Profimedia

Veliko odraslih danes dobro ve, da ne prihajajo iz popolnih družin. Nekateri so odraščali v izrazito disfunkcionalnem okolju, z alkoholizmom, prepirom, tišino, ki je bolela bolj kot kričanje. Drugi so imeli na videz »čisto normalno« otroštvo, pa v sebi še vedno nosijo spomine na trenutke, ko so jih starši globoko ranili – z besedo, z odsotnostjo, z nerazumevanjem ali z zahtevami, ki so bile pretežke za otroška ramena. In ta spomin ni nujno odvisen od tega, kako »slabo« je bilo v resnici – pomembno je, kako je to doživelo otroško srce.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Zakaj odrasli težko izražamo čustva in kako pri tem vpliva otroštvo

Osebna rast

Kateri tip introverta ste? Odkrijte, kaj to pove o vas

Ljudje pogosto te spomine skušamo potisniti ob stran, dokler življenje ne pritisne na naše notranje rane. Ko v odraslosti naletimo na ponavljajoče se težave – v odnosih, zaupanju, bližini, postavljanju mej – se začnemo ozirati nazaj. Mnogi hitro ugotovijo, da izvor ni v partnerju, šefu ali usodi, ampak v zgodnjih izkušnjah z mamo in očetom. In takrat se v nas prebudi tiha, včasih zelo glasna zamera: zakaj mi je to naredil? Zakaj me ni zaščitila? Zakaj je izbral alkohol namesto mene? Zakaj me je primerjal, poniževal, kritiziral? Zakaj me ni videl, ko sem ga najbolj potreboval?

Ta notranji monolog je razumljiv in človeški. A ko se v njem predolgo zadržujemo, se zgodi nekaj nevarnega: ne da bi opazili, se potisnemo v vlogo žrtve. Starše postavimo na zatožno klop in tam ostanejo – mi pa ob njih, priklenjeni na preteklost.

Ko vloga žrtve postane naša identiteta

Vloga žrtve je na prvi pogled mamljiva. Daje občutek, da je jasno, kdo je kriv. Da imamo razlago, zakaj nam ne gre v odnosih, zakaj ne zaupamo, zakaj vedno skrbimo za druge in nikoli zase. Pri ženskah se pogosto pokaže kot strah pred moškimi, nagnjenost k reševanju drugih, težave z bližino ali občutek, da morajo biti popolne, da bi bile vredne ljubezni. Pri moških pa kot pretirano dokazovanje, bojazljiv odnos do avtoritete, nezmožnost prositi za pomoč ali tiha jeza, ki brbota pod površjem. Mnogi moški nosijo v sebi zamero do očeta, ki je varal mamo, poniževal družino, jih učil, da je moč pomembnejša od spoštovanja, ali pa jih je preprosto ignoriral. In ko odrastejo, se pogosto zalotijo v enakih napakah, ki so jih pri očetu najbolj obsojali.

A ostati ujet v tem »če ne bi…«, pomeni ostati ujet tudi v lastnem življenju. Dokler je za našo bolečino odgovoren nekdo drug, imamo vedno tudi izgovor, da se nam ni treba zares premakniti.

Težava je v tem, da vloga žrtve ne vodi k ozdravitvi. Vodi k temu, da krožimo v istih mislih, čustvih in vzorcih, pogosto z večjo anksioznostjo, paničnimi napadi, osamljenostjo in globokim nezaupanjem do ljudi. Namesto da bi postajali svobodnejši, nas zamera čedalje bolj duši.

Noben starš ni popoln – in to je brutalno, a osvobajajoče spoznanje

Ena najtežjih resnic odraslega življenja je ta, da ne bomo nikoli dobili idealnih staršev. Optimalna vzgoja v resnici ne obstaja. Tudi najbolj dobronamerni in zreli starši bodo kdaj reagirali drugače, kot bi bilo za otroka najboljše. Zgrešili bodo, ne bodo razumeli, bodo utrujeni, prestrašeni, izgubljeni.

Še težje pa je sprejeti, da so mnogi starši delovali iz lastnih neozdravlj

Pexels

enih ran. Alkoholik oče ni pil zato, ker bi si želel uničiti življenje svojega otroka. Pil je, ker ni znal drugače preživeti intenzivnih občutkov v sebi. Oče, ki je varal partnerico, ni hotel uničiti družine – ponavljal je vzorec, ki ga sam ni znal preseči. Mama, ki je otroke obremenila s svojo bolečino in jih spremenila v »male terapevte«, ni tega naredila zato, ker bi bila zlobna, ampak ker je bila sama izgubljena.

To nikakor ne pomeni, da je bilo to, kar so delali, prav. Pomeni pa, da lahko danes drugače vidite sliko: kot srečanje dveh ranjenih generacij.

In v trenutku, ko tako pogledamo na starše, se v nas lahko premakne majhen, a pomemben kamenček – od čiste obtožbe k prvemu drobcu razumevanja.

Zakaj sprejemanje ni isto kot odpuščanje in odobravanje

Sprejeti starše takšne, kot so, ne pomeni reči: »Vse je bilo v redu.« Ne pomeni, da odobravamo nasilje, zapuščanje, alkoholizem, čustveno zanemarjanje ali manipulacijo. Sprejemanje pomeni, da priznamo realnost: to se je zgodilo. Takšni so bili. Takšni so še vedno. Jaz si želim nečesa drugega – in to zdaj iščem drugje, ne več pri njih.

Ko sprejemamo, se odpovemo iluziji, da bodo starši nekoč čudežno postali taka mama in oče, kot bi si jih vedno želeli. Morda se ne bodo nikoli zares opravičili. Morda ne bodo razumeli, koliko so nas ranili. Morda bodo še naprej bežali v zanikanje ali obrambno agresijo.

Sprejemanje pomeni, da ne čakamo več, da se nam življenje uredi šele, ko se bodo popravili oni. S sprejemanjem si v resnici povrnemo moč: morda staršev ne morem spremeniti, lahko pa spremenim, kako nosim to zgodbo v sebi.

Prvi korak: razumeti, zakaj so ravnali, kot so

Ko začnete raziskovati svoje otroštvo, poskusite občasno narediti mentalni obrat: namesto da gledate nase kot otroka, ki ni dobil ljubezni ali pozornosti, si za trenutek poskusite predstavljati starša kot otroka v njegovem domu. Kakšno je bilo verjetno njegovo otroštvo? Katero bolečino je nosil? Kakšne vzorce je posnemal? In česa ni znal?

Ne zato, da bi ga opravičili. Ampak zato, da prepoznate, da za vsakim destruktivnim vedenjem stoji nevidna rana. To razumevanje je temelj tihega sočutja – občutka, da je nekdo morda resnično zamočil kot starš, a je to storil kot ranjen in nezrel človek, ne kot pošast.

Pri moških je ta korak pogosto presenetljivo močan. Mnogi moški prvič dojamejo, da njihov oče ni bil »močnejši«, ampak preprosto bolj ranjen. Da so bila njegova poniževanja odraz njegove nemoči, ne njihove manjvrednosti. In ta premik pogosto prvič zmehča trd oklep sramu, ki ga nosijo v sebi.

Profimedia

Čuječa pozornost do notranjih obtožb in pričakovanj

V naslednjem koraku je pomembno, da postanemo pozorni na svoj notranji dialog. Kolikokrat na dan se nam misli vrnejo v preteklost, v stavke: »Zaradi njih ne zmorem zaupati.« »Nisem dovolj dober, ker me je on poniževal.« »Nimam partnerja, ker je oče zapustil družino.«

Te misli ne bodo kar izginile. Bistvo ni, da jih prisilno utišamo, ampak da jih začnemo opazovati z malo več razdalje. Ko jih ujamemo, da spet obtožujejo, si lahko rečemo: »Aha, to je moj stari vzorec. Del mene, ki še vedno verjame, da sta razlog za moje nesrečno življenje moja starša. Lahko to prepričanje samo opazujem, brez da mu verjamem?«

Od zamere k hvaležnosti – brez idealiziranja

Naslednji korak je težek, a zdravilen. Poskušajte zavestno začeti iskati tudi tisto, kar ste od staršev vseeno prejeli. Ne kot izbris bolečine, ampak kot dopolnitev slike. Vsi starši so dali nekaj dobrega, četudi malo. Morda vam je oče v redkih treznih trenutkih pokazal, da znajo biti moški tudi nežni. Morda vas je vseeno naučil nekaj veščin, ki jih danes uporabljate. Morda vas je mama, četudi ujeta v svojo stisko, vseeno vsak dan nahranila, oblekla, skrbela, da ste bili na varnem.

Vzemite si čas, da ozavestite te drobne, pogosto spregledane darove. Morda jih ne boste našli veliko – in to je v redu. A ko se iskreno zazrete v tisto malo, kar je vendarle bilo dobrega, v sebi prižgete iskro hvaležnosti. Ne lažne, ne na silo, ampak iskrene: »Vem, da si zamočil-a. In hkrati vidim, da si mi vseeno nekaj dal-a.«

Ta kombinacija resnice in hvaležnosti ima neverjetno moč. Začne počasi raztapljati trdno, črno-belo sliko in nam omogoča, da izstopimo iz kroga »ali popoln starš ali pošast«.

Ko starši še vedno ranijo: moč mej

Kaj pa, če so starši še živi in vas s svojim vedenjem še vedno spravljajo ob živce, sprožajo panične napade, odpirajo stare rane? Pomembno je vedeti: sprejemanje ne pomeni, da jim morate dovoliti, da vas še naprej ranijo. Prav nasprotno – del sprejemanja je tudi sprejemanje dejstva, da se morda ne bodo spremenili. In da ste vi tisti, ki morate jasno postaviti meje.

Meje niso kazen – so zaščita. Iskrena komunikacija je del tega procesa, vendar ne z željo po opravičilu, ampak z željo po jasnosti.

To lahko pomeni, da jim iskreno poveste, kako se počutite ob določenih komentarjih ali vedenjih. Ne kot obtožbo, ampak kot opis: »Ko govoriš o tem na tak način, me zaboli in se mi odprejo stare rane. Tega ne želim več poslušati.« Pri tem je pomembno, da ne čakate na njihovo razumevanje ali opravičilo, ampak ste pripravljeni tudi na naslednji korak: če se nič ne spremeni, bom jaz zaščitila sebe.

V praksi to lahko pomeni manj stikov, krajše obiske, izogibanje temam, ki vas vedno znova raztresejo. To ni kaznovanje staršev. To je skrb zase – za tisto deklico v vas, ki zdaj končno dobi odraslo zaščito, ki je ni imela.

Kdaj po pomoč – terapija in družinske postavitve

Včasih je zamera do staršev tako globoka, da je sami ne zmoremo premakniti. V takih primerih je dragoceno poiskati strokovno pomoč – psihoterapijo, svetovanje, skupino za podporo.

Terapevtski proces nam pomaga, da svojo zgodbo razplete­mo v varnem odnosu, ob osebi, ki nas vodi skozi plasti bolečine, jeze, žalosti in sramu. Sčasoma se naučimo, da nismo več mali otroci, ki smo prepuščeni sami sebi, ampak odrasla oseba, ki lahko zdrži svoje občutke in ustvari drugačne odnose. Odrasla oseba, ki je sama odgovorna za svoje življenje …

Ena od metod, ki jo nekateri doživljajo kot močno podporno, je tudi t. i. postavitve družine. Gre za način dela, kjer skozi simbolno postavljanje družinskih članov (v živo ali v notranji predstavi) pogledamo na dinamiko svoje družine z druge perspektive. Pogosto se pokažejo skrite lojalnosti, neizrečene bolečine, prezrta bremena prejšnjih generacij. Tudi tu cilj ni, da starše »opravičimo«, ampak da bolje razumemo, kaj vse nosimo – in začnemo zavestno vračati tisto, kar ni naše.

Seveda postavitve niso čarobna palčka in niso primerne za vsakogar. So pa lahko dragocen del poti, če čutite, da vas kliče tak način dela in ga izvajajo strokovno usposobljeni terapevti ali facilitatorji.

Profimedia

Na koncu: iz žrtve v ustvarjalca svojega življenja

Zamera do staršev je kot težak nahrbtnik, ki ga nosite vsak dan, ne glede na to, ali greste v službo, na zmenek ali na sprehod. Morda ste se ga tako navadili, da se vam zdi del vas. A to ne pomeni, da ga ne morete začeti počasi odlagati.

Sprejemanje staršev takšnih, kot so, ni enkraten dogodek, ampak proces. Včasih dva koraka naprej, en nazaj. Pomembno pa je: s tem ko opuščamo obtoževanje, ne izdajamo sebe kot otroka. Ravno nasprotno – končno dajemo svojemu notranjemu otroku to, kar je najbolj potreboval: varno odraslo prisotnost.

Ko si dovolite videti starše kot nepopolne, ranjene ljudi in hkrati vzeti svojo bolečino resno, se zgodi največji premik: iz deklice ali dečka, ki so mu drugi krojili življenje, postajate odrasla oseba, ki končno vzame življenje v svoje roke.

Ne glede na spol, starost ali zgodbo: zamera vas drži v preteklosti, sprejemanje vas vrača v danes – in samo danes lahko začnete živeti svojo resnico.

O avtorju

Špela Korinšek Kaurin

je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.

• spela.kaurin@mediapartner.si
• superti.si/