Zakaj nastane čustvena otopelost in kako jo prepoznamo
Čustvena otopelost ni le prehodno stanje, temveč obrambni odziv telesa. Spoznajte, kako nastane, kako jo prepoznati in zakaj jo je treba vzeti resno.
O čustveni otopelosti se dandanes precej govori. Pojem se pojavlja v pogovorih, člankih, v opisih sodobne utrujenosti Tako ni nenavadno, da se v nekoliko slabših dneh, ko je vsega preveč in se zdi, da ne čutimo ne prave žalosti ne veselja, tiho vprašamo: je to to? Sem čustveno otopel?
A čustvena otopelost se praviloma ne začne z dramatičnim zlomom. Pride postopoma. Tiho. Kot znižana notranja glasnost, zaradi katere življenje še teče, a nas ne doseže več na enak način kot nekoč. Ne boli izrazito. A tudi ne gane.
Ko čutenje postane preveč
Čustvena otopelost v resnici ni pravo pomanjkanje čustev, ampak gre za obrambni odziv našega telesa. Pogosto se razvije po daljšem obdobju notranje preobremenitve. Ko smo predolgo pod stresom, ko se nenehno prilagajamo, po nepredelanih izgubah ali občutkih, za katere v nekem trenutku ni bilo več prostora.
PREBERITE TUDI:
Če čustvena obremenitev traja predolgo in ji ne ponudimo razbremenitve, varnosti in prostora za predelavo, živčni sistem poišče rešitev: zmanjša čutenje. To je nevrološki preklop iz hiperaktivacije v zamrznitev (t. i. »shutdown« odziv).
V tem stanju čustveni signali iz telesa pridejo slabše do zavestnega doživljanja. Poleg tega možgani zmanjšajo odzivnost centrov, ki zaznavajo pomen in čustveno barvo izkušenj, razumski del pa prevzame več nadzora.
Otopelost tako ni znak šibkosti, temveč prilagoditve. Način, kako sistem poskrbi, da človek lahko nadaljuje.
Zakaj se to ne zgodi vsem enako
Nekateri ljudje so za takšno prilagoditev bolj dovzetni. Pogosto gre za tiste, ki so se že zgodaj naučili biti razumni, močni, samostojni. Ki so se morali hitro znajti, prevzeti odgovornost ali utišati lastne potrebe, da so lahko normalno preživeli v njihovih primarnih odnosih.
Če v zgodnjih izkušnjah ni bilo veliko prostora za izražanje čustev ali če so bila čustva dojeta kot breme, se sistem nauči, da je varneje, če jih zmanjša. Čustvena otopelost je lahko nadaljevanje tega vzorca, le da se zgodi nezavedno, brez odločitve.
Kako jo prepoznamo v vsakdanjem življenju
Čustvena otopelost redko pomeni popolno praznino. Pogosteje gre za občutek oddaljenosti od sebe. Za notranjo ravnino, kjer vemo, da bi morali nekaj čutiti, a tega preprosto ni.
Ljudje v tem stanju pogosto poročajo, da se odzivajo primerno, a brez prave notranje vpletenosti. Da so v odnosih prisotni, a kot za tanko pregrado. Da se dnevi zlivajo drug v drugega, brez jasnih notranjih poudarkov. Veselje je medlo, žalost pa se ne prebije do konca.
Pogost je tudi telesni vidik. Značilen je občutek teže v prsih, pomanjkanje energije, občutek otopelosti ali notranje praznine, ki ni neposredno povezana z zunanjimi dogodki.
Eden pomembnejših znakov je zožen čustveni razpon. Ne čutimo več bolečine, a tudi ne pravega navdušenja. Kot da je notranji svet obstal na sredini.
Zakaj otopelost sama po sebi še ni težava
Čeprav je neprijetna, čustvena otopelost ni sovražnik. Je le signal, da je bilo v nekem obdobju vsega preveč in je sistem potreboval zaščito. V tem smislu ima smisel in pogosto pride z dobrim razlogom.
Težava nastane, ko jo začnemo dojemati kot nekaj dokončnega ali kot lastno pomanjkljivost. Ko se navadimo živeti brez čutenja in to sprejmemo kot novo normalnost.
Tihi riziko, o katerem redko govorimo
Posebnost čustvene otopelosti je v tem, da pogosto ne sproži želje po spremembi. Ker ne boli dovolj. Ne kriči in omogoča precej normalno funkcioniranje. Ni očitna, tako pa lahko ostane neopažena zelo dolgo.
A ko čutenje utihne, utihnejo tudi notranji alarmi. Otopelost deluje znosno, zato lahko hitro postane edini način bivanja. Takrat ne gre več le za zaščito, temveč za tveganje, da obstanemo v stanju, ki nas oddaljuje od sebe, od odnosov in od občutka živosti.
Ena večjih zmot je prepričanje, da bo želja po spremembi prišla sama od sebe. Da bomo nekoč začutili dovolj bolečine ali dovolj volje, da bomo ukrepali. Pri čustveni otopelosti se to pogosto ne zgodi. Zato je pomembno razumeti, da odsotnost želje po pomoči ne pomeni, da pomoči ne potrebujemo. Pomeni le, da naš notranji sistem še vedno verjame, da je otopelost najvarnejša možnost, ki jo pozna.
Ko razmišljamo o tem, da smo čustveno otopeli, je ključno, da ne definiramo tega stanja kot konca naše zgodbe. Čustvena otopelost je le vmesni prostor, neke vrste tiho opozorilo, da nekaj v nas potrebuje drugačen ritem, več varnosti in manj pritiska. Ne zahteva siljenja v čustva, temveč postopno vračanje stika s sabo, s svojim telesom in z življenjem.
In prav to, da jo vzamemo resno, še preden postane globlja težava, je njen najpomembnejši pomen. V takih trenutkih je odločitev za podporo pogosto razumska, ne čustvena. Ne iz hrepenenja, ampak iz zavedanja. Iz tihega spoznanja, da življenje brez čutenja dolgoročno ni življenje, temveč preživetje.
