamo ohraniti.
In če ugotovimo, da to ne gre
Včasih se kljub vsemu ustavimo in ne moremo dati stvari od sebe. Enostavno ne gre. Takrat je pomembno razumeti, da težava ni v pomanjkanju discipline, temveč v čustveni obremenitvi, ki presega naše trenutne zmožnosti.
V takih primerih je pogovor s strokovnjakom lahko ključnega pomena. Ne zato, da bi nas »naučil pospravljati«, temveč da bi skupaj razvozlali, kaj stvari v resnici nadomeščajo in kako drugače si lahko zagotovimo občutek varnosti.
Ko z nekom živimo in nas njegovo kopičenje obremenjuje
Posebej zahtevno je, kadar v skupnem prostoru živi nekdo, ki izrazito kopiči, mi pa se v tem ne počutimo dobro. Instinktiven odziv je pogosto pritisk, ultimat ali čiščenje na silo. A to skoraj vedno sproži še več odpora in strahu.
Za osebo, ki kopiči, tak poseg ni pomoč, temveč grožnja. Zato so pogovor, razumevanje in jasne meje veliko učinkovitejši od prisile. Pomembno je poimenovati, kako se v prostoru počutimo, ne pa napadati drugega. In hkrati priznati, da imamo pravico do bivanjskega okolja, v katerem lahko normalno živimo.
Včasih to pomeni iskanje skupnega kompromisa. A če to ne deluje, je najbolj konstruktivno priznanje, da brez zunanje pomoči spremembe ne bo.
Manj stvari ne pomeni manj spomina
Spuščanje predmetov ne pomeni brisanja preteklosti. Je učenje, da preteklost lahko nosimo v sebi, ne da bi jo shranjevali v škatlah. Da spomin ne izgine s predmetom. In da varnost ne nastane iz kopičenja, temveč iz zaupanja, da bomo zmogli tudi brez njega.
Ko se to zgodi, se prostor ne razbremeni le fizično, temveč tudi psihološko. In stvari končno postanejo to, kar so - del zgodbe, ne njen center.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
