Ko otrok ni razvajen, ampak bolj občutljiv – in zakaj to ni napaka
Odrasli otrokove močne odzive in preobremenjenost pogosto razumemo kot razvajenost. V resnici gre lahko za visoko občutljivost in drugačen način zaznavanja sveta.
Zagotovo poznate otroka, ki reagira pretirano čustveno, ki ga motijo glasni zvoki, ki ne mara močnih, še posebno kislih vonjav, ki ga spremembe vržejo iz tira in ki se na dolgi rojstnodnevni zabavi umakne od drugih in se zamoti sam s sabo. Če imate takega doma, tudi veste, da vaše besede zanj pogosto zvenijo globlje, kot jih mislite sami. Po dnevu v šoli pa pogosto pride domov utrujen, razdražen in včasih povsem izčrpan.
Nekateri od njih so v družbi včasih malce moteči, drugi so lahko tudi mirni, prilagojeni, celo »pridni«. A doma se razsujejo. Starši pogosto rečejo, da imajo občutek, kot da njihov otrok ves čas nekaj zadržuje in ko pride na varno, to popusti.
Tak otrok hitro dobi oznake. Da je občutljiv in preveč komplicira. Zelo pogosto ga označimo tudi za razvajenega. Celo starši mu prigovarjajo, da bo moral biti bolj trden. Da se bo moral prilagoditi na okolico in se umiriti. Pri tem ne gre za brezbrižnost, bolj pogosto kvečjemu za utrujenost, zaskrbljenost in negotovost. Starši takih otrok se pogosto sprašujejo, ali delajo kaj narobe. Ali bi morali otroka utrditi ali ga še bolj zaščititi. Predvsem pa jih skrbi, ali bo v svetu, ki je glasen, hiter in zahteven, sploh zmogel.
Zakaj so takšni otroci za okolico naporni
Čeprav se na prvi pogled zdi, da ti otroci pogosto mislijo, da so center vesolja in se vse vrti okoli njih, to vsekakor ni njihov namen. Njihove reakcije so posledica njihovega izredno občutljivega živčnega sistema, ki ne more preprosto preskočiti občutkov. Zahtevni so zato, ker ne morejo preslišati tega, kar drugi zlahka odmislijo. Ne odrinejo vtisov in ne utišajo svojega notranjega dogajanja samo zato, ker pač ni praktično.
PREBERITE TUDI:
To je za okolico naporno. Težko je za starše, ki bi si včasih želeli, da bi otrok lahko deloval tudi brez svoje občutljivosti. Moteče je za učitelje, ki se ne morejo ukvarjati s posameznikom, ker imajo pred sabo skupino. Zoprno je za sorodnike, ker menijo, da se iz vsake malenkosti dela prevelika drama.
Tak otrok zahteva več razlage, pa tudi več prilagajanja in več regulacije. Ne zato, ker bi bil šibak,
ampak ker svet zaznava z več odprtimi kanali hkrati. In če odrasli tega ne razumejo, hitro pride do konflikta. Otrok dobi občutek, da je z njim nekaj narobe. Starš pa, da mu ne more nikoli povsem zadostiti.
Kaj hipersenzitivnost sploh je – in kaj ni
Hipersenzitivnost ni diagnoza. Ni bolezen. Ni motnja. In ni posledica slabe vzgoje. Gre za biološko pogojeno večjo odzivnost živčnega sistema, ki zaznava dražljaje bolj intenzivno in jih tudi globlje procesira.
Takšni ljudje – otroci in odrasli – hitreje zaznajo spremembe v okolju, bolj se odzovejo na ton glasu, obrazno mimiko, napetost v prostoru. Njihov notranji sistem potrebuje več časa za predelavo vtisov, zato se hitreje preobremenijo. To ni izbira in ni kaprica. Je način delovanja.
Težava ne nastane zaradi same hipersenzitivnosti, temveč zaradi okolja, ki od nje zahteva, da se vede, kot da je ni.
Težava ni otrok – težava je okvir, v katerem ga gledamo
Ko govorimo o hipersenzitivnem otroku, pogosto iščemo rešitev tam, kjer je v resnici ni. Sprašujemo se, kako ga utrditi, kako mu pomagati, da bo manj reagiral, manj čutil, manj zaznaval. A s tem že izhajamo iz napačne predpostavke in to je, da je z otrokom nekaj narobe.
V resnici pa ne gre za težavnega otroka, temveč za otrokov živčni sistem, ki deluje drugače od večine. Ne slabše, ne okvarjeno, ne napačno. Drugače. In prav tu se zgodi ključen premik v razumevanju. Otrokovo vedenje moramo prenehati gledati kot problem in ga moramo začeti razumeti kot informacijo o njegovem načinu zaznavanja in delovanja.
Otrok, ki se umakne od družbe, ne zavrača socialnih stikov. Le preveč je v določenem trenutku dražljajev, ki jih zahteva druženje, in zato potrebuje malce časa sam s sabo. Ko reagira preveč burno, to ne pomeni, da je razvajen. Pomeni, da njegov sistem še ni predelal vsega, kar je že doživel. Ko vztrajno zavrača določeno hrano ali situacijo, ne gre nujno za kaprico, temveč za telesni odziv na nekaj, kar je zanj preveč intenzivno. Če za nekaj potrebuje več časa, ni počasen.
Njegov sistem zazna več, predela globlje in zato potrebuje drugačne pogoje. Njegove reakcije niso upor, ampak signal, da je meja že dosežena.
Razumevanje, ki spremeni vse
Ko starš ali morda tudi vzgojitelji in učitelj to enkrat zares dojame, se spremeni nekaj zelo pomembnega. Ne otrok, spremeni se pogled nanj. In s tem tudi način, kako mu stojimo ob strani.
Namesto vprašanja »Kako naj ga spremenim?« se pojavi drugo: »Kako mu lahko pomagam, da bo s tem, kar je, lažje živel?«
Treba je razumeti, da to ne pomeni popuščanja, ampak gre za realistično prilagoditev, podobno tisti, ki jo naredimo, ko kratkovidnemu otroku ne govorimo, naj se bolj potrudi gledati, ampak mu damo očala. Ne zato, da bi bil poseben, ampak da lahko vidi.
Hipersenzitivnost lahko postane tudi supermoč
Hipersenzitivnost sama po sebi je lastnost. Če je nenehno popravljana, zanemarjena ali zanikana, lahko postane breme. Ko pa je razumljena, primerno umeščena in regulirana, pa lahko postane tudi prava supermoč.
Prvi pogoj za to je, da otrok ne porabi vse energije za to, da bi se popravljal. Svojo posebnost lahko začne razvijati v potencial, ko se mu ni treba nenehno zadrževati, se zmanjševati in prilagajati. Ko dobi dovoljenje, da je tak, kot je. Hkrati pa je pomembno, da mu ponudimo znanje, kako s tem živeti v svetu.
Takrat se pokažejo lastnosti, ki so bile ves čas tam - ker njihov sistem deluje bolj poglobljeno. Otroci, ki niso prisiljeni, da se odrečejo svojemu zaznavanju, razvijejo izjemno sposobnost opazovanja. Pogosto so zelo natančni v zaznavanju odnosov, so pravični, ustvarjalni, z globokim čutom za pomen in smisel. Ne kot romantična posebnost, ampak kot realna prednost v odnosih, delu in življenju.
A to se zgodi le, če otrok ni ves čas obravnavan kot problem, ki ga je treba rešiti.
Kaj to pomeni za starša
Največja napaka, ki jo lahko naredimo, je, da poskušamo hipersenzitivnega otroka pripraviti na svet tako, da ga lomimo v povprečje. Čeprav imamo željo, da bi ga pred svetom, ki ga ne razume čim bolj zaščitili, pa bomo največ naredili, če mu pomagamo razumeti sebe.
Ko otrok dobi občutek, da z njegovim doživljanjem ni nič narobe, se umiri. In šele takrat se lahko začne učiti regulacije, ne iz strahu, ampak iz razumevanja.
Morda pa je največje spoznanje to, da tak otrok ni prišel v družino po naključju. Pogosto je tisti, ki najprej pokaže, kar je bilo v tej družini dolgo nevidno. In ko to razumemo, ne rešujemo več otroka, ampak začnemo razjasnjevati naš odnos do občutljivosti kot take.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
