Pexels

Včasih spoznamo koga, ki nas s svojim vedenjem pogosto spravlja v vprašanja. Čeprav vemo, da se dobro počuti v naši družbi in nas ima verjetno celo rad, se pogosto zdi, kot da je med nama nevidna zavesa. Ni nujno, da je ta človek hladen. Morda je celo zelo prijazen, korekten, zanesljiv. A ko bi si želeli jasneje začutiti, kaj se dogaja v njem, se nam vedno znova izmuzne. Ne znamo ga dobro prebrati. Ne vemo, ali je prizadet, žalosten, jezen ali samo utrujen.

In potem se v nas začnejo odpirati vprašanja: mu sploh kaj pomenim? Je vse to le vljudnost? Zakaj imam ob njem občutek nelagodja, čeprav mi ni naredil nič konkretnega?

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Zakaj odrasli težko izražamo čustva in kako pri tem vpliva otroštvo

Osebna rast

10 gest, ki povedo »ljubim te« brez besed

Odgovor je pogosto povsem drugačen, kot si predstavljamo sami. Ne gre zato, da je kaj narobe z našim odnosom ali s čustvi, ki jih ta oseba čuti do nas. Zelo verjetno pa je kriva njegova mladost oziroma to, da je oseba ob nas odraščala brez čustvene varnosti. Tak človek se pogosto ni naučil, da je varno pokazati, kaj čuti. Ne zato čustev ne bi imel, ampak zato, ker jih ne zna izraziti tako, da bi jih drugi lahko prepoznali. In to v odnosih ustvarja meglo.

Čustvena varnost v otroštvu ne pomeni popolnega doma brez konfliktov. Pomeni občutek, da je bilo varno biti ranljiv. Da so odrasli zdržali otrokovo žalost, jezo ali strah, ne da bi se ob tem posmehovali, ga kaznovali, ga utišali ali se umaknili. Če tega ni bilo, se človek pogosto prilagodi: postane previden, zadržan, preveč razumen, včasih celo navidezno brezbrižen. To je bila strategija preživetja. V odraslosti pa je lahko razlog, da ga ljudje okoli njega doživljajo kot čustveno neulovljivega.

Kako to prepoznamo pri nekom, ki nam je pomemben – pri partnerju, prijatelju, sodelavcu, sorodniku ali sosedu, s katerim smo si blizu?

1. Težko je uganiti, kaj v resnici čuti

Njegova čustva niso jasno razvidna. Občutite, da se nekaj dogaja, a na obrazu ni prave sledi. Včasih se zdi miren, a v telesu čutite napetost. Drugič deluje razdraženo, pa reče: »Vse je v redu.« Lahko postane kratkobeseden ali se umakne, ne da bi pojasnil, zakaj. Ne gre nujno za skrivanje ali igranje. Pogosto gre za to, da čustva v njem nimajo varnega kanala navzven, ker v otroštvu zanje ni bilo prostora.

Zato tak človek včasih deluje kot uganka, čeprav bi si v resnici želel bližine.

2. Redko pove, kaj si želi, zato se pogosto znajdete v ugibanju

Ko ga vprašate, kaj mu ustreza, kaj bi izbral, kaj mu je všeč, pogosto dobite: »Kakorkoli.« Ali: »Ne vem.« Na prvi pogled je to lahko videti kot skromnost ali prilagodljivost, a v odnosih sčasoma postane naporno. Ker imate občutek, da vi nosite smer, vi skrbite za dogovore, vi odločate.

Pexels

V ozadju je pogosto star vzorec: varneje je ne imeti močnih želja. Želja je nekoč lahko pomenila konflikt, kritiko ali razočaranje. Zato se človek nauči, da se je bolje umakniti v nevtralnost.

3. Konfliktu se izogiba, tudi ko bi bil potreben miren pogovor

Ko odprete neprijetno temo, se pogovor hitro zapre. Oseba lahko spremeni temo, relativizira, se pošali ali se umakne. Včasih imate občutek, da se nestrinjanja nikoli zares ne razčistijo, ker se vedno pogovor nekje razvodeni. Pri sodelavcih se to kaže kot izmikanje odgovornosti za pogovor, pri prijateljih kot tišina po nesporazumu, v družini kot neizrečene zamere.

Ljudje brez čustvene varnosti pogosto niso imeli izkušnje, da je konflikt nekaj, kar se lahko umiri in zaključi. Njihovo telo konflikt bere kot nevarnost – kot nekaj, kar lahko prinese kazen, sram, molk ali odtujitev.

4. Močna čustva drugih ga/jo spravijo v nelagodje

Ko ste vi žalostni, razburjeni ali ranljivi, se lahko nenavadno »zategnejo«. Ne vedo, kako biti ob vas. Morda začnejo ponujati rešitve, minimizirajo, prehitro zaključujejo, menjajo temo. Včasih se opravičujejo, kot da so čustva nekaj neprimernega: »Saj ni tako hudo,« ali: »Ne jokaj.«

To ni vedno pomanjkanje sočutja. Pogosto je pomanjkanje notranje kapacitete. Če v otroštvu močna čustva niso bila varna, potem jih v odraslosti tuja čustva preplavijo. In ker ne znajo ostati ob njih, bežijo.

Pexels

5. O sebi govori malo – ali govori veliko, a brez resnične bližine

Morda poznate njegove navade, urnik in zgodbe o drugih, a o njem samem izveste presenetljivo malo. Ko vprašate, kako mu je, dobite kratek odgovor. Ko vprašate, kaj ga je prizadelo, se zapre. Včasih se pogovor ustavi pri dejstvih, nikoli pa ne pride do notranjega doživljanja. Lahko imate občutek, da ste vi tisti, ki v odnos prinaša globino, on pa ostaja na površini.

To je pogosto zaščita pred ranljivostjo. Biti oseben pomeni tvegati, da bo nekdo videl, kar je v resnici tam. Če to nekoč ni bilo varno, je danes težko, četudi si človek bližine želi.

Pexels

6. Sebe postavlja na zadnje mesto in težko sprejme podporo

Opazite lahko, da zanemarja počitek, zdravje, osnovno skrb zase. Ali pa da se ob prijaznosti in pomoči vidno zmede. Kompliment ga spravi v nelagodje. Podporo hitro zavrne. Kot da se ne zna nasloniti. Pogosto je v ozadju tiha misel: moje potrebe niso pomembne, ali pa: nočem biti breme.

Tak človek se pogosto tudi hitro okrivi. Namesto da bi rekel: »To mi ni ustrezalo,« reče: »Saj sem jaz preobčutljiv.« Namesto da bi priznal prizadetost, jo pogoltne in si očita, da bi moral biti drugačen.

Zakaj je ob takih ljudeh včasih tako naporno

Ker odnos brez jasnih čustvenih signalov v nas sproži negotovost. Človek začne brati med vrsticami. Ugibati. Analizirati. Počasi se lahko ujamemo v vlogo tistega, ki stalno preverja temperaturo odnosa. In tu je pomembno, da si povemo resnico: to ni le o drugem človeku, ampak tudi o tem, kako naši možgani reagirajo na čustveno nejasnost.

Nekateri ob tem postanejo še bolj vztrajni in iščejo potrditev. Drugi se umaknejo, ker jih megla utrudi. Oboje je človeško.

Pexels

Kaj pomaga, če vam je tak človek pomemben

Najprej pomaga, da si čustvene meglenosti ne razlagate takoj kot nezanimanje ali hladnost. To pa tudi ne pomeni, da morate požreti vse. Pomeni, da izberete pristop, ki ima več možnosti za uspeh.

Dobro delujejo konkretna, preprosta vprašanja. Namesto: »Kaj ti je?« raje: »Opazim, da si tišji. Te je nekaj prizadelo ali si samo utrujen?« Namesto: »Zakaj mi nikoli nič ne poveš?« raje: »Rad bi te bolje razumel. Bi mi povedal, kaj se ti je v tistem trenutku dogajalo?«

Pomaga tudi, da ustvarite varno strukturo pogovorov. Kratek časovni okvir. Jasna tema. Brez zasliševanja. Ljudje brez čustvene varnosti se pogosto lažje odprejo, ko vedo, da jih čaka miren pogovor, ne čustveni vihar.

In še nekaj, kar je pogosto spregledano: pri takih odnosih je zdravo, da se ne izgubite v ugibanju. Če imate občutek, da se v odnosu stalno prilagajate, vi nosite bližino, vi popravljate, vi ohranjate stik, si je vredno postaviti vprašanje: koliko je to še odnos in koliko je moja vloga reševalca?

Osebna rast

Zakaj se v odnosih vedno znajdemo v vlogi rešitelja?

Razumevanje drugega človeka je pomembno. A odnos postane varen šele, ko sta pomembna oba.

Zaključek: čustvene varnosti se lahko učimo

Dobra novica je, da se čustvena varnost ne konča v otroštvu. Lahko se gradi tudi kasneje – skozi nove izkušnje, odnos, terapevtski proces, zrelejše pogovore. A to je počasna pot, ki ne gre s pritiskanjem in ne gre z ultimati. Gre z majhnimi koraki: z možnostjo, da nekdo prvič doživi, da je lahko ranljiv in se ne zgodi nič hudega. Da lahko pove resnico in zaradi tega ne izgubi odnosa.

Pexels

Če imate ob sebi človeka, ki ga je težko prebrati, si lahko ob tem pomagate z dvema mislima. Prva je: morda ne skriva čustev pred mano, morda jih je moral dolgo skrivati pred svetom. Druga pa je: tudi jaz imam pravico do jasnosti in varnosti. In če odnos to zmore graditi, je to dober znak. Če pa se megla nikoli ne razredči, je včasih najbolj ljubeče dejanje to, da sebe ne pustite čakati v prostoru, kjer ni mogoče biti res viden.