Pexels

Poznate tisti trenutek, ko v sebi začutite, da vam gre lastna negativnost močno na živce? Ko se ujamete, da se prevečkrat pritožujete, jamrate in niste več tako pozitivni kot nekoč? Ob takem spoznanju se pogosto odločite, da naslednjič, ko vas bo nekaj zaskelelo, ne boste več popustili in boste skušali reagirati drugače.

In potem pride situacija. Partner nekaj reče v tonu, ki nas zbode. Sodelavec spregleda naš trud. Otrok že tretjič v istem tednu ponovi nekaj, kar smo se dogovorili drugače. V prsih se naredi znan občutek. A še preden ga zares začutimo, si rečemo:

»Saj ni tako hudo.«
»Lahko bi bilo slabše.«
»Ne bom kompliciral.«

In res – nekaj trenutkov deluje. Kot da ste stvar potisnili malo stran od sebe. Proti večeru pa ste nenavadno utrujeni. Ne toliko od dneva kot od napora, da bi ves čas ostali nad vodo in pogled držali v pozitivnem. V notranjosti ostaja nekaj nedokončanega.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Stalna dosegljivost ima ceno. Plačuje jo naš živčni sistem.

Osebna rast

Osamljenost je lahko priložnost za rast – če jo znamo prebrati

Pozitivno razmišljanje je postalo skoraj merilo psihološke higiene. Če znamo vsako situacijo obrniti na dobro, pomeni, da smo napredovali. Če znamo v vsaki izgubi najti lekcijo, smo zreli. Če znamo biti hvaležni tudi takrat, ko nam ni lahko, smo močni.

A prav tu se skriva past. Med tem, da v nečem prepoznamo smisel, in tem, da si ga moramo na silo izmisliti, je velika razlika. Težava nastane v razkoraku med tem, kar zares čutimo, in tem, kar si govorimo, da bi morali čutiti.

Ko si ne dovolimo občutiti

Predstavljajte si, da vas nekdo razočara. V prsih se pojavi tesen občutek. Še preden ga zares začutite, si rečete: »Ne bom kompliciral. Saj je verjetno imel težak dan.« Ali pa: »To je lekcija zame.«

Morda res je. Toda če preskočimo prvi del – tisti, kjer si priznamo, da nas je zabolelo – občutek ostane nekje na pol poti. Ne izgine, samo utiša se. In to utišanje zahteva energijo. Veliko več, kot si mislimo.

Ko čustvo potisnemo stran, ga ne razrešimo. Le preložimo ga. Psihološko gledano to pomeni, da smo v notranjem naporu: del nas nekaj doživlja, drugi del pa skuša to izničiti ali preoblikovati. Ta razcep je tisti, ki nas sčasoma izčrpava.

Pexels

Svetla stran kot obramba

V določenem trenutku pozitivno razmišljanje ne deluje več kot podpora, temveč kot obrambni mehanizem. Uporabimo ga zato, da nam ni treba ostati v stiku z nečim neprijetnim.

Ko se to ponavlja, postanemo bolj razdražljivi, manj potrpežljivi, hitreje izčrpani. Ne zato, ker bi bilo življenje objektivno težje, temveč zato, ker smo ves čas v naporu, da nečesa ne čutimo do konca. Dolgotrajno potiskanje neprijetnih občutkov ima svojo ceno.

To je utrujenost, ki je ne odpravimo z dopustom. Če verjamemo, da bi morali biti pozitivni, potem vsak padec razumemo kot osebni neuspeh. Kot da nam ni uspelo »pravilno« razmišljati. S tem ustvarimo dodatno plast pritiska. Najprej doživimo nekaj težkega. Nato se zaradi tega počutimo še krive, ker tega nismo znali dovolj hitro obrniti v nekaj dobrega.

Tako se znajdemo v paradoksu: bolj ko se trudimo razmišljati pozitivno, bolj se oddaljujemo od sebe.

Razlika med upanjem in prisilo

Upanje je mehko. Dovoli, da je nekaj težko, in hkrati verjame, da bomo našli pot naprej.

Prisilna pozitivnost pa nima potrpljenja za težko. Želi preskočiti nelagodje. Želi biti nad situacijo. Želi dokazati, da nas stvari ne prizadenejo.

Pexels

Resnična notranja stabilnost ne nastane tako, da nekaj takoj preoblikujemo. Nastane takrat, ko si dovolimo, da čustvo najprej zadržimo in predelamo. Ko si dovolimo preprost stavek: »To me je prizadelo.« Brez analize, brez moralnega tona, brez takojšnjega popravljanja.

Že samo to pogosto spremeni dinamiko.

Pozitivnost, ki pride sama

Sprejemanje neprijetnih čustev ne pomeni, da obupamo. Pomeni, da si priznamo realnost izkušnje. Ko nekaj poimenujemo, se napetost začne umirjati. Če čustva zanikamo, se napetost ohranja.

Zato je včasih bolj zdravo reči: »Danes mi je težko,« kot pa na silo iskati tri lekcije in pet razlogov za hvaležnost.

Zanimivo je, da se prava svetla stran skoraj vedno pojavi sama – predvsem takrat, ko se k njej ne silimo. Ko si nekaj priznamo, se napetost postopoma umika. Misli postanejo jasnejše, perspektiva se razširi. Takrat lahko v situaciji resnično vidimo širši kontekst. Ne zato, ker bi morali, temveč zato, ker smo pripravljeni.

To je drugačna pozitivnost. Takšna, ki ni posledica pritiska, ampak iskrenosti.

Pexels

Kaj lahko naredite drugače

Ko vas naslednjič zamika, da bi neprijetno situacijo takoj »popravili« z optimizmom, naredite majhen premor.

Osebna rast

Ko nam gre na živce skoraj vse – in ne vemo točno zakaj

Ne iščite lekcije in smisla. Ne primerjajte se z drugimi. Samo poimenujte, kako je.

»To me je razočaralo.«
»To me je prizadelo.«
»To mi je težko.«

Nič več. Šele potem se vprašajte, kaj je naslednji korak.

Pozitivno razmišljanje je lahko dragoceno. Težava nastane takrat, ko z njim poskušamo preskočiti del sebe, ki je ranljiv. Dovolimo si najprej biti iskreni. Optimistični bomo takrat, ko bo za to res prišel čas.