Osamljenost je lahko priložnost za rast – če jo znamo prebrati
Osamljenost boli, a ni nujno samo slaba. Razkrivamo, kako jo razumeti, kaj nam sporoča in kdaj lahko postane prostor osebne rasti.
Osamljenost je eden tistih občutkov, ki ga je težko razložiti na glas, ker se hitro zamenja za »nimam nikogar«. Pa pogosto ne gre za to. Veliko ljudi se počuti osamljeno tudi takrat, ko imajo partnerja, družino, sodelavce, celo poln koledar druženj. Osamljenost je bolj natančno občutek, da se z nikomer zares ne povežemo, da ni občutka pripadnosti in topline ter da ob nikomer ne moremo varno izraziti pravega sebe brez filtrov.
PREBERITE TUDI:
Zato osamljenost ni samo stanje, ki ga rešimo z več druženja. Včasih nam ta občutek sporoča, da smo se spremenili in nam stari načini druženja ne zadostujejo več. Da potrebujemo drugačno kakovost bližine in pogosto tudi drugačno kakovost odnosa do sebe.
Zakaj osamljenost pri vsakem izgleda drugače
Vsak človek osamljenost doživi po svoje. Pri nekom se pokaže kot žalost, pri drugem kot razdražljivost in občutek, da je vse naporno. Pri tretjem kot tiha otopelost, ko se mu nič ne ljubi, saj ga nič zares ne predrami. In ker je doživljanje različno, je tudi pot iz osamljenosti različna.
Poleg tega, da je doživljanje osamljenosti precej neprijetno, pomembno vpliva tudi na to, kako razmišljamo. Ko smo dlje časa osamljeni, se misli hitreje obarvajo v negativno smer. Lažje sklepamo, da nismo zanimivi, da smo odveč in je z nami nekaj narobe. In bolj ko te misli vrtimo, bolj se umikamo, tudi takrat, ko bi nam druženje koristilo. Nastane zanka: osamljenost hrani misli, misli hranijo umikanje, umikanje še poglobi osamljenost.
Če želimo, da osamljenost postane čas rasti, je prvi korak zelo prizemljen. Prepoznati moramo, kako se osamljenost konkretno izraža v nas.
Kdaj se osamljenost najmočneje oglasi
Osamljenost se pogosto pojavi ob določenih urah, ob določenih krajih, ob določenih rutinah. Nekateri jo najbolj občutijo zvečer, ko se stanovanje umiri. Drugi zjutraj, ko dan še nima oblike. Tretji sredi družbe, ko se pogovor vrti, oni pa imajo občutek, da stojijo ob strani.
Čeprav se morda na prvi pogled zdi nelogično, poskusimo občutek osamljenosti ujeti in si nekaj dni zapored zapisovati, kdaj se pojavi in kaj je bilo tik prej. Ne v obliki velikih analiz, temveč kot drobne opombe: ura, kraj, kdo je bil prisoten, kaj je sprožilo občutek, kaj smo si rekli v glavi. Ko se začnejo kazati vzorci, dobimo nekaj, česar osamljenost sicer nima. To je oblika. In z obliko lahko delamo.
Ko osamljenost zdrsne v obup
Včasih osamljenost ne ostane pri občutku praznine, ampak prinese še težja čustva. To je lahko občutek nesmisla, kot da je vse zaman, da se nič ne premakne … V takih primerih je pomembno, da se ne skušamo prepričevati na silo, da “bo bolje”, ampak da si priznamo, da smo v težjem delu poti.
Eden od najbolj uporabnih načinov, kako takšne občutke spraviti iz glave je, da jih spravimo na papir. Zelo enostavno: tako, da napišemo pismo samemu sebi. Cilj ni, da pišemo lepo, pametno ali urejeno. Pišemo tako, kot bi govorili, če nas nihče ne bi popravljal. V tem pismu lahko stoji vse: žalost, jeza, zavist, strah, občutek, da nas nihče ne razume. Na ta način potlačena čustva, ki so nas tiho grizla v ozadju, dobijo možnost, da pridejo na dan. In tako prvič zares vidimo, kaj nas boli. To je vedno močno osvobajajoče.
Ob tem je treba upoštevati, da je osamljenost lahko še posebej ostra v času žalovanja ali po izgubah, ki niso vedno »uradno« prepoznane. Smrt bližnjega, razpad odnosa, oddaljevanje prijateljstev, selitev, obdobje po porodu, ko se svet zoži, ali leta, ko otroci odrastejo in hiša postane tišja. To niso majhne spremembe. So življenjski prelomi. Osamljenost je v takih trenutkih pogosto del procesa.
Duhovna opora, ki ostane prizemljena
Nekaterim ljudem v obdobjih osamljenosti pomaga občutek, da niso sami v širšem smislu. Da obstaja nekaj, kar presega trenutni občutek odrezanosti. Lahko je to vera, duhovna praksa, občutek povezanosti z življenjem, naravo, nečim večjim ... Pri tem ni treba govoriti v velikih in poduhovljenih besedah. Dovolj je nekaj minut na dan, da se umirimo, zapremo oči, z dihom naredimo prostor, in si tiho priznamo, da potrebujemo mir, vodstvo, občutek varnosti in toplino.
Taka praksa ne rešuje odnosov namesto nas. Lahko pa pomaga, da se živčni sistem umiri in da osamljenost ne predstavlja več panike, ampak občutek, ki ga lahko prenesemo.
Negativne misli niso resnica, so signal
Ko smo osamljeni, postane notranji govor strožji. Misli pridejo hitro in zvenijo zelo prepričljivo. Govorijo: “Vedno jaz”, “Nikomur ni mar”, “Z mano je nekaj narobe”, “Tako bo vedno”. Problem teh misli ni samo v njihovi vsebini, ampak v tem, da delujejo kot dejstva. In če jih vzamemo kot dejstva, se bomo vedli tako, kot da so resnična.
V takih primerih si lahko zelo učinkovito pomagamo s prakticiranjem čuječnosti v čisto praktičnem smislu. Čuječnost izvajamo kot vajo. Najpreprostejša oblika je dihanje. Nekaj minut, ko se vračamo k vdihu in izdihu, in mislim ne razlagamo ničesar, samo opazimo, da so tam. To je način, kako zmanjšamo mentalno prenasičenost, ki osamljenost samo še poglablja.
Osamljenost in smisel
Ko človek izgubi občutek smisla, osamljenost dobi dodatno težo. Ne čutimo samo pomanjkanja topline in stika, ampak tudi pomanjkanje smeri. V takih obdobjih pomaga, da si zastavimo majhne cilje, ki niso ambiciozni, ampak izvedljivi. Cilji, ki dajo dnevu občutek, da ima obliko.
To je lahko karkoli, kar prinaša občutek napredka ali skrbi zase. Ko te drobne stvari postanejo rutina, se počasi začne vračati občutek notranje stabilnosti. Iz take stabilnosti pa je bližina lažje dosegljiva.
Samota in osamljenost: podobni, a ne enaki
Samoto lahko tudi zavestno izberemo, osamljenost pa je vedno občutek, da nam nekaj manjka. A zanimivo je, da se lahko osamljenost sčasoma preoblikuje v samoto, če se naučimo biti s seboj na način, ki ni kazen.
To pomeni, da čas zase ne postane samo “čakanje, da se nekaj zgodi”, ampak čas, v katerem res nekaj naredimo za svoje dobro počutje. Lahko beremo. Ali pa gremo na sprehod. Poslušamo najljubšo glasbo. Plešemo. Če imamo radi hrano, kuhamo. Gre za majhne rituale, ki ne predstavljajo pobega, ampak stik s samim seboj. Ko samota dobi tako kakovost, osamljenost ne more biti več praznina, ampak prostor, kjer se o sebi nekaj naučimo.
Prav to pa je največkrat jedro rasti. Ločevati začnemo med tem, kaj je res naša potreba po nekom, in kaj je le avtomatski strah, da bomo ostali sami.
Povezanost je kakovost, ne količina
Na koncu pa ostane nekaj, kar je treba posebej izpostaviti. Osamljenosti ne zdravimo samo s tem, da smo med ljudmi. Zdravimo jo s smiselnimi stiki. S tistimi, v katerih se lahko pokažemo bolj resnično. Včasih to pomeni, da ne potrebujemo desetih ljudi, ampak le en sam pogovor, ki pa je zares iskren. Morda celo poiščemo skupnost, kjer delimo interes. Lahko je to nek tečaj, prostovoljstvo, šport … Karkoli, kjer lahko odnose gradimo počasi in naravno.
Ravnovesje med samoto in druženjem se ne zgodi čez noč. Je učenje. In v tem učenju se pogosto pokaže, da osamljenost ni bila naša končna postaja, ampak le vmesni prostor, kjer smo postali bolj izbirčni glede tega, kaj v resnici dojemamo kot bližino.
Zaključek
Osamljenost boli, ker je človek narejen za povezanost z drugimi. A včasih prav ta bolečina pokaže, da smo pripravljeni na drugačno obliko povezanosti. Bolj resnično, bolj zrelo, manj avtomatsko. Ko osamljenost razumemo kot signal in ne kot sramoto, se v njej začne pojavljati jasnost, ki lahko pomeni začetek rasti. Tiste tihe rasti, ki se pokaže šele čez čas, ko ugotovimo, da smo postali bližje sebi in prav zato tudi bližje drugim.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
