Zakaj nismo več isti kot nekoč in kako sprejeti svojo novo identiteto
Sprememba je del življenja, a sprejeti novo verzijo sebe ni vedno lahko. Preverite, kaj se v nas najprej preoblikuje in kako se uglasiti s "posodobljeno" identiteto.
Ste se kdaj znašli v stari družbi in imeli občutek, da v prostor sicer spada vaše telo, vaš notranji svet pa ne več? Šale so podobne kot nekoč, navade tudi, vi pa sedite tam in nekje v sebi veste: »To, kar je bilo nekoč moja realnost, zdaj nisem več jaz.«
To je trenutek, ko nas dohiti resnica, da nismo več ista oseba kot včasih. Ne nujno čez noč in ne nujno po kakšni dramatični prelomnici. Sprememba nas pogosto dohiteva počasi, v drobnih detajlih vsakdana. Prav zato jo tako težko ujamemo – in pogosto tudi težko sprejmemo.
PREBERITE TUDI:
Kako sploh ugotovimo, da nismo več isti
Spremembe v nas se redko začnejo z velikimi odločitvami. Veliko pogosteje se začnejo v majhnih »ne več« in »ne tako«. Nehamo uživati v žurih, ki se končajo ob treh zjutraj. Ne moremo se več pretvarjati, da je pasivna agresija normalna. Ne zmoremo več požirati pogovorov, ki nas ponižujejo ali nam jemljejo energijo.
To opazimo v majhnih prizorih:
ko se vam ne ljubi več opravičevati slabega vedenja drugih, ampak v sebi zaslišite jasno »Ne, tega ne rabim«;
ko vas nekdanja zabavna navada pusti prazne, namesto da bi vas napolnila;
ko se po srečanju počutite bolj izčrpane kot povezane.
Prva reakcija je pogosto samozačudenje ali celo krivda: »Zakaj nisem več tak kot prej? Zakaj se ne znam več sprostiti kot včasih?« Če nismo pozorni, iz tega hitro nastane dvom vase: morda sem dolgočasen, preobčutljiva, zakompliciran. V resnici pa se je zgodilo samo to, da je naš notranji sistem nadgradil program, zunanji svet pa spremembe še ni dohitel.
Kaj se v resnici najpogosteje spremeni
Ko razmišljamo o tem, da nismo več isti, pogosto najprej pomislimo na vedenje: manj pijemo, manj žuramo, manj tvegamo, več razmišljamo. A v ozadju vedenja se dogajajo globlji premiki.
Spremeni se kompas naših vrednot. Kar je bilo nekoč najpomembnejše – adrenalin, pripadnost, dokazovanje, da »gremo do konca« – izgubi težo. Začnejo nas zanimati druge stvari: kako se počutimo v svoji koži, kakšen odnos imamo do telesa, kakšno vzdušje je doma, kakšen zgled dajemo otrokom, koliko se še spoštujemo, ko ostanemo sami s seboj.
Spremeni se odnos do časa. Manj nam je vseeno, kam ga vlagamo. Ne zmoremo več preživljati trenutkov v situacijah, kjer se nič ne premakne, odnosi pa se vrtijo v istih krogih. Čas postane preveč dragocen za prazne ponovitve.
Spremeni se tudi naš notranji dialog. Tam, kjer smo nekoč sami sebi tiho govorili »Ajde, zdržali bomo, da bo mir,« se začne pojavljati glas, ki vpraša: »Kaj pa ti potrebuješ? Je to sploh še v redu zate?«
Zunaj je lahko videti, kot da smo postali bolj previdni, manj spontani, včasih celo »tečni«. V resnici pa se pogosto zgodi to, da smo začeli sebe jemati bolj resno.
Zakaj nas lastna sprememba lahko prestraši
Eden glavnih razlogov, zakaj včasih težko sprejemamo svojo rast, je strah, da bomo izgubili identiteto. Ljudje imamo radi občutek kontinuitete – radi verjamemo, da bi bilo najbolje ostati »isti človek«, le z več izkušnjami. Ko ugotovimo, da nas stvari, ki so nas nekoč definirale, danes ne predstavljajo več, pa se v nas prebudi nelagodje.
Del nas se drži starih zgodb: »Jaz sem tista, ki vedno vse razvedri.« »Jaz sem tip človeka, ki gre na vsako zabavo.« »Jaz sem nekdo, ki vedno pomaga, pa naj stane, kar hoče.« Če danes tega več ne zmoremo – ali ne želimo – se zdi, kot da izdajamo sebe.
A v resnici ne gre za izdajo, ampak za naravno fazo razvoja. Identiteta ni fiksen pečat, ki ga dobimo pri dvajsetih in ga moramo ohraniti nespremenjenega do konca življenja. Bolj je podobna drevesu: deblo ostaja, veje pa rastejo, se lomijo, zrastejo nove. Včasih imamo občutek, da je »vse drugače«, a če pogledamo globlje, vidimo, da tisto, kar je bilo res naše v jedru, pravzaprav ostaja.
Izziv: ko se mi spreminjamo, okolica pa ne
Tu se stvari zares zapletejo. Lažje je sprejeti spremembo, ko z nami rastejo tudi ljudje, s katerimi živimo. Veliko težje je, ko se znotraj premaknemo, zunaj pa ostanemo v istih krogih.
Stara družba nas še vedno vidi skozi stare filtre. Ko ne igramo več te vloge, pridejo komentarji:
»Ti si se pa čisto spremenil, nisi več isti kot včasih.«
»Včasih si bila veliko bolj zabavna.«
»Te je kar minilo vse skupaj, a ne?«
Takšni odzivi zabolijo, ker zadenejo v našo staro potrebo po sprejetosti. Zlahka začnemo dvomiti: ali res pretiravam, sem postal dolgočasen, sem izgubila nekaj pomembnega?
A tu se skriva zelo pomembno spoznanje – ko nekdo žaluje za staro verzijo nas, pogosto pravzaprav tiho žaluje za svojo lastno cono udobja. Naša sprememba ga nehote sooči z dejstvom, da je možno živeti drugače. In to ni vedno prijeten občutek.
Zakaj se nekateri skoraj nič ne spremenijo
Ob tem se pogosto vprašamo, kako je mogoče, da se nekateri ljudje skozi leta komaj kaj spremenijo. Enaki vzorci, enak humor, enak odnos do zabave, odnosov, odgovornosti.
Psihološko gledano so razlogi različni. Nekatere ljudi je preprosto strah pogledati vase. Sprememba bi od njih zahtevala, da se spoprimejo z bolečino, krivdo, sramom ali praznino, ki so jo dolga leta prekrivali z žuranjem, delom ali rutino.
Drugi dobijo od svojih vzorcev še vedno dovolj »koristi«: dajejo jim občutek pripadnosti, občutek, da so »normalni«, izogibanje konfliktom, iluzijo nadzora. Dokler je cena ostajanja enaka kot cena spremembe, bo notranji sistem izbral znano, pa čeprav to dolgoročno izčrpava.
Ob tem je pomembno, da sami ne zapademo v moraliziranje: »mi, ki rastemo« proti »njim, ki ne«. Vsak ima svoj tempo, svoje bolečine, svoje obrambne mehanizme. A hkrati je zdravo priznati, da bodo nekateri verjetno vedno ostali tam, kjer so, tudi če mi že dolgo ne živimo več na tem nivoju. In to ni naša krivda.
Kako sprejeti novo verzijo sebe, ne da bi zavrgli staro
Sprejeti, da nismo več isti, ne pomeni, da moramo zatajiti vse, kar smo bili. To pogosto vodi v drug ekstrem – da se od starega jaza odrezano distanciramo in rečemo: »To nisem bil nikoli jaz.«
Veliko bolj zdravo je, da sami sebi priznamo: »Takrat sem deloval najbolje, kot sem znal. Tiste odločitve so imele smisel za tisto obdobje. Danes vem in čutim več – zato izbiram drugače.«
Pomaga, če si dovolimo dve stvari. Najprej: malo žalovanja za lahkotnejšimi deli prejšnje verzije nas. Morda res pogrešamo tisto brezskrbno spontanost, ko še nismo razmišljali o posledicah. To je povsem upravičeno.
In potem zavestno odločitev, da tega ne bomo zamenjali za svoj celoten občutek identitete. Lahko pogrešamo, da smo bili nekoč bolj divji, in hkrati globoko cenimo, da smo danes bolj mirni, odgovorni, prisluhnjeni sebi. Oboje je lahko res.
Aha-spoznanje: nismo »druga oseba«, ampak bolj resnična verzija sebe
Najbolj osvobajajoč trenutek pride, ko ugotovimo, da v resnici nismo postali nekdo drug, ampak smo se le premaknili bliže temu, kar smo v svojem jedru vedno bili.
Morda smo bili nekoč glasni in razigrani, ker smo potrebovali pozornost in potrditev. Danes potrebujemo več resničnosti kot aplavza. To ni izguba zabavnosti, ampak pridobitev integritete.
Morda smo nekoč pazili na vsak cent iz strahu, da bo vsega zmanjkalo. Danes denar vidimo kot orodje za kakovost življenja, ne kot merilo vrednosti. To ni izguba racionalnosti, ampak pridobitev zaupanja.
Morda smo nekoč žrtvovali sebe za druge zato, da bi nas imeli radi. Danes se učimo postavljati meje. To ni egoizem, ampak zrelost.
Ko to razumemo, se sprememba iz grožnje preoblikuje v proces približevanja sebi. In takrat se vprašanje ne glasi več: »Zakaj nisem več ista oseba kot včasih?« ampak: »Kako lahko še naprej živim tako, da sem sebi vedno bolj zvest?«
Sprememba je neizogibna. Prišla bo, pa če to hočemo ali ne. Napredek pa je odločitev. Naša odločitev.
Vsakič, ko si dovolimo izbrati misel, vedenje ali odnos, ki je bolj v skladu z našimi današnjimi vrednotami kot z našimi včerajšnjimi navadami, v resnici naredimo majhen korak v smeri tega, da postajamo človek, s katerim bomo lahko živeli tudi čez deset let – z več miru, več integritete in manj občutka, da smo v lastnem življenju ostali nekje v preteklosti.
Pričakujemo lahko tudi, da se bomo spreminjali še naprej. Na nas je, da poskrbimo, da bo to vedno le na bolje.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
