To, kar nas pri sebi najbolj moti, je pogosto naša prednost
Lastnosti, ki jih pri sebi vidimo kot slabosti, pogosto skrivajo prednosti. Ključno je, kako jih razumemo in kje jih uporabimo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Marsikdo med nami ima lastnosti, ki mu gredo prav posebej na živce. Zaradi njih je nekoliko drugačen in zato jih, še preden bi jih skušal razumeti, začne popravljati. Tako nam gre na živce, da smo preveč občutljivi, morda, da kompliciramo, ali pa, da nismo dovolj odločni ali sproščeni. Kar je najbolj zanimivo pa je, da nas je to začelo motiti, ko smo od zunaj na to dobili določen odziv. Drugi so nam povedali, kaj je z nami »narobe«. Takšne opombe se morda niti ne zdijo pomembne, a se sčasoma usedejo precej globlje v nas, kot bi si mislili.
Postanejo način, kako začnemo gledati nase.
Kar je bilo prej samo del naše narave, začne dobivati oznako. In ta oznaka počasi spremeni odnos do sebe. Ne razmišljamo več, kaj ta lastnost pomeni in kako deluje, ampak kako jo zmanjšati, omejiti ali skriti.
Kako nastane občutek, da z nami nekaj ni v redu
Velik del teh »pomanjkljivosti« v resnici nastane v odnosu do okolja. Lastnost sama po sebi ni nujno problematična, težava nastane, ko se ne ujema s pričakovanji prostora, v katerem smo.
PREBERITE TUDI:
Natančnost je v hitrem okolju hitro označena kot zapletenost. Močna potreba po razumevanju lahko izpade kot kompliciranje. Čustvena odzivnost kot pretiravanje. Neposrednost kot neprijaznost.
Ko se takšne interpretacije ponavljajo, jih začnemo prevzemati kot dejstva. In namesto da bi iskali način, kako te lastnosti delujejo v našo korist, jih začnemo popravljati, kot da so napaka v sistemu.
To je mesto, kjer se največkrat oddaljimo od sebe.
Razlika med napako in posebnostjo
Psihološko gledano ni nepomembno, kako poimenujemo svoje vedenje ali način razmišljanja. Če nekaj razumemo kot napako, se do tega začnemo obnašati obrambno. Poskušamo nadzorovati, zmanjšati, popraviti. Če pa isto lastnost razumemo kot posebnost, se odnos spremeni.
Do tega seveda ne pride, ker bi izzivi izginili, ampak predvsem zato, ker izgine potreba, da morali postati nekdo drug.
Ta premik v razmišljanju ne pomeni le drugačnega občutenja glede sebe, ampak ima povsem konkretne posledice. Energija, ki je bila prej namenjena skrivanju ali prilagajanju, se začne sproščati, ko se to zgodi, pa se pogosto pokaže, da ima ta ista lastnost tudi drugo funkcijo.
Ko “preveč” postane točno to, kar nas definira
Številni primeri iz prakse slednje potrjujejo. Tako mnogi, ki so dolgo verjeli, da preveč razmišljajo, začnejo prav zaradi te lastnosti videti povezave, ki jih drugi spregledajo. Tisti, ki so bili vedno usmerjeni v detajle, ustvarjajo delo, ki izstopa prav zaradi natančnosti. Posamezniki, ki so jih opisovali kot preobčutljive, razvijejo zelo natančno razumevanje ljudi in odnosov. In podobno še z marsičim … Lastnost sama se ni spremenila, spremenili pa smo njeno razumevanje, kontekst in način uporabe.
To ne pomeni, da je vsaka lastnost avtomatično prednost, ampak da potencial pogosto obstaja že v tem, kar smo poskušali odpraviti.
Zakaj popolnost ni cilj, ampak iluzija
Del težave izhaja tudi iz ideje, da obstaja en pravilen način delovanja. Da obstaja optimalna mera samozavesti, komunikacije, razmišljanja ali čustvovanja, ki se ji je smiselno približati. V resnici popolnost ne obstaja, so le različni načini delovanja, ki so bolj ali manj primerni za določen kontekst.
Poskus, da bi bili čim bolj podobni idealu, pogosto vodi v povprečnost. Poskus, da bi razumeli in razvili lastne posebnosti, pa vodi v razliko. In prav razlika je tista, ki v današnjem svetu ustvarja vrednost, tako v odnosih kot v delu.
Vloga okolja, ki jo pogosto spregledamo
Zanimivo je tudi razumevanje, da Iahko ista lastnost v enem okolju deluje kot ovira, v drugem pa kot prednost. Nekdo, ki je zelo analitičen, bo v kaotičnem okolju deloval počasi, v kompleksnem sistemu pa izjemno učinkovito. Nekdo, ki je zelo neposreden, bo v občutljivih odnosih lahko povzročal trenja, v okolju, kjer je potrebna jasnost, pa bo to ključna prednost.
To pomeni, da vprašanje ni vedno, kaj je z mano narobe, ampak kje to, kar sem, pride najbolj do izraza.
Kaj lahko naredimo drugače
Ko ugotovimo, da smo v nečem »drugačni«, morda za koga celo moteči, prvi korak ni, da skušamo svoje vedenje popravljati, ampak, da ga čim bolj prepoznamo. Ko rečemo, da je prvi korak sprememba razumevanja, ne govorimo o abstraktnem razmišljanju, ampak o zelo konkretnem premiku v tem, kako pristopimo k sebi.
Večina ljudi ob lastnosti, ki jih moti, reagira precej avtomatsko. Če imamo občutek, da preveč analiziramo, si rečemo, da bi morali biti bolj spontani. Če smo čustveno intenzivni, poskušamo to zadržati. Če smo zelo natančni, se trudimo biti hitrejši. V vseh teh primerih izhajamo iz predpostavke, da je z nami nekaj narobe in da je rešitev v tem, da ta del sebe zmanjšamo.
Sprememba razumevanja pomeni, da ta avtomatizem za trenutek ustavimo.
Namesto vprašanja »kako naj to odpravim« si zastavimo drugačno vprašanje: kje se ta lastnost pojavi in kaj tam dejansko počne?
Če nekdo zase reče, da »preveč razmišlja«, lahko začne opazovati, v katerih situacijah se to pokaže. Je to pri pomembnih odločitvah, kjer želi imeti pregled nad vsemi možnostmi? Je to pri delu, kjer opazi stvari, ki jih drugi spregledajo? Ali pa v odnosih, kjer skuša razumeti dinamiko med ljudmi?
Na tej točki pogosto postane jasno, da ista lastnost ni samo ovira. V določenih situacijah ima zelo konkretno funkcijo.
Šele ko to razumemo, lahko naredimo naslednji korak. Ne več v smeri »manj tega«, ampak v smeri »kdaj to uporabiti in kdaj omejiti«. Nekdo, ki razmišlja poglobljeno, tega ne potrebuje v vsaki vsakodnevni odločitvi, lahko pa je to njegova ključna prednost pri kompleksnih nalogah. Nekdo, ki je zelo občutljiv, morda res hitreje zazna napetosti, hkrati pa lahko razvije bolj jasne meje, da ga to ne preplavi.
V praksi to pomeni, da se naučimo tri stvari: najprej prepoznati, kdaj se določena lastnost aktivira, potem razumeti, kakšno vlogo ima v tisti situaciji, in šele nato odločiti, kako z njo ravnati.
Razlika je v izhodišču. Ne delujemo več proti sebi, ampak začnemo sodelovati s tem, kar smo. In prav tukaj se pogosto zgodi, da nekaj, kar smo dolgo doživljali kot breme, začne postajati uporabno.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
