Otroci niso naši sogovorniki: kje starši nehote prestopimo mejo
Otroci v pogovorih s starši pogosto nosijo več, kot bi smeli. Kje nehote prestopimo mejo in zakaj je to pomembno za njihov občutek varnosti.
Včasih se zgodi čisto mimogrede. Med vožnjo v šolo. Med pospravljanjem kuhinje. Med večernim pogovorom, ko je otrok že v pižami in je dan skoraj za nami. Starši začnemo govoriti na glas. O utrujenosti, skrbeh, o tem, kako težko je vse skupaj držati pokonci. Otrok je zraven in posluša. Ne zato, ker bi moral, ampak ker zna. Ker želi biti blizu in čuti, da se nekaj izliva čez rob.
PREBERITE TUDI:
V takih trenutkih ne gre za naše velike izpovedi ali dramatične zgodbe. So bolj drobci stavkov, ki nimajo kam drugam. Misli, ki zdrsnejo na plano, preden jih utegnemo ustaviti. In otrok jih pobere. Ne toliko kot informacijo, ampak kot občutek. Kot nekaj, kar se ga tiče, četudi mu nihče ni rekel, da je odgovoren.
V resnici je to povsem naraven način življenja. Blizu smo si in vsak od nas potrebuje svoje napetosti na nek način sprostiti. Zato govorimo. Ne bi bilo pošteno, če bi dejali, da s tem delamo nekaj narobe. Smo le ljudje. A vendar malce več zavedanja ne bi škodilo. Otroci so v resnici premajhni, da bi nanje, pa čeprav nehote, odlagali svoje frustracije, nepredelane skrbi in stare bolečine.
Ko starši govorimo brez filtra in otroci sprejmejo več, kot je zanje primerno
Otroci zelo hitro začutijo, kdaj nekaj, kar slišijo, ni v resnici njihovo. A ker nimajo kam odložiti, kar se jih dotakne, to pogosto odnesejo s seboj. V telo, v tišino, v vprašanja, ki nimajo besed. Starši jim seveda ne želimo škodovati, le včasih govorimo iz utrujenosti, stiske in nepredelanih izkušenj, ob tem pa pozabimo, da otrok ni sogovornik, ki bi lahko ločil med našim notranjim svetom in svojim.
Ne gre za to, da bi morali postati popolni, mirni, vedno zreli starši. Bolj pomembno je, da začnemo opažati, kaj v pogovoru z otrokom pravzaprav nosimo s seboj in predvsem da poskušamo najti druge načine, kjer to lahko odložimo.
Zakaj otroci naših frustracij ne morejo “samo preslišati”
Odrasli imamo filtre in razumemo, da ni vse kar slišimo vedno povezano z nami. Znamo razbrati, da ima nekdo slab dan in zato morda malce več strese na nas. In razumemo, da včasih ljudje govorimo v efektu in ne zares to, kar iskreno mislimo. Otroci pa teh ločnic nimajo. Kar slišijo od staršev, razumejo, kot da je resničnost sveta. Je njihova orientacija, nekaj, kar jim pove, kako varen ali nevaren je prostor, v katerem živijo.
Ko otrok prevzame preveč odraslih vsebin, se ne zgodi nič dramatičnega čez noč. A pogosto postane počasi bolj previden, bolj odgovoren in bolj pozoren na razpoloženja drugih. Včasih prehitro odraste. Včasih začne verjeti, da mora čustveno držati skupaj ves svet okoli sebe.
Kaj otrokom s svojimi besedami nezavedno nalagamo
Spodnji primeri niso seznam česa pred otrokom ne bi smeli govoriti. So le neke vrste zemljevid mest, kjer se starši najpogosteje spotaknemo in kjer lahko, če smo malce bolj pozorni, naredimo drugače. Namen je torej, da se ozavestimo in se tako hitreje zaslišimo. Ko se zaslišimo, pa lahko nato tudi lažje in hitreje utihnemo.
1. Finančne skrbi
Ko otroku govorimo o tem, kako težko shajamo, kako nas je strah položnic ali prihodnosti, mu ne predajamo informacij, ampak negotovost. Otrok tega ne sliši kot dejstvo, temveč kot vprašanje: ali sem jaz breme, ali je svet varen, ali smo revni, nam bo zmanjkalo za preživetje?
2. Podrobnosti partnerskih konfliktov
Ko otrok pozna razloge za prepire, zamere ali čustvene razpoke med staršema, dobi nalogo, ki je zanj nadvse težka. Ostati mora zvest obema. Takšna razpetost spodkopava občutek varnosti in ustvarja notranji konflikt, ki ni njegov.
3. Naša obžalovanja in življenjske zamude
Ko govorimo o tem, kaj vse bi morali narediti drugače, otrok nezavedno prevzame sporočilo, da je življenje nekaj, kar gre hitro narobe. Da so napake nevarne. Da je treba paziti, da se ne “zgreši”.
4. Negativna mnenja o drugih družinskih članih
Otrok se skozi družino uči pripadnosti. Ko sliši slabo o babici, dedku, stricu ali teti, ne ve, kam s tem. Njegova lojalnost se razcepi in pogosto se umakne vase, namesto da bi razumel kompleksnost odnosov.
5. Odrasle skrivnosti
Otroci čutijo, ko nekaj visi v zraku. A če jim damo vedeti, da nosijo skrivnost, ki je ne razumejo, prevzamejo odgovornost, ki jim ne pripada. Namesto brezskrbnosti dobijo težo.
6. Kritika drugega starša
Ko starš kritizira drugega starša, otrok to sliši tudi kot kritiko dela sebe. Ker iz tega starša v resnici prihaja. To ruši zaupanje in varno osnovo, na kateri gradi identiteto.
7. Naše negotovosti
Če starš neprestano govori o tem, česa se boji, kaj vse ni dovolj dobro, kako ni samozavesten, otrok ne dobi lekcije iskrenosti, ampak zemljevid strahu. Uči se, da je svet nekaj, česar se je treba bati.
8. Nepredelane travme
Otroci ne morejo razumeti bolečine, ki je odrasel še ni razjasnil. Pogosto jo lahko le ponesejo naprej. In pogosto jo občutijo kot lastno, čeprav ni.
9. Nezadržani čustveni izbruhi
Močna čustva sama po sebi niso problem. Problem je, če nimajo okvirja. Otrok se ob nefiltriranih izbruhih nauči, da so čustva nekaj, kar preplavi in ogrozi, ne pa nekaj, kar je mogoče nositi.
10. Opravljanje in cinizem
Ko otrok posluša, kako odrasli govorijo o drugih, se uči, kako se govori o svetu. Če je to polno posmeha, distance in kritike, to postane njegov notranji jezik.
Kaj lahko naredimo, ko ugotovimo, da ne zmoremo dovolj filtra
Včasih starši opazimo, da govorimo preveč. Da se z otrokom pogovarjamo, kot da je odrasel. Da nas razbremenjuje. To ni znak slabega starševstva, temveč znak, da nekaj v nas potrebuje pomoč od drugje.
Prvi korak tako ni nadzor nad besedami, ampak pošten pogled vase. Kje nimamo več podpore? Kje smo ostali sami s svojimi skrbmi? Kje otrok zapolnjuje vrzel, ki bi jo moral zapolniti odrasel odnos, pogovor ali strokovna pomoč?
Osebna rast v tem kontekstu ne pomeni, da moramo postati razsvetljeni ali brezhibni. Pomeni, da začnemo razlikovati med tem, kaj je naše in kaj je otrokovo. Da si dovolimo poiskati prostor, kjer lahko govorimo brez filtra. Lahko so to naši prijatelji, lahko je dnevnik v katerega zapisujemo svoje misli, morda terapevtski odnos ali kakšna druga oblika sproščanja in razbremenjevanja travm.
Ko starš prevzame odgovornost za svoje notranje stanje, otrok lahko ostane otrok, brez občutka, da bi moral nositi težino sveta. In to je ena najvarnejših popotnic, ki mu jih lahko damo tudi za prihodnje življenje.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.