Zakaj neznano sproža anksioznost in kako jo zmanjšamo?
Strah pred neznanim se pogosto skriva za odlašanjem, premlevanjem in izogibanjem. Preverite, kako negotovost vpliva na naše odločitve in kako si pomagamo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Negotovost je eden najpogostejših, a pogosto spregledanih sprožilcev anksioznosti. Vznemiri nas lahko že zato, ker ne vemo, kaj sledi, kako se bo nekdo odzval in ali bomo kos temu, kar nas čaka. Čeprav se ne dogaja nič slabega, se telo pripravi, kot da bi se morda lahko. Postanemo napeti, v mislih se začnejo vrstiti možni zapleti, želja po dejanju pa se nenadoma spremeni v previdnost, odlašanje ali umik.
Tako verjetno poznate občutek, ko morate opraviti nek telefonski klic, kjer je veliko nejasnosti. Morda ne poznate osebe, ki jo želite poklicati ali pa ne veste natančno, o čem bo tekel pogovor. Morda celo dvomite, da boste sogovorniku lahko dali vse odgovore ... Tako več dni o telefonskem klicu intenzivno razmišljate, a se vsakič, ko pogledate na telefon prepričate, da boste raje poklicali nekoliko kasneje, ko bo čas bolj primeren.
Podobno se lahko zgodi pred prijavo na novo delovno mesto. Oglas nas pritegne, izpolnjujemo večino pogojev in del nas ve, da bi bilo vredno poskusiti. Nato pa začnemo razmišljati o razgovoru, novih sodelavcih, nalogah, ki jih še ne poznamo, in možnosti, da se ne bi znašli. Čez nekaj časa se nam zdi veliko razumneje, da prijave sploh ne pošljemo.
PREBERITE TUDI:
Včasih so posledice takšnega strahu lahko konkretne. Tako lahko na primer leta ostajamo v službi, ki nas izčrpava, ker tam vsaj vemo, kaj lahko pričakujemo. Ali pa vztrajamo v odnosu, v katerem praktično trpimo, saj si življenja po razhodu ne znamo predstavljati. Lahko zavrnemo potovanje, novo poznanstvo ali priložnost, ki smo si jo nekoč močno želeli, svojo odločitev pa vedno zagovarjamo z izgovorom, da zdaj še ni pravi čas.
V ozadju takih odločitev navadno niti ne stoji naša ocena, da bi bila sprememba slaba, zaustavlja nas predvsem dejstvo, da njenega razpleta ne more predvideti. In prav tu se pokaže nenavadna moč neznanega.
Bolj kot resnična slaba izkušnja nas lahko ustavi nekaj, kar se sploh še ni zgodilo. Um nima dokazov, da bo šlo narobe, vendar tudi nima zagotovila, da bo šlo dobro. In kadar odgovora ni, praznega prostora pogosto ne pusti odprtega, ampak ga zapolni z možnostmi, pred katerimi bi se bilo pametno zaščititi.
Zakaj se torej ob neznanem tako hitro počutimo ogrožene? In ali se lahko naučimo negotovost prenašati dovolj dobro, da zaradi nje ne bomo več opuščali odločitev, odnosov in priložnosti, ki bi nam lahko spremenili življenje?
Zakaj možgani ne marajo praznih mest
Človeški možgani ves čas predvidevajo, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Na podlagi preteklih izkušenj, informacij iz okolja in spomina sestavljajo najverjetnejši razplet ter temu prilagajajo naše odzive. Kadar je položaj znan, to počnejo hitro in z razmeroma malo napora. Ko se znajdemo pred nečim novim, pa nimajo dovolj podatkov, na katere bi se lahko oprli.
Takrat se poveča naša pozornost. Telo postane bolj pripravljeno na odziv, um začne iskati možne nevarnosti, mi pa postanemo previdnejši. To samo po sebi še ni anksiozna motnja, ampak običajen zaščitni odziv. Neznan zvok v temni ulici nas vznemiri bolj kot enak zvok sredi dneva, saj v temi težje preverimo, kaj ga povzroča. Manj ko vemo, več možnosti morajo možgani upoštevati.
Pri tem niso povsem nevtralni. Njihova prednostna naloga ni, da nas pomirijo, ampak da pravočasno zaznajo nevarnost. Če morajo izbirati med tem, da nekaj nenevarnega pomotoma ocenijo kot grožnjo, in tveganjem, da resnično nevarnost spregledajo, se bodo pogosteje odločili za previdnost. Zato lahko v negotovem položaju začnemo pričakovati slab razplet, še preden imamo zanj kakršenkoli dokaz.
Ko občutek nevarnosti zamenjamo za dokaz
Anksioznost je usmerjena predvsem v prihodnost. Strah nas je tistega, kar bi se lahko zgodilo: da bomo zavrnjeni, da se bomo osramotili, sprejeli napačno odločitev ali izgubili nadzor. Ker se telo na te predstave odzove z resnično napetostjo, se nam začnejo tudi same napovedi zdeti verjetnejše.
Če nas pred razgovorom za službo stiska v prsih, lahko sklenemo, da nanj očitno nismo pripravljeni. Če nas ob misli na selitev preplavi nemir, ga lahko razumemo kot znak, da je odločitev napačna. Če smo pred prvim zmenkom močno napeti, si lahko dopovemo, da tja pravzaprav nočemo. Toda telesni odziv ne napoveduje prihodnosti, pove le, da smo se znašli pred nečim, česar še ne znamo dovolj dobro predvideti.
Prav tu se zgodi pomemben miselni preskok. »Ne vem, kako bo« se spremeni v »najbrž bo slabo«, možnost neprijetnega razpleta pa začnemo doživljati, kot da se že uresničuje. Namesto da bi negotovost pustili odprto, jo zapolnimo z razlago, ki naš strah potrjuje.
Zakaj nekateri negotovost prenašajo težje
Neznano pri večini ljudi poveča budnost, vendar se med seboj precej razlikujemo po tem, koliko negotovosti prenesemo. Psihologi za izrazito nelagodje ob nepredvidljivih položajih uporabljajo izraz netoleranca do negotovosti. Človek z močno izraženo netoleranco že samo možnost neprijetnega dogodka težko pusti odprto, tudi kadar je malo verjetno, da se bo ta zares zgodil.
Nekateri so že po naravi previdnejši in bolj pozorni na nevarnost. Veliko lahko prispevajo tudi pretekle izkušnje. Če smo odraščali v nepredvidljivem okolju, kjer nismo vedeli, v kakšnem razpoloženju bo nekdo prišel domov ali kaj bo sprožilo konflikt, smo se morda naučili ves čas opazovati drobne znake morebitnih težav. Če nas je pomembna sprememba v preteklosti močno prizadela, lahko tudi naslednjo pričakamo z več nezaupanja.
Težje prenašanje negotovosti pa se ne pokaže vedno kot očiten strah. Lahko se skriva v pretirani potrebi po načrtovanju, težkem sprejemanju odločitev, večkratnem preverjanju iste stvari ali nenehnem iskanju mnenj. Oseba lahko tako dolgo sestavlja sporočilo, nato ga še večkrat prebere in prosi nekoga, naj ga pregleda. Pred potovanjem razišče vsako podrobnost poti, a kljub temu nima občutka, da je pripravljen. Ob nenavadnem telesnem občutku ure prebira spletne strani, vendar ga vsak nov podatek še bolj vznemiri.
Takšno ravnanje je od zunaj lahko videti kot temeljitost in odgovornost. Resnica sicer je, da lahko včasih dodatna informacija res pripomore k boljši odločitvi, toda koristno preverjanje ima konec. Ko dobimo dovolj podatkov, se odločimo. Iskanje popolne gotovosti pa se nadaljuje, saj noben odgovor ne more odpraviti vseh možnih tveganj.
Skrb nam daje občutek, da nekaj obvladujemo
Ko ne moremo nadzorovati prihodnosti, jo poskušamo vsaj miselno predvideti. V glavi preigravamo pogovore, ki se še niso zgodili, pripravljamo odgovore na vprašanja, ki jih morda nihče ne bo postavil, ter iščemo vse, kar bi lahko šlo narobe. Če bomo dovolj dolgo razmišljali, se nam zdi, bomo nevarnost pravočasno opazili in se nanjo pripravili.
Zato se je skrbi tako težko odpovedati. Daje nam občutek, da smo dejavni in odgovorni, čeprav nas lahko že ure zadržuje pri istem vprašanju. Vsak odgovor odpre novo možnost, vsak načrt pokaže še eno šibko točko, ki bi jo morali preveriti. Mir, ki ga iščemo, se zato nenehno odmika.
Pri presoji nam lahko pomaga preprosto vprašanje: »Ali lahko glede tega zdaj nekaj konkretnega naredim?«
Če je odgovor pritrdilen, določimo naslednji korak. Preverimo podatek, opravimo klic, pripravimo dokument ali se dogovorimo za pogovor. Če pa smo naredili vse, kar je razumno mogoče, in se kljub temu vračamo k istim mislim, prihodnosti ne rešujemo več. Poskušamo doseči gotovost, ki je v danem položaju ni mogoče dobiti.
Zakaj nas izogibanje naslednjič še bolj prestraši
Ko nas nekaj vznemiri, je umik najhitrejša pot do olajšanja. Odpovemo srečanje, ne pošljemo prijave, prestavimo pogovor ali si obljubimo, da bomo ukrepali, ko bomo bolj samozavestni. Napetost popusti in za kratek čas se zdi, da smo sprejeli pravilno odločitev.
Prav to olajšanje pa strah dolgoročno utrjuje. Možgani si zapomnijo zaporedje: nevarnost smo začutili, umaknili smo se in počutili smo se bolje. Tako nimajo priložnosti, da bi si pridobili informacijo, da bi bila situacija morda obvladljiva tudi brez umika. Naslednjič zato opozorilo sprožijo še hitreje, saj so se naučili, da nas je izogibanje zaščitilo.
Tako lahko človek nevede začne močno omejevati svoje izkušnje. Sprva se izogne enemu neprijetnemu dogodku, nato vsem podobnim situacijam. Ker nima novih izkušenj, ki bi postavile njegove napovedi pod vprašaj, postaja neznano vse bolj zastrašujoče. Strah se ne povečuje zato, ker bi bilo zunaj vedno več nevarnosti, ampak zato, ker je vedno manj priložnosti, da bi ugotovili, kaj v resnici zmoremo.
Ne čakajmo, da bo strah izginil
Veliko ljudi je prepričanih, da bodo nekaj naredili, ko se bodo počutili dovolj pripravljene, mirne ali samozavestne. Čakajo na notranji znak, da je napočil pravi trenutek. Toda občutek varnosti se pogosto ne pojavi pred dejanjem. Nastaja šele skozi izkušnje, v katerih se spopademo z neznanim in ugotovimo, da se lahko odzovemo tudi brez vnaprej pripravljenega odgovora na vse.
Če čakamo, da bo anksioznost popolnoma izginila, lahko čakamo zelo dolgo. Veliko pomembnih stvari v življenju vključuje tveganje, zato jih ne more spremljati popolna gotovost. Nov odnos se lahko konča z razočaranjem, zamenjava službe se morda ne bo izšla po pričakovanjih, izraženo mnenje pa ne bo všeč vsem. Tega ni mogoče preprečiti z dovolj dolgim premislekom.
Bolj dosegljiv cilj je, da negotovost postane dovolj znosna, da kljub njej lahko stopimo korak naprej. Strahu ni treba premagati, dovolj je, da mu ne prepustimo odločitve.
Kako natreniramo prenašanje negotovosti
Prenašanje negotovosti lahko vadimo z majhnimi, namernimi odmiki od vedenja, s katerim se običajno pomirjamo. Če sporočilo vedno večkrat preverimo, ga enkrat preberemo in pošljemo. Če pred odločitvijo sprašujemo pet ljudi, vprašamo enega ali se odločimo sami. Če nas mika, da bi takoj preverili pomen telesnega občutka, najprej nekoliko počakamo in opazujemo, ali bo minil. Če se izogibamo neznanim krajem, začnemo s kratkim obiskom kraja, kjer še nismo bili.
Korak mora biti dovolj majhen, da ga lahko naredimo, vendar ne tako udoben, da ne sproži nobenega nelagodja. Namen vaje ni dokazati, da se bo vse dobro izšlo. Takšnega zagotovila življenje ne ponuja. Učimo se, da lahko prenesemo napetost, počakamo na odgovor, rešujemo zaplete sproti in nadaljujemo tudi takrat, ko razpleta ne poznamo.
Ko nas ob novem položaju preplavi tesnoba, jo poskusimo najprej poimenovati: »To je moja reakcija na negotovost.« Nato preverimo, kaj zares vemo in kaj zgolj napovedujemo. Če v mislih slišimo »zagotovo se bom osramotil«, se vprašamo, ali imamo za to dokaz ali samo eno od več mogočih razlag.
Po opravljeni izkušnji uspeha ne merimo samo po tem, kako se je končala. Če se je na razgovoru zgodil neroden trenutek, to še ne pomeni, da je bil prihod nanj napaka. Če pogovor ni potekal po načrtu, to ne pomeni, da ga ne bi smeli začeti. Pomembneje je pogledati, kaj smo naredili, kako smo prenesli neprijetnost in kaj smo se ob tem naučili o svoji sposobnosti odzivanja.
Kaj želimo, da odloča namesto strahu?
Negotovosti ne moremo odstraniti iz življenja. Spremlja skoraj vsako odločitev, ki nam nekaj pomeni: začetek odnosa, postavljanje meje, menjava službe, selitev, predstavitev lastnega dela ali priznanje, česa si želimo. Če bomo vedno izbirali samo tisto, kar lahko predvidimo, bomo morda res doživeli manj presenečenj, vendar bo naše življenje ostajalo znotraj vse ožjih meja. V trenutku omahovanja si zato lahko zastavimo drugačno vprašanje. Namesto »Kako naj poskrbim, da me ne bo strah?« se vprašamo: »Kaj mi je tukaj zares pomembno in kakšen človek želim biti v tej situaciji?« Če nam veliko pomenijo iskrenost, samostojnost, bližina, ustvarjalnost ali pogum, lahko izberemo najmanjše dejanje, ki gre v to smer.
Morda bomo korak naredili z nemirom v trebuhu in brez zagotovila, da smo se odločili pravilno. Toda z vsakim takšnim dejanjem se naučimo nekaj, česar nam razmišljanje ne more dati: da neznano ni vedno nevarno in da se lahko nase zanesemo tudi takrat, ko ne vemo, kaj bo sledilo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
