Kako okrepiti samozavest brez potrditve drugih
Če vaša samozavest hitro zraste ob pohvali in pade brez nje, niste edini. Preverite, kako jo okrepiti tako, da ne bo več odvisna od potrditve drugih.
Opažate, da pogosto vaš dan »naredi« prijazna opazka sodelavca ali potrditven nasmešek človeka, ki ga spoštujete? Se vam zasvetijo oči, ko kdo omeni, da dobro zgledate ali da ste nekaj dobro naredili? Vas še tri dni kasneje nosi evforija, če na kakšnem pomembnem sestanku ali predstavitvi dobite jasno potrditev, morda celo aplavz, ljudi, ki so vas spoštovali? In ali začutite ponosno radost, ko vaša objava na družbenem omrežju dobi sto lajkov?
Potem pa so še drugačni dnevi, včasih tudi obdobja, ko se ne zgodi nič posebnega. Brez komplimentov, lepih besed, tudi majhnih potrditev. Zdi se vam, da vas nihče ne opazi in začne se rojevati tihi nemir, ki ga podžiga vprašanje »Kaj je narobe z mano?« Morda celo začutite, kako se vaša samozavest počasi tali in se vedno bolj umikate vase.
Če se v tem prepoznate, to najverjetneje pomeni, da se je vaša samozavest navadila rasti ob odzivih drugih. Načeloma je to povsem človeško, a lahko nas tako delovanje začne ovirati, če brez zunanjih potrditev hitro začnemo dvomiti vase.
Ko pohvala postane pogoj
Pohvala, pozornost, občutek, da smo videni … Vsak se ob tem počuti prijetno in nič ni narobe, če nas to razveseli, zaplete pa se, ko postane glavni vir notranje stabilnosti. Ko tišina drugih avtomatsko pomeni, da z nami nekaj ni v redu. Takrat ne iščemo več le potrditve, ampak dokaz, da smo dovolj dobri in da imamo pravico biti takšni, kot smo.
PREBERITE TUDI:
A zunanji odzivi so nepredvidljivi. Ljudje imajo svoje skrbi, svoje slabe dneve, svoj omejen način izražanja. Nekdo nas morda vidi in celo občuduje, a tega ne zna ali ne zmore povedati. Zato se, če svojo vrednost merimo izključno po odzivih drugih, hitro znajdemo na notranjem toboganu zaupanja vase. Ni trdnosti in iskrene stabilnosti.
Zato je koristno poznati razliko: nekaj je samozavest, ki jo čutimo, ko nam gre. Nekaj drugega pa je notranja opora, ki ostane tudi takrat, ko nam ne gre, ko smo tišji in ko nismo na vrhuncu.
Kje pri sebi sploh merimo vrednost
Če želimo to spremeniti, pomaga iskren pogled vase. Začnimo raziskovati, kaj točno dobimo, ko se nam razpoloženje izboljša, ker nas nekdo pohvali ali opazi. Je to občutek, da smo pomembni? Da smo sprejeti? Da nismo odveč? In ko tega ni, kaj si začnemo govoriti?
Velikokrat ne gre za željo po aplavzu, ampak enostavno za to, da brez zunanjega odziva hitro zdrsnemo v strogo zgodbo o sebi. Ta je pogosto precej bolj neusmiljena, kot bi bila do kogarkoli drugega. In prav na tem mestu je prvi korak k drugačni samozavesti: da opazimo, kako hitro tišina drugih postane negativni glas v naši glavi.
Glas, ki nas zadrži – in glas, ki nas potisne naprej
Pri ljudeh, ki so močno odvisni od potrditve, se pogosto izmenjujeta dva notranja glasova.
Prvi se oglasi ob pohvali. Takrat si oddahnemo. Zaupamo si. Sproščeni smo. Drugi se oglasi, ko pohvale ni. Postane previden, strog, včasih celo žaljiv. Svetuje umik, zadržanost, manj izpostavljanja.
A ta glas ni prava resnica o nas, je le naša navada. Najverjetneje je nastal kot zaščita pred sramom ali zavrnitvijo in danes kot tak nosi svojo ceno. Ne varuje nas le pred bolečino, temveč nas drži stran od priložnosti, da bi rasli.
Tega glasu ne utišamo z odločnostjo ali motivacijo. Premik se zgodi takrat, ko kljub negotovosti ostanemo v stiku s sabo in naredimo majhen korak naprej.
Samozavest se gradi v drobnih dokazih sebi
Če želimo notranjo oporo, moramo začeti zbirati drugačne izkušnje. Takšne, ki nam bodo dale oprijemljive dokaze, da si lahko zaupamo. To so lahko tudi majhne, vsakdanje situacije. Kot na primer, ko povemo svoje mnenje, čeprav nismo povsem prepričani; ko ostanemo pri odločitvi, čeprav ni takoj potrjena; ko naredimo nekaj, kar je v skladu z nami, tudi če nihče ne opazi.
Po takem trenutku se lahko vprašamo nekaj zelo preprostega: »Kaj sem ravnokar naredil, kar je bilo pogumno zame? Kaj sem s tem pokazal sebi, ne drugim?«
Takšni trenutki ne prinesejo evforije. Prinesejo pa nekaj veliko bolj trajnega in to je občutek, da se lahko naslonimo nase.
Ko se samogovor spremeni v sabotažo
Ko ni zunanje potrditve, se pogosto vklopi samokritika. Marsikdo verjame, da ga bo strogost izboljšala ali zaščitila pred napakami. V resnici pa običajno naredi ravno obratno. Zmanjša pogum in poveča umik.
Tu si lahko pomagamo z zelo prizemljenim preverjanjem. Če bi bil v tej situaciji naš prijatelj, bi mu res govorili enako? Bi mu rekli, naj se umakne, ker ni dovolj dober? Večina nas zna biti do drugih razumna, do sebe pa precej manj. Če uspemo ta ton vsaj malo omiliti, postanemo bolj stabilni v zaupanju vase.
Primerjanje, ki nam spodmakne tla
Velik del dvomov vase se rodi v primerjanju. Ne zato, ker bi bili manj vredni, temveč zato, ker se primerjamo z ljudmi v njihovih najboljših verzijah, sebe pa doživljamo z vsemi dvomi in slabimi dnevi. Ko se zalotimo v tem, si lahko zastavimo eno zelo konkretno vprašanje: s kom se primerjam in kaj o tej osebi ne vidim? Nato še drugo: kaj bi bil moj realen korak danes, če se ne bi primerjal?
To vprašanje pogosto vrne samozavest tja, kamor sodi, v naš vsakdan, ne pa v namišljeno tekmo.
Umik ni značaj, ampak zaščita
Ko trpi naša samozavest, se pogosto umikamo situacijam, kjer bi bili lahko ocenjevani. Tak umik je pogosto poskus, da se izognemo neprijetnim občutkom, kot so zadrega, sram, možnosti zavrnitve ...
Namesto da bi si očitali pomanjkanje samozavesti, si lahko pomagamo z drugačnim pristopom. Potrebujemo najmanjši korak, ki ga zmoremo, in ga naredimo kljub nelagodju. S tem ne postanemo pogumnejši čez noč, postanemo pa bolj zanesljivi sami sebi.
Samozavest brez potrditve ne pomeni brezbrižnosti do mnenj drugih
Na koncu je pomembno poudariti nekaj zelo realnega. Nikoli ne bomo prišli do točke, ko nam mnenje drugih ne bo nič pomenilo. In tudi ni treba. Cilj pa je, da mnenje drugih postane informacija, ne razsodba. Da pohvala razveseli, ne pa reši. Da kritika zaboli, ne pa zruši. Da tišina drugih ne sproži samodejne obsodbe sebe.
Če želite čisto praktičen zaključek, izberite eno stvar, ki jo običajno ne naredite, ker čakate na potrditev. In jo naredite brez tega. Brez preverjanja, brez dodatnega razlaganja, brez umika.
Ne zato, da bi bili drznejši. Ampak zato, da si začnete dokazovati, da verjamete vase tudi takrat, ko vas nihče ne potrdi.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
