Zakaj nam je ob pohvali pogosto nerodno
Pohvala bi morala biti nekaj lepega, a nas pogosto spravi v zadrego. Zakaj je tako, kaj to pove o nas in kako se lahko naučimo pohvalo sprejeti.
Ste tudi vi med tistimi, ki vam ob vsaki pohvali postane nekoliko neprijetno? Ko vas kolegica pohvali, da vam nova pričeska zelo pristoji, a namesto, da bi se ji lepo zahvalili, začnete razlagati, zakaj vam nekaj na vaših laseh ni všeč? Ali pa ko nekdo pohvali vaš nov pulover, takoj hitite razlagati, da ste ga dobili zelo ugodno na razprodaji?
To so v resnici zelo človeške reakcije, ki pa nam ne koristijo najbolj in bi bilo bolje, če bi se jih odvadili.
PREBERITE TUDI:
Zakaj bi pohvalo morali sprejeti brez zadržanja
Prvi odgovor na to je, zato, ker je dobra za nas. Ko pohvalo resnično sprejmemo, se v možganih sprožita hormona dopamin in oksitocin, ki sta povezana z občutkom ugodja, varnosti in povezanosti. Dopamin nam daje občutek zadovoljstva in notranje potrditve, oksitocin pa krepi občutek bližine in zaupanja. Prav zato je iskrena pohvala lahko pomirjujoča in krepčilna izkušnja. Če jo zavrnemo ali zmanjšamo, ta proces prekinemo. Telo ostane v rahli napetosti, kot da bi se pripravljalo na nevarnost, ne pa na stik.
Prav vzpostavljanje stika med dvema oseba je pravzaprav glavni namen pohval. Ko nam nekdo pokloni kompliment, to v resnici pomeni, da se nam želi približati. Ko pohvale ne zmoremo sprejeti, pa to dobro namero na nek način odbijemo. Podzavestno človek na drugi strani dobi informacijo, da mu bližine ne dovolimo. Ko njegove poizkuse vselej odbijemo, se sčasoma tudi nauči, da se pri nas ne splača izražati topline in odnos se neizogibno ohladi.
Če že ne zaradi nas samim, je tako pomembno, da se naučimo sprejemati pohvale in komplimente zato, da bomo lahko gradili bolj močne in tople odnose. Ampak zakaj sploh pohval ne znamo sprejemati, če pa so naraven način povezovanja?
Pohvala kot trenutek izpostavljenosti
Pohvala ne pomeni le prijaznega stavka, ampak v resnici pomeni, da nas nekdo vidi, opazi in to tudi na glas pove. Pomeni, da je pozornost za hip usmerjena v nas. In če tega nismo vajeni, se lahko hitro počutimo nelagodno.
Ko smo videni, se v marsikomu hitro sprožijo neprijetna vprašanja. Kaj, če zdaj pričakujejo več? Kaj, če naslednjič ne bo šlo tako dobro? Kaj, če sem s tem, ko sprejmem pohvalo, nekako preveč v ospredju?
V takšnih trenutkih naša podzavest pohvale ne zazna kot priznanje, ampak kot pritisk. In telo se impulzivno nanj odzove z umikom.
Naučeni smo, da se ne smemo hvaliti
V današnji družbi je skromnost še vedno visoka vrednota. Že od majhnega dalje so nas učili, da ne smemo preveč izstopati. Da ni primerno preveč naglas govoriti o sebi in da je lastna hvala nekaj slabega in nezaželenega. Ta sporočila so bila pogosto tiha, a vztrajna. Tako smo jih ponotranjili bolj, kot se tega zavedamo.
Zato marsikdo pohvalo zavrne skoraj refleksno. Ob pohvali hitro reče, da je imel samo srečo, da so pomagali drugi ali da “to res ni bilo nič posebnega” – četudi ve, da je vložil veliko truda.
Ne iz lažne skromnosti, ampak iz potrebe po varnosti. Če se ne izpostavljamo preveč, to pomeni, da nas drugi ne bodo obsojali, o nas oblikovali napačnih predstav in nam morda celo zavidali.
Ko pohvala zveni kot obveznost
Pogost razlog za nelagodje je tudi občutek, da pohvala nekaj zahteva v zameno. Kot da se je odprl neviden dolg. Če me nekdo pohvali, moram zdaj nekaj vrniti. Biti še boljši. Še bolj prijazen. Še bolj uspešen.
Ideja »dolgovanja« v odnosih je vedno nadležna in utrujajoča. Prav zato skušamo z razlago, s samokritiko ali s preusmerjanjem zaslug drugam zahvalo čim prej »zapreti«. Da s tem omilimo pritisk po vračanju …
Kaj to pove o vas (in zakaj to ni slabo)
Dobra novica je, da skromnost pri sprejemanju pohvale in komplimentov v resnici govori o vas prej dobre, kot slabe lastnosti. Zelo verjetno je, da ste občutljivi na dinamiko odnosov in hitro začutite, kdaj se pozornost obrne na vas. Ob tem ne želite stopiti čez druge.
V redišču pozornosti vam ni prijetno, ker vas ne zanima tekmovanje, ampak smisel in povezanost. Ne želite dominirati in to je v svetu, kjer se pogosto nagrajuje glasnost, pravzaprav dragocena lastnost.
Najverjetneje imate do sebe tudi visoka merila in ta jemljete zelo resno. Ne zato, ker bi želeli biti popolni, ampak zato, ker se zavedate odgovornosti. Pohvala vas ne poboža samo po egu, takoj se dotakne se tudi vaših pričakovanj do sebe.
Te lastnosti so vsekakor pozitivne, a nas lahko začnejo tudi ovirati. Problem nastane, ko nelagodje postane tako močno, da pohvale ne morete niti za trenutek zadržati v sebi. Takrat ne gre več za skromnost, ampak za navado, ki nas osiromaši, saj nam jemlje sposobnost, da začutimo priznanje, povezanost in lastno vrednost.
Kako se naučiti sprejemati pohvale
Dobra novica je, da se sprejemanja pohvale in komplimentov lahko naučimo. Pri tem se ne bomo spremenili v nekoga, ki se rad »hvalisa«, in tudi ne bomo se vadili v samopromociji. Bo pa potrebno nekaj vaje, a to bo predvsem vaja prisotnosti. Vadili se bomo v tem, da ob prejetju pohvale vsaj za hip ostanemo z njo in ne zbežimo iz trenutka, v katerem nas je nekdo iskreno videl.
Včasih je dovolj že en sam, miren »hvala«. Brez dodatkov. Brez pojasnil. Brez takojšnjega zmanjševanja. Če je tišina neprijetna, jo lahko pustimo, da mine sama, ni je treba zapolniti. Če nam je to preveč, pa lahko dodamo še en kratek, človeški stavek: »Lepoje to slišati.« Ta majhen premor je pomemben, ker prekinja avtomatizem zavračanja.
Morda se bo ob tem zbudila potreba po vračanju, a takrat se le tiho opomnimo, da pohvala ni pogodba in ni obveznost, ki jo moramo takoj vrniti. Je le trenutek, ko nekdo izrazi, kako nas vidi. In najbolj dragoceno je dovoljenje, da to izreče in nazaj dobi vaš prijazen nasmeh.
Lahko se zgodi tudi, da se boste ustrašili, da bi izpadli preveč arogantni, če pohvalo le enostavno sprejmete. A če se to zgodi, se spomnite, da je pohvala pravzaprav zelo srčno darilo in ne nekaj kar moramo dokazovati, da si zares zaslužimo. In tudi ni krona, ki si jo postavimo. Prijazen »hvala« bo izpadel prav tako skromno kot naša opravičevanja, le da hvala pomeni sposobnost sprejemanja dobrega.
Sprejeti pohvalo pomeni dovoliti nekomu bližino, ob tem pa tudi, da smo videni ne samo v svojih napakah in prizadevanjih, ampak tudi v tem, kar delamo dobro. Če se še vseeno pojavi malce nelagodja, pa je najpomembnejše predvsem zavedanje, da to še ne pomeni, da pohvala ne drži, pač pa le, da se na novo učimo ostajata z dobrim ne da bi si ob tem zmanjševali vrednost.
