Kaj poganja ambicioznost in ali z zrelostjo ugasne
Ambicioznost je lahko močan notranji zagon, ki nas vodi k razvoju in uresničevanju potenciala. Kaj jo poganja v mladosti in kaj se z njo zgodi v zrelih letih?
V današnji družbi ima ambicioznost pogosto negativno konotacijo. Zamenjujemo jo s požrešnostjo, tekmovalnostjo in velikim egom. Ko se omenja, da je nekdo ambiciozen, si takega človeka predstavljamo kot nekoga, ki hoče več in hoče to na glas. Ambicioznost se hitro zamenja za pohlep, kot da je v ozadju vedno dokazovanje, potreba po potrditvi in lovljenje statusa.
A to je samo ena od različic.
V bolj čisti obliki je ambicioznost nekaj drugega, je naš notranji ogenj. Je močna želja in pripravljenost, da se nečemu resnično predamo, ker nas to navdihuje. Ker nam je všeč in v tem prepoznamo nekaj, kar bi radi razvili do konca.
In takšna ambicioznost je v resnici zelo dobra in koristna za družbo. Je namreč pomemben del razvoja. Nekdo mora imeti dovolj ognja, da vztraja dlje od povprečja. Da se uči, ko drugi odnehajo, da ponavlja, ko se drugim ne ljubi in da ustvarja, ko še ni nobenega aplavza.
Kaj prižge ambicijo v mladosti
Ambicioznost se najpogosteje pokaže v mladosti. Življenje je takrat še zelo odprto, pred nami je veliko poti, vlog, tudi veliko možnih »jazov«. Poleg tega ima takrat naše telo tudi več energije za poskuse. Lažje prenese napor in se hitreje pobere.
Hkrati je to obdobje, ko se identiteta še gradi. Mlad človek skuša ugotoviti, kje je dober. Kje ga nekaj res navdušuje in kje se počuti, da bi lahko to delal dneve in dneve. Ambicioznost je v tem smislu kot močan reflektor, ki osvetli področje, kjer se energija sama od sebe zgosti.
PREBERITE TUDI:
Prižgejo jo tri stvari.
Prva je navdušenje. Ko nam nekaj ni samo “okej”, ampak nas zares potegne. Ko gremo spat in nam po glavi še vedno skače neka ideja, projekt, glasba, šport, nek nov svet. Gre za res pravo navdušenje in morda že skoraj usodno privlačnost.
Druga je občutek napredka. Mladost je polna prvih velikih skokov. Ves čas se učimo in preizkušamo nekaj novega. Če nam manjka znanja in izkušenj, se tega naučimo zelo hitro in tisto, kar se nam je še nedolgo nazaj zdelo nemogoče, že kmalu postane normalno. Ko se vse tako hitro odvija in vidimo konkretne rezultate, se v nas prižge vera, da če delamo, rastemo in gradimo svoje sanje.
Tretja pa je horizont. Mladi pogosto vidijo cilj bolj preprosto. “Hočem tja.” “Hočem biti to.” Vmesnih omejitev še ne čutijo tako močno, ali pa jih ne jemljejo zares. In včasih je ravno to prednost, saj bi brez te naivne drznosti marsičesa sploh ne začeli.
Kaj loči ambicioznega človeka od neambicioznega
Niso vsi ambiciozni. To je res. In ni nujno, da je to problem. Nekateri ljudje so bolj usmerjeni v stabilnost, odnose, notranji mir, lepoto vsakdanjih stvari. Ne čutijo potrebe, da bi “postali nekaj več”. In to je lahko zelo zrelo življenje.
Razlika med ambicioznim in neambicioznim človekom pogosto ni v tem, kdo je “boljši”, ampak v tem, kaj komu daje občutek živosti.
Ambicioznega človeka navadno poganja občutek, da je škoda ne poskusiti. Da bi bilo nekaj v njem neizkoriščeno, če bi ostal pri minimumu. Zanj je izziv privlačen, saj ga vabi možnost, da bi nekaj izpilil, zgradil, dosegel.
Neambicioznega človeka pa pogosto bolj pomiri občutek, da je to, kar živi že dovolj. Zanj je lahko stalno stremljenje naporno in tuje. Njegova sreča je bolj v tem, da življenje živi in ga izkoristi s tem, kar že ima.
V praksi se to vidi v drobnih trenutkih. Ko ima ambiciozen človek idejo, ga začne srbeti, dokler ne naredi prvega koraka. Ko ima neambiciozen človek idejo, jo lahko pusti, če čuti, da bi mu vzela preveč. Ambiciozen človek včasih težje opusti stvari, ki so ga pritegnile. Ves čas jih ima v svojih mislih in jih enostavno ne more pozabiti. Pri neambicioznih posameznikih pa je drugače. Zelo hitro gredo lahko naprej, brez občutka, da jih je kaj ušlo. Ne ena in ne druga stran ni boljša, gre le različne notranje nastavitve.
Ko pridejo zrela leta in se zdi, da je vse skupaj ugasnilo
Potem pa pride obdobje, ki ga pozna ogromno ljudi. Tudi najbolj ambiciozni posamezniki niso več tako ambiciozni. Cilji morda še ostajajo, a »lakota« ni več ista. Je veliko tišja. Namesto vznemirjenja se pojavi utrujenost.
In to je pogosto trenutek, ko se prestrašimo. Kaj se je zgodilo z našim ognjem? Zdi se nam, da smo postali preveč leni, kot da bi v življenju malce zaspali.
A v zrelih letih se ambicioznost redko ugasne brez razloga. Običajno se zgodi nekaj od tega.
Najprej se spremeni energija. Zrela leta niso več laboratorij, so bolj podobna maratonu. Delo, družina, odnosi, skrb, logistika, odgovornost ... Tudi če imamo ideje, nimamo več istega občutka rezerve, da bi se jim predal cele dneve. Ambicioznost brez časa in moči ne zveni več kot navdih, ampak kot pritisk.
Drugo, kar se spremeni, je odnos do tveganja. Ko imamo več izkušenj, vemo tudi, koliko stvari se lahko zaplete. Vemo, koliko stane napaka. In zato se včasih ne ustavi ambicija, ampak pogum. Ne zato, ker bi ga zmanjkalo, ampak ker so posledice bolj realne.
Tretji razlog pa je, da včasih ugasnejo cilji, ki niso bili zares naši. Ne opazimo tega, dokler ne izgubijo moči. Leta lovimo nekaj, ker je bilo “prav”, ker je bilo pričakovano, ker je imelo status. Potem pa nekega dne ugotovimo, da nas to več ne nahrani. In občutek je, kot da se je ugasnila ambicioznost, v resnici pa se je ugasnila motivacija za nekaj, kar ne drži več.
Ali lahko ambicioznost dobimo nazaj
Lahko. A ne tako, da si rečemo, da se moramo “spraviti v pogon”. To pogosto deluje kot nasilje nad sabo. Je samo še ena naloga in ena obveznost.
Bolj pravi način je, da poskrbimo za pogoje, ki nam bodo ambicioznost ponovno obudili. Prvi tak pogoj je, da se vrne energija, drugi, da si povrnemo smisel.
Energija se ne vrne samo z motivacijo, ampak z razbremenitvijo. Ko se človek naspi, ima vsaj minimalno stabilen ritem in ne živi več v stalnem gasilskem načinu. Včasih se ambicioznost preprosto izgubi zato, ker je bilo telo predolgo v preživetju.
Smisel pa se vrne, ko si dovolimo iskreno vprašanje: kaj me v resnici še zanima. Pri tem ne iščimo logičnega odgovora. Ne sprašujmo se o donosnosti, tudi ne o tem, kaj bi bilo najbolj prav. Namesto tega se res posvetimo temu, kar nas dejansko pritegne in nam ponovno daje občutek, da spet dihamo malo širše.
Zrela ambicioznost pogosto ni več tista, ki hoče dokazati, da zmore. Je bolj tiha. Bolj izbrana. Ne želi si nujno več pozornosti. Želi si več resničnosti. Več teže. Več občutka, da to, kar delamo, ni samo vzdrževanje življenja, ampak tudi njegov razvoj.
In pogosto se ambicioznost vrne prav takrat, ko prenehamo loviti staro verzijo sebe. Ko ne iščemo več iste lakote kot pri dvajsetih, ampak dovolimo, da se pojavi nova, takšna, ki se ujema z življenjem, ki ga imamo zdaj.
Ambicioznost kot zrela izbira, ne kot tekma
Najbolj zdrava ambicioznost ni tista, ki nas žene brez počitka. Tudi ni tista, ki se hrani iz potrebe, da moramo nekomu nekaj dokazati. Najbolj zdrava je tista, ki je povezana z nečim, kar nam je resnično všeč in v kar verjamemo.
##ARTICLE-1875282##
Ko je njen ogenj čist, ni nevarna. Je dragocena.
Takrat ni pohlep. Je zvestoba lastnemu potencialu. In pogum, da ga ne pustimo pri miru.
