Kako si pred pomembnim dogodkom hitro okrepiti samozavest
Pred pomembnim dogodkom samozavest pogosto popusti. Spoznajte Preverjene, preproste koraki, s katerimi jo lahko v nekaj minutah okrepite – kjerkoli in kadarkoli.
Veliki dogodki imajo navadno to skupno značilnost, da tik preden se začnejo, postanemo do sebe nenadoma strožji kot sicer. V glavi se prižge kontrolna lučka. Srce začne delati hitreje, jezik je malo bolj neroden. In tisti del nas, ki bi se moral veseliti priložnosti in se samozavestno pripravljati na dogodek, se za trenutek umakne. Kot da bi prepustili upravljanje nekemu prestrašenemu pripravniku.
PREBERITE TUDI:
Marsikdo ob tem pomisli, da enostavno ni dovolj samozavesten ali da ni rojen za take dogodke. A to so le nespametne misli, ki jih govorimo sami sebi, vklopi pa jih naravni odziv na pritisk. Pomembno je, da se temu ne vdamo in ne ostanemo predolgo v takem razpoloženju. Dobra novica je, da si lahko pomagamo z zelo preprostimi in konkretnimi prijemi. Takšnimi, ki jih lahko naredimo na stopnicah pred vhodom, v avtu na parkirišču ali v kopalnici pred ogledalom. In kar je najlepše – razliko v samozavesti lahko začutimo že po nekaj minutah takšne »vadbe«.
Najprej popravimo držo: močna poza za močan signal
Samozavest se ne začne v mislih, ampak v telesu. Ko smo negotovi, se nezavedno »pomanjšamo«. Ramena padejo, prsi se zaprejo, pogled začne bežati.
A ista povezava deluje tudi v obratno smer. Zato zavestno poravnamo hrbet, ramena premaknemo rahlo nazaj in dol. Brada naj bo v nevtralnem položaju, ne previsoko, stopala stabilno na tleh. Če smo sami, si dovolimo tudi bolj izrazito močno pozo – takšno, v kateri bi stali, če bi nam pravkar uspelo nekaj pomembnega. Dvignemo roke, zavzamemo zmagovalno držo in v tem položaju vztrajamo približno dve minuti.
Učinek je lahko presenetljiv. Možgani skozi telo dobijo sporočilo: tu sem, zmorem, ni panike. In živčni sistem se temu začne prilagajati.
Podaljšan izdih
Ko imamo tremo, dihamo plitvo in hitro. To še dodatno hrani občutek, da je »nekaj narobe«.
Zato naredimo zavesten obrat. Ob štetju do pet vdihujemo skozi nos, nato za trenutek zadržimo dih, ob izdihu do sedem pa izdihnemo skozi usta. Izdih naj bo nekoliko daljši od vdiha. Vajo ponovimo petkrat.
Pri takem dihanju se misli umirijo, obraz se zmehča, napetost v trebuhu popusti. In s tem se odpre prostor za samozavest, ki je bila prej kot zaklenjena.
Vizualizacija zmagovalnega poteka
Vizualizacija marsikomu zveni kot nekaj ezoteričnega, a v resnici gre za zelo preprosto pripravo možganov. V domišljiji si vnaprej »odvrtimo« situacijo, da nam kasneje ne bo več delovala tako tuje.
Pomembno je, da ne vizualiziramo popolnega nastopa in aplavza, temveč potek. Kako vstopimo. Kako se usedemo ali postavimo. Kako začnemo s prvim stavkom. Kako dihamo, ko pride vprašanje. Kako si dovolimo kratek premor. Kako nadaljujemo, tudi če se za trenutek zmedemo.
Takšna vizualizacija ne ustvarja iluzije, da bo vse idealno. Ustvari občutek: vem, kako skozi to.
Afirmacije kot sidro: ena poved, ki jo ponavljamo
Afirmacije lahko hitro zvenijo pocukrano, če so preveč velike. Če si tik pred dogodkom ponavljamo: »Sem najboljša in vse bo popolno,« telo pogosto samo zavije z očmi.
Veliko bolje deluje nekaj kratkega in realnega. Ena sama poved, ki deluje kot sidro. Na primer: Dovolj sem pripravljena. Ali: Zmorem ostati mirna. Ali: Povem lahko jasno. Ali: Ni mi treba biti popolna.
Izberemo eno in jo nekajkrat ponovimo počasi, ob izdihu. Ne zato, da bi prepričevali svet, ampak da v sebi ustvarimo občutek notranje stabilnosti.
Fokus preusmerimo na to, kaj želimo povedati
Ko smo živčni, se vklopi notranja kamera. Začnemo se opazovati – kako stojimo, kako govorimo, kaj si mislijo drugi. To pa je eden najhitrejših načinov, da izgubimo stik s sabo.
Zato si tik pred dogodkom zastavimo zelo preprosto vprašanje: kaj je moja glavna poanta? Kaj želim, da človek na drugi strani razume? Kako lahko s tem doprinesem?
Ko se fokus premakne na sporočilo, se samozavest pogosto vrne sama od sebe. Ne nastopamo več mi – nastopa vsebina. Mi smo le kanal, skozi katerega gre.
Pripravimo si prvi stavek
Negotovost se pogosto zgosti na začetku. Prvih deset sekund deluje kot skok v mrzlo vodo. Če imamo pripravljen prvi stavek, je začetek veliko lažji.
Ne zato, ker bi si vse zapomnili na pamet, ampak zato, ker s pripravo prekinemo zmedo. Prvi stavek naj bo preprost, kratek, človeški. Takšen, ki ga lahko izrečemo tudi, če nam malo trese glas. Ko enkrat začnemo, se telo pogosto umiri hitreje, kot pričakujemo.
Dovolimo si tremo in gremo vseeno
Največji sovražnik samozavesti ni trema, ampak panika, da trema pomeni, da nismo sposobni.
Pa to ne drži. Trema je dokaz, da nam je mar. Včasih je nerodna in glasna, a ni znak nesposobnosti. Če si dovolimo biti malo živčni in kljub temu nadaljujemo, samozavesti ne vežemo več na popoln občutek, temveč na dejanje.
In to je zrelost. Ne: »nič me ni strah«.
Ampak: malo me je – pa bom vseeno.
Mini načrt za prvi preizkus
Ko vas bo naslednjič čakalo nekaj pomembnega, si vzemite tri minute. Samo tri.
Najprej poravnajte držo in naredite močno pozo. Nato petkrat podaljšan izdih. Potem kratka vizualizacija poteka in ena afirmacija kot sidro. Na koncu si v mislih oblikujte glavno poanto – kaj želite povedati.
To je vse.
Ne boste postali druga oseba in tudi ne boste čudežno odpravili treme.
Boste pa veliko bolj dostopni sami sebi. In to je tisto, kar pred velikimi dogodki v resnici potrebujemo.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
