Se pogosto opravičujete? Lahko gre za sindrom opravičevanja
Pretirano opravičevanje ni le vljudnost, ampak pogosto naučen vzorec. Preverite, zakaj nastane in kako ga lahko postopno opustimo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Opravičilo ima v odnosih pomembno vlogo. Pomaga umiriti napetost, priznati napako in ohraniti zaupanje. Večinoma ga uporabljamo premišljeno, takrat, ko vemo, da smo prestopili mejo ali povzročili neprijetnost.
Potem pa so še tisti drobni trenutki, ki jih skoraj ne opazimo. Kratek stik z neznancem na ulici in »oprosti« že zdrsne iz ust, še preden sploh vemo, kdo se je komu umaknil. Na sestanku nekoga prekinemo z mislijo, ki je povsem na mestu, a jo vseeno začnemo z »oprosti, samo nekaj bi dodala«.
Ko »oprosti« postane avtomatski odziv
Ne gre za zavestno odločitev. Bolj za refleks, ki deluje hitreje od presoje. Opravičevanje postane skoraj že avtomatičen odziv. Prav v teh drobnih, vsakdanjih situacijah se pokaže t. i. sindrom opravičevanja – vzorec vedenja, pri katerem se opravičujemo tudi takrat, ko za to ni dejanskega razloga.
Gre za razmeroma dobro raziskan pojav. Socialni psihologi ugotavljajo, da se ženske v povprečju pogosteje opravičujejo kot moški, vendar ne zato, ker bi pogosteje delale napake. Razlika je v tem, kako zaznavamo, kaj sploh šteje kot napaka ali žalitev. Ženske pogosteje prepoznajo tudi manjše neprijetnosti kot nekaj, kar zahteva opravičilo, medtem ko moški enakih situacij pogosto ne zaznajo kot problematičnih.
PREBERITE TUDI:
To neskladje ima zelo konkretne posledice v odnosih. Če ena stran pričakuje opravičilo, druga pa niti ne zazna, da bi bilo potrebno, se hitro ustvari občutek, da nekdo ni dovolj pozoren ali da ne jemlje odnosa resno. Po drugi strani pa pretirano ali neupravičeno opravičevanje oslabi našo kredibilnost in ustvari vtis negotovosti ali pretirane občutljivosti.
Ni stvar vljudnosti, ampak vzorca
Na prvi pogled se zdi, da gre pri pogostem opravičevanju preprosto za vljudnost. A raziskave in terapevtska praksa kažejo, da gre običajno za globlji vedenjski vzorec, ki se začne oblikovati zelo zgodaj.
Dekleta so praviloma pogosteje spodbujena k prilagajanju, ohranjanju harmonije in izogibanju konfliktom. S tem se postopoma naučijo, da je varneje nekoliko popustiti, zmehčati svoj nastop ali prevzeti del odgovornosti tudi takrat, ko to ni nujno potrebno. Opravičilo v takem kontekstu postane nekakšen socialni blažilnik, način, kako zmanjšati možnost nesoglasja.
Sčasoma se ta vzorec utrdi in začne delovati samodejno. Posameznik se ne opravičuje zato, ker bi presodil, da je storil napako, ampak zato, ker telo in um zaznata situacijo kot potencialno neprijetno.
Kako opravičila vplivajo na to, kako nas vidijo drugi
Opravičilo ima dvojni učinek. Po eni strani povečuje vtis topline, dostopnosti in prijaznosti. Po drugi strani pa če se opravičujemo prepogosto ali neupravičeno to oslabi naš vtis kompetentnosti, odločnosti in strokovnosti.
To je posebej opazno v delovnem okolju. Stavki, kot so »oprosti, da motim«, »samo eno vprašanje imam« ali »morda se motim, ampak …«, pogosto zmanjšajo težo sporočila, še preden ga sogovornik sploh sliši. Ne zato, ker bi bilo vprašanje manj vredno, ampak zato, ker ga govorec že vnaprej zmehča.
S tem nehote sporočamo, da naš prispevek ni povsem upravičen ali da zanj nimamo popolne legitimnosti.
Kje je meja med upravičenim in nepotrebnim opravičilom
Opravičila so nujen del odnosov in pomembno orodje za njihovo ohranjanje, zato seveda ni naš cilj, da bi opravičilo povsem izločili iz svojega življenja. Pomembno pa je, da ne prihaja več avtomatično, ampak da se naučimo preverjati, kdaj je zares smiselno.
Strokovnjaki predlagajo preprost kriterij: opravičilo ima smisel takrat, ko smo povzročili dejansko škodo, prispevali k neprijetnosti ali kršili dogovor.
Če tega ni, opravičilo ni potrebno, pa čeprav je situacija nekoliko nelagodna in napeta. Če se boste opazovali, boste verjetno opazili, da velik del vsakodnevnih opravičil pade ravno v to, drugo kategorijo. Gre za situacije, kjer ne naredimo ničesar napačnega, a vseeno prevzamemo odgovornost za trenutek neprijetnosti – za tišino v pogovoru, za to, da smo nekoga prekinili, ali preprosto za to, da smo sploh nekaj izpostavili.
Kaj se zgodi, ko opravičila nadomestimo z drugačnim odzivom
Eden od učinkovitih pristopov, ki ga priporočajo psihologi, je zamenjava opravičila z zahvalo ali jasnim sporočilom.
Namesto »oprosti, da zamujaš« lahko rečemo »hvala, ker si počakal«. Namesto »oprosti, lahko nekaj vprašam« preprosto »imam vprašanje«.
Razlika je majhna, učinek pa opazen. Sporočilo ostane enako, spremeni pa se pozicija, iz katere ga izrečemo. Namesto da se postavimo v podrejen položaj, ostanemo v enakovrednem.
Pomemben korak je tudi ozaveščanje lastnega jezika. Veliko ljudi šele, ko začnejo zavestno poslušati svoje stavke, opazi, kako pogosto opravičilo uporabljajo kot polnilo ali zaščito.
Zakaj to sploh počnemo – in kaj je v ozadju
V ozadju pretiranega opravičevanja pogosto ni pomanjkanje samozavesti v klasičnem smislu, ampak potreba po varnosti. Opravičilo zmanjša tveganje, da bi bili zavrnjeni, napačno razumljeni ali v konfliktu.
Da bi to spremenili, nam ni treba na silo postati bolj pogumni ali samozavestni, ampak se postopno učimo, da imamo pravico govoriti, vprašati ali zavrniti, brez da to najprej »zmehčamo« z opravičilom. In prav to je ključno spoznanje: večina situacij, v katerih se opravičujemo, ne zahteva opravičila, temveč jasnost.
Ko tako naslednjič začutite potrebo po opravičilu, se najprej tiho vprašajte: »Sem naredil nekaj, kar je konkretno škodovalo drugi osebi ali kršilo dogovor?«
Če je odgovor da, je opravičilo smiselno in pomembno. Če je odgovor ne, je verjetno dovolj, da preprosto poveste, kar želite povedati.
Ta razlika je majhna na ravni besed, a velika na ravni občutka. S tem se začne sprememba načina, kako nastopamo in kako nas drugi doživljajo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
