Zakaj se nekateri otroci čustveno oddaljijo od mame?
Od najstniškega zapiranja vase do vse redkejših klicev odraslega otroka – čustvena razdalja med otrokom in mamo ima lahko zelo različne vzroke.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Otrok se lahko od mame čustveno oddalji pri desetih, petnajstih ali tridesetih letih. Odnos postane bolj hladen, ni več zaupnih pogovorov, odgovori postajajo vse krajši, tudi skupni čas je lahko vse redkejši. Marsikatera mama takšno spremembo doživi kot zavrnitev in se sprašuje, kaj je naredila narobe. Toda umik otroka nima vedno istega pomena: lahko je del zdravega osamosvajanja, odziv na pretiran nadzor ali občutek, da otrok ni slišan, včasih pa je prvi opazni znak duševne stiske.
Čustvena oddaljitev ima lahko veliko obrazov in še več vzrokov. Včasih je pričakovan del odraščanja, drugič odziv na odnose v družini, lahko pa spremlja tudi stisko, s katero se otrok spoprijema zunaj doma. Razumevanje bi se zato moralo začeti z vprašanjem, kaj se je spremenilo, ne z ugotavljanjem, kdo je kriv.
Oddaljevanje ni vedno zavračanje
Odnos med otrokom in mamo se z leti spreminja. Majhen otrok bližino išče neposredno, z dotikom, vprašanji in potrebo po skupnem času. Z vstopom v šolo postajajo pomembnejši prijatelji in okolje zunaj družine, v mladostništvu pa se začne intenzivnejše oblikovanje lastne identitete.
Najstnik potrebuje več zasebnosti, samostojnosti in prostora, v katerem lahko razmišlja brez nenehnega preverjanja odraslih. Manj pripovedovanja zato še ne pomeni, da je čustvena vez oslabela. Raziskave razvoja mladostnikov kažejo, da se količina informacij, ki jih prostovoljno delijo s starši, z leti praviloma zmanjšuje. Obenem varen odnos s starši ostaja pomemben tudi takrat, ko se mladostnik navzven vede, kot da družine skoraj ne potrebuje več.
Za mamo je ta prehod lahko boleč. Včasih doživi otrokovo potrebo po zasebnosti kot izgubo zaupanja ali nehvaležnost, zato začne pogosteje spraševati, preverjati in svetovati. Otrok takšno približevanje občuti kot pritisk, zato se umakne še bolj. Tako lahko nastane krog, v katerem oba iščeta varnost, vendar z vedenjem, ki drugega še dodatno oddaljuje.
Otrok se zapre tam, kjer se ne počuti slišanega
Otroci zelo zgodaj opazijo, katera čustva so v družini dobrodošla. Če lahko pokažejo žalost, strah, jezo in razočaranje, ne da bi bili zaradi tega zasmehovani, kaznovani ali nemudoma popravljeni, se lažje naučijo razumeti in uravnavati svoje doživljanje. Podporni odzivi staršev so povezani z boljšim čustvenim razvojem, medtem ko pogosto zanikanje ali zmanjševanje otrokovih občutkov spodbuja prikrivanje.
Mama lahko želi otroka pomiriti z besedami: »Saj ni tako hudo«, »Preveč si občutljiv« ali »Nimaš razloga za jok«. Takšen odziv je največkrat predvsem dobronameren, a otrok to interpretira po svoje, pogosto, da je njegovo doživljanje napačno ali pretirano. Naslednjič bo zato povedal manj, če pa se situacija ponavlja, se lahko med njima postopoma vzpostavi odnos, v katerem se pogovarjata o obveznostih, ocenah in vsakdanjih opravkih, težja čustva pa ostajajo zunaj pogovora.
Podoben učinek ima prehitro ponujanje rešitev. Otrok, ki na primer spregovori o sporu s prijateljem, pogosto najprej potrebuje občutek, da ga nekdo razume. Nasvet, kritika ali zasliševanje lahko počakajo. Če vsak pogovor takoj postane lekcija, bo otrok svoje ranljivejše zgodbe začel zadrževati zase.
Skrb lahko otrok občuti kot nadzor
Meja med skrbjo in nadzorovanjem ni vedno očitna. Mama lahko kliče, preverja in opozarja, ker jo je strah. Otrok pa isto vedenje doživlja kot nezaupanje v njegove sposobnosti. Posebej izrazito postane to v mladostništvu in zgodnji odraslosti, ko želi sam odločati o prijateljih, partnerstvu, videzu, izobraževanju in načinu življenja.
Psihološki nadzor ne pomeni le strogih pravil. Vanj sodijo tudi zbujanje krivde, čustveno izsiljevanje, odtegovanje naklonjenosti ter sporočila, da je mama zaradi otrokovih preizkusov samostojnosti prizadeta. Stavki, kot so »Po vsem, kar sem naredila zate«, »Zame nikoli nimaš časa« ali »Odkar imaš partnerja, ti družina nič več ne pomeni«, izražajo resnično bolečino, vendar otroka postavljajo v položaj, v katerem mora za materino počutje žrtvovati del svoje avtonomije.
Raziskave kažejo, da se otroci, ki jim starši dovolijo postopno osamosvajanje in spoštujejo njihove odločitve, praviloma bolje počutijo ter bolj zaupajo vase. Tudi odnos z mamo je trdnejši, kadar je otrok lahko drugačen od nje, ne da bi moral ves čas dokazovati svojo ljubezen in pripadnost družini.
Ko ljubezen spremlja občutek dolga
Nekatere matere velik del življenja podredijo otrokom. Odpovedujejo se počitku, odnosom, interesom in osebnim načrtom, pri tem pa so prepričane, da s požrtvovalnostjo izražajo ljubezen. Otrok lahko njihovo skrb ceni in je zanjo hvaležen, lahko pa jo začne tudi doživljati kot dolg, ki ga nikoli ne bo mogel povrniti.
Občutek dolžnosti postane posebej težak, kadar se materina odrekanja pojavljajo v poznejših sporih. Odrasli otrok takrat ne sliši več samo, koliko je prejel, ampak tudi, koliko naj bi zaradi tega dolgoval. Oddaljitev mu lahko omogoči, da se izogne krivdi in pričakovanjem, ki jim ne zna ali ne želi ustreči.
Dejstvo je, da starševska skrb vedno vključuje odrekanje, otrok pa zanjo ni dolžan ostati čustveno ali življenjsko odvisen. Njegova odraslost se kaže tudi v tem, da oblikuje življenje, ki ni nujno podobno predstavam svojih staršev.
Dve različni zgodbi o istem otroštvu
V odnosih med starši in odraslimi otroki pogosto obstajata dve iskreni, vendar zelo različni razlagi preteklosti. Mati se spominja skrbi, dela, neprespanih noči in odločitev, s katerimi je želela otroka zaščititi. Otrok pa se teh istih trenutkov spominja, ko na primer ni bil slišan, ko je moral paziti na materino razpoloženje ali ko njegove odločitve niso bile sprejete.
Materin namen in otrokova izkušnja se pač ne ujemata vedno. Besede, ki jih je mati izrekla iz strahu, so lahko v otroku ostale kot kritika. Njena prizadevanja, da bi mu prihranila napačno odločitev, je morda doživel kot sporočilo, da mu ne zaupa. Vsaka situacija ima svoje oči in svojo interpretacijo in matere pogosto težko prepoznavajo ali sprejemajo, da je otrok nekatere dogodke doživel drugače.
Pogovor se zato pogosto ustavi prav na tej točki. Otrok skuša povedati, kaj ga je prizadelo, starš pa začne pojasnjevati svoje namene. Razlaga je lahko povsem upravičena, vendar otrok v njej sliši zavrnitev svoje izkušnje. Več možnosti za zbližanje odpre odziv: »Tega takrat nisem videla tako. Žal mi je, da si se ob meni počutil sam.«
Vzrok morda sploh ni odnos z mamo
Nenaden umik je lahko povezan tudi z dogajanjem, o katerem mama ničesar ne ve. Otrok se lahko spoprijema z izključevanjem med vrstniki, nesrečno zaljubljenostjo, nasiljem, šolskim pritiskom, sramom, vprašanji identitete ali občutkom, da ne izpolnjuje pričakovanj. Včasih molči, ker ga je strah posledic, včasih zato, ker še sam ne razume, kaj se mu dogaja.
Zapiranje vase se pojavlja tudi ob tesnobi, depresivnosti, izgorelosti, težavah s hranjenjem in drugih duševnih stiskah. Takrat se otrok navadno ne umika samo materi. Izgublja zanimanje za prijatelje in dejavnosti, težje opravlja vsakdanje obveznosti, spremenita se lahko spanje in tek, opazni so utrujenost, brezvoljnost, razdražljivost ali nenaden padec šolskega uspeha.
Če se čustvenemu umiku pridružijo samopoškodovanje, govorjenje o smrti, občutki brezizhodnosti, izrazite spremembe vedenja ali nezmožnost običajnega delovanja, je potrebna strokovna pomoč. Čakanje, da bo obdobje minilo samo od sebe, v takšnih okoliščinah ni primeren odziv.
PREBERITE TUDI:
Zakaj se oddaljijo tudi odrasli otroci?
Pri odraslem otroku ima razdalja drugačen pomen kot pri najstniku. Stik lahko omeji zaradi ponavljajočih se sporov, nespoštovanja njegovega partnerja, razlik v vrednotah, vmešavanja v vzgojo njegovih otrok ali dolgoletnega občutka, da v odnosu ne sme biti zares takšen, kakršen je.
Popolna prekinitev stika se praviloma ne zgodi zaradi enega samega nesporazuma. Pogosto sledi dolgim obdobjem napetosti, poskusom postavljanja meja in pogovorom, za katere ena stran meni, da jih sploh ni bilo, druga pa, da niso ničesar spremenili. Raziskave družinske odtujitve kažejo tudi veliko razliko med razlagami obeh strani. Starši pogosteje izpostavljajo vpliv partnerja, ločitev ali otrokovo spremenjeno vedenje, odrasli otroci pa govorijo o čustvenih ranah, pomanjkanju podpore, nespoštovanju in nadzoru.
Odtujitev ni vedno trajna. Odnosi se lahko skozi leta večkrat prekinejo in obnovijo. Možnost zbližanja se poveča, kadar pogovor ne ostane pri iskanju krivca, ampak se usmeri v vedenje, ki ga je mogoče spremeniti.
Kako se približati otroku, ki se umika?
Pritisk navadno prinese še več razdalje. Pogosto klicanje, zahtevanje pojasnil, preverjanje pri prijateljih ali sorodnikih in opozarjanje na materino trpljenje otroku sporočajo, da bo moral ob vrnitvi najprej poskrbeti za njena čustva. Varnejše povabilo k pogovoru je kratko, jasno in brez zahteve po takojšnjem odgovoru.
Mama lahko pove, da je opazila spremembo in da jo skrbi, nato pa otroku pusti možnost, da izbere čas in način pogovora. Namesto »Zakaj mi ničesar več ne poveš?« lahko vpraša: »Opažam, da si zadnje čase bolj zaprt vase. Rada bi razumela, kako ti je. Ali ti lahko kako pomagam?«
Če otrok spregovori, je najtežji del pogosto poslušanje brez takojšnjega pojasnjevanja, popravljanja dejstev ali naštevanja vsega, kar je mati naredila zanj. Tudi opravičilo izgubi pomen, če mu takoj sledi »ampak«. Otrokovo doživljanje je mogoče priznati, tudi tako, da se ne strinjamo nujno z vsako njegovo razlago.
Pri mlajšem otroku ostajata pomembna toplina in predvidljiva prisotnost. Najstniku je treba ob dostopnosti ponuditi tudi zasebnost. Odraslemu otroku pripada pravica, da sam določi pogostost in obliko stika. Kadar so odnosi zelo obremenjeni, lahko varen prostor za pogovor ponudi družinski terapevt.
Bližine ni mogoče izsiliti, mogoče pa jo je znova graditi
Materina bolečina ob otrokovi oddaljitvi je resnična. Prav tako je resnična otrokova potreba po samostojnosti, varnosti ali odmiku od odnosa, ki ga doživlja kot obremenjujočega. Včasih se ti dve resnici dolgo ne moreta srečati.
Prvi korak k ponovni bližini zato ni še en poskus prepričevanja, ampak pripravljenost izvedeti, kaj otrok doživlja. Odnos se težko obnovi, dokler mora eden dokazovati, koliko je dal, drugi pa, koliko je bil prizadet. Več prostora nastane, ko lahko oba spregovorita, ne da bi moral eden od njiju svojo zgodbo umakniti, da bi obveljala zgodba drugega.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
