Kaj se dogaja z ženskami generacije X? Je to duševna kriza?
Nemir, utrujenost in občutek izgubljenosti v srednjih letih niso redkost. Kaj se v tem obdobju v resnici dogaja z nami?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ženske iz generacije X počasi srečujemo Abrahama. To naj bi bila leta, ko se življenje nekoliko umiri, ko vemo, kdo smo, in ko si končno dovolimo živeti bolj po svoje. V praksi pa marsikatera ugotovi, da se dogaja nekaj povsem drugega.
Ženske smo v tem obdobju še vedno polno aktivne, hodimo v službo, skrbimo za dom, urejamo stvari, rešujemo zaplete, smo na voljo drugim. Mnoge na eni strani skrbijo za svoje ostarele starše, po drugi strani se še vedno borijo z muhami svojih najstnikov, nezanemarljivo ni tudi dejstvo, da prihajamo v menopavzo in le redka se lahko izogne vplivom hormonskega nihanja. Čeprav bi po vseh pravilih morale delovati kot izkušenejše, trdnejše in bolj “urejene” kot kadarkoli prej, pa v resnici marsikatera bije težek notranji boj. Kam so izginila vsa leta in kje vmes smo izgubile same sebe?
Ti občutki niso zanemarljivi in predvsem niso tako zelo redki. Ženske v tem življenjskem obdobju pogosto opisujejo, da so hitreje razdražljive, bolj tesnobne, da slabše spijo, da jih stvari, ki so jih nekoč nosile brez večjih težav, zdaj nenadoma povozijo. Dnevi so polni, notranje pa se vse bolj oglaša občutek praznine, tujosti, včasih celo brezupa. Kot da nekaj v nas tiho razpada. Tako se marsikatera od nas sreča tudi z mislijo, ki ubija našo notranjo moč. Je z mano nekaj narobe?
V resnici največkrat zares ni narobe prav nič in tudi nismo same v teh občutjih. Zanimivo pa je, da ne glede na to, da smo številčno ena najmočnejših generacij, še vedno svojo stisko doživljamo, kot da smo v njej same. Enostavno zato, ker se o njej premalo govori. Tudi zato, ker niti nimamo časa, da bi jo nagovorile. Zato je še toliko bolj pomembno, da se včasih ustavimo v tihi refleksiji in morda svoja občutja delimo.
PREBERITE TUDI:
Bolj jasno zavedanje nam namreč daje moč, da nekaj spremenimo. To, kar čutimo, namreč ni znak, da se zgubljamo, pač pa je posledica tega, da smo sredi prehoda. Prehod pa lahko pomeni dvoje – pot v pravo, izpopolnjeno smer, ali pač le zanikanje in vztrajanje v vlogi žrtve.
Zakaj je to obdobje tako naporno
To življenjsko obdobje je težko, ker se v istem času pogosto zgrne preveč stvari. Telo se spreminja, hormonska nihanja vplivajo na spanec, razpoloženje, energijo, potrpežljivost, zmožnost uravnavanja stresa. Ženska, ki je bila vse življenje navajena, da zdrži veliko, se lahko kar naenkrat znajde v telesu, ki ne sodeluje več po starih pravilih.
Ob tem se pogosto začnejo premikati še drugi pomembni deli življenja. Starši zbolevajo in potrebujejo več pomoči. Odrasli otroci še ne stojijo povsem na svojih nogah ali pa se celo sami soočajo s stisko. V odnosih poči tam, kjer je že dolgo pokalo potiho. Nekatere ženske ostanejo same, druge se selijo, tretje menjajo službo ali se prvič resno ustrašijo, da na trgu dela niso več samoumevno zaželene. Mnoge prvič od blizu pogledajo tudi svojo lastno minljivost. Ne kot idejo, ampak kot občutek. Kot nekaj, kar je nenadoma realna možnost.
Ni čudno, da je v tem obdobju toliko tesnobe, utrujenosti in občutka, da smo “preveč občutljive” ali da “ne zmoremo več tako kot včasih”. A ni res, da ne zmoremo, le mnoge od nas nosimo predolgo tiho preveč stvari na svojih ramenih.
Zakaj se ob tem tako hitro počutimo same
Ena najbolj zahrbtnih plati tega obdobja je, da navzven ni vidno in stiske ne kažemo. Ženska pri petdesetih ali šestdesetih letih pogosto še vedno deluje funkcionalno. Pride v službo. Opravi, kar je treba. Po telefonu tolaži hčerko. Pelje očeta k zdravniku. Kupi darilo za rojstni dan. Odgovori na sporočila. Uredi račun. Pospravi kuhinjo. In prav zato okolica pogosto ne opazi, koliko jo vse skupaj stane.
Poleg tega živimo v kulturi, ki je do žensk srednjih let še vedno nepravična. Dolgo jih je učila, naj bodo lepe, prijetne, razumevajoče, koristne, zbrane. Ko jim telo začne sporočati, da tak tempo ni več vzdržen, se marsikatera ne vpraša najprej, kaj se dogaja, ampak kaj je z mano narobe. V tem je veliko žalosti. Pa tudi veliko starih navad. Ženske so bile desetletja vzgajane v to, da najprej zaznajo potrebe drugih in šele potem svoje.
Zato se v tem obdobju pogosto zgodi, da izgubijo stik s sabo. Tako dolgo so bile usmerjene navzven, da sebe sploh več ne vidijo in ne slišijo. Leta so skrbele, urejale, držale skupaj in predvidevale, kaj kdo potrebuje, da enkrat pride trenutek, ko na preprosto vprašanje “Kaj pa jaz?” nimajo več jasnega odgovora.
Srečanje s sabo, ki ga ni več mogoče odlagati
Od tu se lahko življenjska pot obrne v eno od dveh smeri. V prvo, temnejšo, ki vse skupaj opiše kot žalostno posledico staranja. Ali v drugo, veliko bolj zrelo in podporno – v obračun z življenjem, ki kliče po novem odnosu do sebe.
Ta prehod je lahko zelo boleč, ker nam vzame stare oporne točke. Staro telo ni več isto. Stari načini obvladovanja napora ne delujejo več. Staro ugajanje ne prinese več miru. Tudi stara prepričanja o tem, kaj pomeni biti dobra ženska, dobra mama, dobra partnerka, dobra hči ali dobra delavka, začnejo pokati. Toda prav v tem je tudi njegova moč. Kar ne deluje več, nas ne more več tako zlahka omamiti. In kar je bilo dolgo potisnjeno ob stran, začne trkati močneje.
Mnoge ženske o tem obdobju povedo nekaj zelo podobnega. Da so se prvič začele bolj jasno slišati. Da so postale bolj pripravljene živeti po svojem notranjem občutku. Da so začele manj razlagati in bolj izbirati. Da jih je manj strah, komu ne bodo všeč. Da so manj pripravljene tiho požirati stvari, ki jih bolijo. Da jih manj zanima videz življenja in bolj njegov občutek.
Takšna suverenost ne pride sama od sebe. Nastane iz poštenega srečanja s sabo. Iz trenutka, ko si priznamo, da smo utrujeni in ne zmoremo več vsega po starem. Da ne želimo več živeti samo kot opora drugim in nas zanima, kdo smo zdaj, ne le kdo smo bili nekoč.
Največja napaka je, da skušamo to obdobje samo preživeti
Ko je človek izčrpan, si seveda najprej želi olajšanja. Malo več miru, manj pritiska, več boljšega spanca. To je popolnoma razumljivo. A če ostanemo samo pri gašenju dnevnih požarov, lahko spregledamo, da nas to obdobje ne kliče le k počitku, ampak tudi k spremembi. K novemu načinu skrbi zase.
Ne gre samo za počitek. Gre za drugačen odnos do sebe. Da svoje telo začnemo jemati resno in pomoč poiščemo prej, ne šele takrat, ko razpadamo. Da si dovolimo postavljati meje in zahtevamo več iskrenosti v odnosih.
Tu ni ničesar sebičnega, je le zrelost. To je življenje, ki nas v nekem trenutku neha spraševati, koliko še zdržimo, in nas začne spraševati, kako želimo živeti naprej.
Vloga žrtve je v tem obdobju mamljiva prav zato, ker je človek utrujen in ker ga res veliko boli. Toda če v njej predolgo ostanemo, nam vzame ravno tisto, kar najbolj potrebujemo: občutek vpliva. Ne popolnega nadzora in tudi ne instantnih rešitev, ampak občutek, da lahko od tod naprej vendarle nekaj gradimo. Po korakih, po svoje in bolj resnično.
Priložnost, da se prvič zares srečamo s tem, kar potrebujemo
Čeprav se morda zdi, kot da se zgubljamo, je to morda obdobje, ko se prvič zares srečujemo s tem, kar potrebujemo. Tak zorni kot pogleda je v tem obdobju treba jemati resno. Je možno, da nismo postale bolj občutljive, ampak je le naše telo prenehalo pristajati na tempo, ki nas je predolgo odnašal mimo nas samih? In kaj pa, če nismo tečne in težavne, ampak sedaj le prvič jasneje čutimo, kaj nam ne ustreza več? Obstaja možnost, da nas je samo dovolj življenja pripeljalo do točke, ko stara pravila ne zadoščajo več?
Odgovore na ta vprašanja čuti vsaka globoko v sebi in čas je, da jih začnemo poslušati. Če nam to uspe, je velika verjetnost, da bo prav to začetek nečesa dobrega.
To obdobje namreč prinaša možnost, da se nehamo samo prilagajati življenju in ga začnemo bolj zavestno soustvarjati. Da postanemo manj razpoložljive za vse, kar nas prazni, in bolj zveste temu, kar nas drži pokonci. Da se ne merimo več predvsem po tem, koliko zmoremo za druge, ampak tudi po tem, koliko priložnosti si končno vzamemo tudi zase.
To obdobje ni razpad. Je prehod. In pri prehodih ni najpomembnejše, da jih zdržimo, ampak da jih razumemo. Šele takrat jih lahko začnemo spreminjati v pot, po kateri pridemo bliže sebi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
