Pexels

O izgorelosti se govori veliko, saj je postala precej pogost pojav v hitrem tempu sodobnega sveta. Večinoma pa izgorelost povezujemo s preveliko delovno obremenitvijo, ki se največkrat pojavi kot kombinacija med zahtevno službo in vsakodnevnimi drugimi obveznostmi. Veliko manj pa se govori o odnosni izgorelosti. A tudi ta je precej pogosta. Zakaj gre?

Odnosna izgorelost je, tako kot pove že ime, povezana z našimi odnosi, najpogosteje s partnerskim odnosom, lahko pa tudi nekaterimi drugimi, kjer smo močno in intimno povezani – zelo dobra prijateljstva, starši, bratje in sestre … Značilno zanjo je, da nikoli ne pride nenadoma. Ne začne se s prepirom, razočaranjem ali občutkom, da bi bilo treba odnos končati. Naša izčrpanost se počasi in tiho nalaga, nato pa se začne postopoma kazati kot močna utrujenost, ki se je ne da več prespati. Kot občutek, da nimamo več energije niti za osnovne pogovore, še manj pa za čustveno prisotnost in nežno odzivanje. In to kljub temu, da na odnos še vedno zelo veliko pomeni.

Profimedia

Navzven se pogosto v odnosu ne spremeni veliko, ritem je ves čas isti, ker smo takega ritma delovanja že vajeni, pa niti ne zaznamo kdaj se izčrpanost začne kopičiti. Tako se počasi nakopiči do mere, ko ne zmoremo več niti tega, po čemer v resnici najbolj hrepenimo, povezanosti in bližine.

Odnosna izgorelost pomeni, da nam je nekje na poti zmanjkalo moči. Ne ljubezni in ne nujno volje. Moči.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Zakaj nekaterih zamer ne moremo pozabiti – in kakšne so posledice

Osebna rast

Kako se ljubezen v odnosu spremeni v odpor in prezir

Ko bližina začne zahtevati preveč

Najprej odnosno izgorelost prepoznamo tako, da nam partnerjeva bližina začne postajati naporna. Ne gre zato, da bi nam bil odveč, ampak da enostavno v odnosu začutimo utrujenost. Pogovori, ki so bili včasih samoumevni, zdaj zahtevajo našo zbranost, intimni dotiki, ob katerih smo se nekoč sprostili in zmehčali, pa sedaj sprožijo misel, ali imamo zanje sploh dovolj energije. Če smo čisto pošteni do sebe, si najbolj od vsega želimo miru.

Kljub vsem tem občutkom globoko v sebi čutimo, da imamo človeka na drugi strani še vedno nadvse radi. Vemo, da nam je pomemben in zato nas včasih ta utrujenost navda še z občutkom krivde. A do tega je prišlo spontano, ker smo enostavno predolgo v odnosu vztrajali v vlogah, ki so od nas zahtevale več, kot smo lahko dajali. Predolgo smo le poslušali, razumeli, se prilagajali in držali stvari skupaj. Pri tem pa smo pozabili preverjati, kaj si zares želimo in kaj bi nas same v odnosu zares osrečevalo.

Zakaj se to pogosto ne zgodi samo v enem odnosu

Odnosna izgorelost se redko začne samo v enem odnosu. Pogosteje nastaja v obdobjih, ko smo hkrati vpeti v več odnosov in vlog, v katerih se od nas pričakuje čustvena prisotnost. Starševstvo, skrb za bližnje, delo z ljudmi, občutek stalne dosegljivosti. Vsak od teh odnosov sam po sebi morda ne deluje pretežko, skupaj pa počasi izčrpavajo.

V partnerstvu se to navadno pokaže najprej. Bližina je tam vsakdanja in se ji ni mogoče izogniti. Ko zmanjka moči, pa se to najprej začuti prav v tem odnosu.

Ko si bližine še vedno želimo

Tudi ko smo odnosno izčrpani, želja po bližini ne izgine. Še vedno si želimo topline, povezanosti, občutka varnosti. A ko se bližina zgodi, ugotovimo, da zanjo nimamo več prave energije. Kar nas je nekoč pomirjalo, nas zdaj še bolj utruja.

Pexels

Ta razkorak je zelo težak. V sebi čutimo močno željo, skoraj hrepenenje. Poleg utrujenosti se včasih pojavi še osamljenost, vse to pa vodi v bolečo nemoč. Zmedeni smo, ker se v naši glavi začnejo pojavljati vprašanja, ali je morda nekaj narobe z nami, saj se ne moremo več odzivati tako, kot smo se nekoč. Prav to je pri odnosni izgorelosti še toliko bolj kontradiktorno. Ne gre zato, da ne bi zmogli več bližine, celo močno si jo želimo, a jo zaradi izčrpanosti enostavno nismo več zmožni ponujati in prejemati.

Kaj nam to v resnici pove o nas

Namesto, da se vztrajamo v tem »zmedi«, je veliko bolje, če nekaj konkretno naredimo. Pozabimo na krivdo in se zavestno ustavimo z namenom, da bi prepoznali svoje vzorce vedenja, ki so nas pripeljali do točke izgorevanja. Kaj v odnosu počnemo proti sebi? Kje se znova in znova znajdemo v vlogah, ki nas izčrpavajo? In kje svoje potrebe potiskamo v ozadje, da bi odnos ostal miren in urejen?

Pexels

Odnosno izgorelost začnemo prepoznavati kot signal, da način, kako se v odnosu kažemo in vedemo, za nas ne deluje več.

Da bi lahko spet začutili bližino, se moramo najprej vrniti k sebi

Ko se pojavi odnosna izgorelost, se zelo pogosto najprej pojavi potreba po miru. Po tišini. Po času, ko nismo partner, starš ali nekdo, ki mora biti odziven. Ta potreba ni beg pred odnosom, ampak poskus, da bi se za trenutek spet srečali sami s sabo, brez stalnih pričakovanj in prilagajanja.

Osebna rast

Tihi umiki v odnosih: ko sta skupaj, a se vseeno počutita sama

V praksi to pomeni nekaj zelo preprostega in zelo konkretnega: začnemo si jemati čas, ko smo res sami. Ure, ko gremo na sprehod, plavat, na krajši izlet ali preprosto nekam, kjer nam ni treba nikomur ničesar razlagati. Ne zato, da bi se umaknili od bližnjih, ampak zato, da bi se sploh lahko vrnili z več energije.

Delo na sebi v tem obdobju ne pomeni dodatnega napora. Pomeni ravno obratno. Manj razdajanja. Manj občutka, da moramo biti ves čas na voljo. In več realnega preverjanja, kje smo, kaj zmoremo in česa trenutno ne.

Pexels

Ko se ta notranji pritisk začne počasi rahljati, se začne spreminjati tudi naš odnos do bližine. Ne vrne se na ukaz in ne zato, ker bi se morali potruditi. Pojavi se bolj tiho in previdno, takrat, ko imamo zanjo spet dovolj prostora in ko bližina ne pomeni več dodatne obremenitve, ampak nekaj, kar lahko nosimo.

Odnosna izgorelost tako ni konec odnosa. Je opozorilo, da bližine ne moremo več živeti tako, kot smo jo do zdaj. In hkrati povabilo, da jo začnemo graditi na način, ki nas ne izčrpava več.