Travma se zapiše v telo. Kako jo začnemo sproščati?
Travma ni le spomin, ampak zapis v telesu in živčnem sistemu. Kako jo začnemo razrahljati na varen, postopen in telesu prijazen način.
Travmo pogosto razumemo kot nekaj groznega, kar se nam je zgodilo v preteklosti. Recimo prometna nesreča, nenadna smrt bližnjega, zloraba, požar ... Vse to zagotovo so travmatične izkušnje, a tisto, kar zares oblikuje travmo ni dogodek sam, ampak način, kako se je nanj odzvalo telo in kaj takrat ni moglo uspešno »predelati«.
PREBERITE TUDI:
Travma nastane takrat, ko je izkušnja za živčni sistem premočna, prehitra ali preveč osamljena. Ko ni dovolj podpore, da bi se strah, groza, jeza ali žalost lahko izrazili in zaključili. Zanimivo se v takih okoliščinah navadno telo ne »sesuje«, ampak se prilagodi. V nekem smislu zamrzne, se odklopi, stisne, nauči potrpežljivosti, ugajanja ali tihe vzdržljivosti. In to, kar bi moralo biti samo začasna čustvena reakcija, postane trajen vzorec. Kot rezultat naše izjemne prilagodljivosti.
Travma ni le šok – pogosto je dolgotrajna prilagoditev
A travma ne nastane samo ob šokantnih, enkratnih, ekstremnih dogodkih, kot so posilstvo, hudo nasilje, vojna ali smrt starša. Tudi ti puščajo globoke sledi. A veliko, morda kar večina, nas nosi v telesu travmo, ki ni nastala v enem samem trenutku, temveč skozi leta.
Otrok, ki je odraščal ob čustveno odsotnem ali nepredvidljivem staršu. Mladostnik, ki se je moral nenehno prilagajati, da ni izstopal. Odrasla oseba, ki je dolga leta živela v odnosu, kjer ni bilo varno pokazati, kaj čuti ... V teh primerih telo ne doživi enega šoka, ampak mora biti ves čas v stanju previdnosti. Nauči se otopiti čustva in zatirati impulze, razvije pa tudi strategije prilagajanja, kot so ugajanje, umik, nadzor …
Tako travma ne pomeni le čustvene preplavljenosti, ampak je tudi izguba avtentičnosti. V zameno za občutek večje varnosti se odrečemo delu sebe.
Kako se to kaže v telesu
Travma ni nujno jasen spomin, bolj jasno jo prepoznamo po telesnih odzivih, ki se pojavijo brez »razumnega« razloga. Kot napetost, ki se sproži ob določenem pogledu ali tonu glasu ali kot tesnoba, ki se pojavi v odnosih, kjer bi si sicer želeli bližine. Lahko gre tudi za občutek utrujenosti, praznine ali notranje odsotnosti in to tudi takrat, ko je življenje navzven urejeno.
Nekateri živijo v stalni pripravljenosti in so ves čas »na straži«, tudi v spanju. Drugi po drugi strani doživljajo otopelost, odklop in občutek, da niso zares prisotni v svojem življenju.
Zato travme ne moremo »odpraviti« z razumevanjem ali pozitivnim razmišljanjem. Ni zapisana v zgodbo, ampak v živčni sistem.
Zakaj pomirjanje ni dovolj
Veliko sodobnih pristopov k travmi se osredotoča na regulacijo: na umirjanje diha, sproščanje telesa, prizemljitev. Te prakse vsekakor pomagajo zmanjšati preplavljenost, ustvariti občutek varnosti in preprečiti, da bi šli čez rob. A če ostanemo samo pri tem lahko nehote spregledamo bistvo. Telo se namreč pogosto ne odziva zato, ker je »preveč vznemirjeno«, temveč zato, ker nosi nekaj, kar se nikoli ni smelo izraziti. Potlačeno jezo. Žalost. Obup. Potrebo po zaščiti. Resnico o tem, kaj je bilo preveč.
Če se osredotočimo samo na umirjanje, lahko telesu sporočamo, da je njegov signal nezaželen in ga je treba utišati, namesto razumeti. Na ta način zapisa travme ne moremo razrahljati, poskrbimo le, da se bolje skrije.
Kaj travmo začne resnično razvezovati
Travma se najbolj zanesljivo začne razrahljati takrat, ko telo prvič dobi izkušnjo, da je varno čutiti tisto, kar je bilo nekoč prepovedano. Pri tem je treba upoštevati, da ne bo prišlo do enega samega preboja, pač pa gre za proces, ki traja nekaj časa in ponovitev.
Titracija: delamo po kapljicah, ne na silo
Velik del travme živi v tem, česar si nekoč nismo smeli dovoliti. Ko nismo smeli pokazati jeze, izraziti strahu, se umakniti, jokati … Tako smo čustva potlačili, kar pa še ne pomeni, da smo jih iz svojega telesa tudi sprostili. Ravno obratno, potlačena čustva se nalagajo in imajo vedno večjo težo.
Da bi jih razbremenili, jim je treba pustiti, da se izrazijo. Ko telo dobi dovoljenje, da začuti impulz, ne da bi ga takoj potlačili ali razložili, se začne nekaj spreminjati. Prekinja se stara notranja prepoved in na dan prihaja zaupanje.
Ena največjih napak pri tem procesu je, da mislimo, da moramo »vse odpreti« na hitro, da se bo “končno sprostilo”. A to je največkrat preveč za naš živčni sistem. Ta potrebuje majhne odmerke, ki jih lahko prebavi.
Titracija pomeni, da se zavestno dotaknemo občutka za 5–10 sekund, nato pa zavest preusmerimo v nekaj nevtralnega ali prijetnega (npr. občutek roke na stegnu, pogled na predmet, občutek stola). Kmalu za tem se morda še enkrat za kratek trenutek vrnemo na čustvo.
Tako se telo uči, da lahko gre malo bližje »nezaželenemu« čustvu in se tudi varno umakne. To vrača občutek nadzora, ki ga je travma pogosto vzela.
Če imate občutek, da vas spomin ali čustvo preveč »posrka« oziroma obremeni, je to znak, da je odmerek prevelik. Takrat je najbolj modro upočasniti ali poiskati podporo terapevta, ki dela s travmami.
“Trepet” in stresni izpust: ko telo dokonča reakcijo
V naravi živali po stresu pogosto stresajo telo. S tem zaključijo cikel varovanja oziroma stanja v boju in begu. Mi ljudje pa se pogosto »držimo skupaj« in telo ostane z napetostjo, ki nikoli ne dobi zaključka.
Varna različica, ki jo lahko izvajamo doma, je zelo preprosta. Po doživljanju čustev, ki jih povezujemo s travmo, nekaj minut ritmično tresemo roke, rahlo poskakujemo na mestu, ali stresamo noge, kot bi z njih stresli vodo. Potem se ustavimo in opazujemo, kaj se zgodi v telesu.
Pri ljudeh z močnimi travmatskimi simptomi lahko intenzivnejše metode (npr. strukturirani pristopi trepetanja, kot jih nekateri poznajo pod kratico TRE) sprožijo preveč naenkrat. Zato je pravilo isto: malo, nežno in samo če ostajamo dovolj stabilni. Če se po vaji počutite raztreseno, prestrašeno ali odklopljeno, zmanjšajte intenzivnost ali to delajte ob strokovni podpori.
Glas in vibracija: najhitrejša pot do občutka “spet sem tu”
Pri travmi se pogosto stisnejo grlo, dihanje, glas. Včasih se zdi banalno, ampak glas je telesni dokaz, da smo tukaj, da imamo prostor, da lahko zasedemo svoje mesto.
Poskusite zelo nežno z brundanje (mmm), kot bi si mrmrali melodijo. Druga možnost je, da na izdihu povlečete v »vuuuu«. Lahko tudi tiho zapojete. V vseh primerih vztrajamo dve minuti, nato sledi pavza.
Ob tem marsikdo začuti toploto v prsih, manj napetosti v trebuhu, ali preprosto več »prisotnosti«. Ne gre ta to, da bi glas lahko čudežno pozdravil travmo. Delujeta vibracija in izdih, ki telesu sporočata, da v danem trenutku nismo v napadu.
Prisotnost namesto popravljanja
Za rahljanje travme sicer res uporabljamo različne tehnike, a najbolj učinkovit je varen odnos. Tak, v katerem nam je dovoljeno, da smo lahko s tem, kar čutimo, brez da bi to morali popraviti, pojasniti ali preseči. Kjer so telesni občutki dovoljeni, tudi ko niso prijetni.
##ARTICLE-1871839##
To je razlog, zakaj je pri globljih travmah pogosto nujna strokovna podpora. Telo potrebuje varno »pričo«, ki zdrži intenzivnost brez nadzora ali dramatizacije.
Kaj si lahko človek s travmo realno obeta
Travma ne bo izginila in spomin ne bo zbledel. To tudi ni cilj. Želimo pa doseči, da telo ne živi več, kot da je nevarnost še vedno tukaj. Da odzivi niso več avtomatski in se v odnosih pojavi več izbire in občutka, da smo v svojem telesu doma.
A če smo pripravljeni vanjo vložiti svojo pozornost in potrpežljivost, se telo začne odzivati. Po svoje. In v svojem tempu.
