Zakaj se stres pri nekaterih prej pokaže s telesnimi simptomi
Ko čustva nimajo prostora, breme prevzame telo. Kako dolgotrajna obremenitev vpliva na zdravje in zakaj se pri nekaterih pokaže hitreje.
V norem hitenju današnjega časa se veliko ljudi sooči s podobnim simptomom: preobremenjenostjo. A večina od nas čuti, da to ni tista utrujenost, kot jo poznamo, ko morda predolgo ponočujemo, in tudi ni podobna tisti, ki sledi intenzivni vadbi na svežem zraku. Gre za povsem drugačen občutek.
Utrujenost se čuti, kot bi sedela v kosteh. Prebava postane občutljiva. Koža suha ali polna vnetij, lahko se nam celo začnejo redčiti lasje. Pogosto nas prestraši tudi naše srce, ko poskoči brez razloga ali divje razbija tudi ob počitku. Najbolj pa zmede, da tudi takrat, ko bi se po vseh merilih morali počutiti bolje, telo ne sodeluje. Ne umiri se. Kot da se ne zmore vrniti v svoje običajno ravnovesje.
Če se v teh opisih prepoznate, to ni naključje. Takšni znaki so pogosto pomemben pokazatelj, kako tesno sta povezana psiha in telo. Sta isti sistem. In če je en del predolgo brez razbremenitve, bo spregovoril drugi.
Ko stres ni več dogodek, ampak stanje
Vsi doživljamo neke vrste stresa in to smo že nekako sprejeli. Pravzaprav je kratkotrajni stres normalen in deloma celo zaželen. Pomaga, da se telo aktivira, odreagira, ko stres ob dovolj varnosti in počitka popusti, pa se telo ponovno umiri. Težava nastane, ko se to ne zgodi. Ko stres ne da znaka jasnega zaključka. Takrat se obdobja obremenitve ne izmenjujejo z obdobjem regeneracije, temveč se preprosto nadaljujejo, le preoblečena v nove okoliščine.
PREBERITE TUDI:
Dolgotrajna obremenitev ni vedno povezana le z delom ali zunanjimi zahtevami. Pogosto jo drži skupaj naš notranji občutek, da moramo zdržati. Da moramo biti razumni, močni, zbrani. Da ni prostora za šibkost in se ne spodobi “preveč čutiti”. Da bo lažje, če preprosto gremo naprej.
V takšnem ritmu stres ni več odziv na situacijo, ampak postane naša osnovna nastavitev. Kot da je telo ves čas malo pripravljeno, malo napeto, malo na preži. Tudi takrat, ko bi se lahko sprostilo.
Na tej točki je pomembno razumeti nekaj, kar pogosto spregledamo: dolgotrajnega stresa ne ustvarjajo vedno samo zunanji pritiski. Velik del obremenitve nastaja tudi znotraj. Ne nujno zato, ker bi si »delali dramo«, temveč zato, ker v sebi dlje časa nosimo stvari, ki jih nismo mogli doživeti do konca in jih zato nismo mogli spustiti. Čustva, ki niso dobila prostora v zavesti.Včasih je to žalost, ki nikoli ni dobila prostora. Jeza, ki je bila preveč nevarna. Strah, ki ga je bilo treba takoj racionalizirati. Sram, ki ga ni bilo kam odložiti.
In ko čustva nimajo poti, da bi se predelala, telo to napetost prevzame nase. Takrat stres ni več samo posledica tempa življenja, temveč posledica notranjega “držanja” čustev, zato da čutimo več nadzora, se bolje prilagodimo ali lahko drugim pokažemo, da smo čisto »v redu«.
Kaj pomeni, da čustva nimajo prostora v zavesti
Ko rečemo, da čustva nimajo prostora v zavesti, ne mislimo, da jih človek ne doživlja. V resnici jih pogosto doživlja zelo močno, a se ob njih ne more zares ustaviti. Ne more jih prepoznati, poimenovati, predelati. Kot da se v trenutku, ko se čustvo pojavi, v istem hipu prižge še notranja varovalka, ki se enostavno izklopi.
Za veliko ljudi to ni zavestna odločitev. Je naučen refleks. Včasih zato, ker so bili v otroštvu ali v pomembnih odnosih za čustva spregledani, zasmehovani ali kaznovani. Včasih zato, ker so zgodaj prevzeli vlogo “tistega, ki drži skupaj”. Včasih zato, ker je bilo v njihovem okolju čustev preveč in so se morali naučiti odklopa, da so sploh preživeli.
Čustvo se torej zgodi, a se ne more zares izraziti. Ne dobi prostora, da bi šlo skozi svoj naravni lok: pojavim se, čutim se, nekdo me vidi, izpustim se, umirim se. Ostane nekje vmes. Nedokončano.
In to nedokončano ne izgine.
Kako se nepredelana čustva “naložijo” v živčni sistem
Živčni sistem deluje hitreje kot zavest. Njegova naloga ni, da razume zgodbo, ampak da zagotovi preživetje. Če se v človeku znova in znova sproža alarm, a alarm nima poti, da bi se reguliral, začne telo iskati druge načine, da obdrži nadzor.
V praksi to pogosto pomeni, da telo ostaja v povišani pripravljenosti. Mišice so bolj napete, dihanje bolj plitvo, spanec bolj površinski, notranji nemir bolj pogost. In ker je živčni sistem tesno povezan z imunskim, hormonskim in prebavnim delovanjem, ta dolgotrajna aktivacija sčasoma ni več le občutek, ampak se začne kazati tudi kot simptom.
To ni mistika in je iz nevroznanstvenega pogleda povsem dokazljivo. Telo si ne zapomni čustva kot misli, temveč si zapomni stanje, v katerem je moralo živeti: stalno prilagajanje, stalno ignoriranje, stalna pripravljenost.
Zato se lahko telesne težave pojavijo tudi takrat, ko se življenje zunaj že umiri. Telo je še vedno v ritmu, ki se ga je naučilo. In preden bo verjelo, da je varno, bo potrebovalo novo izkušnjo varnosti. Ne pomaga razumska razlaga, da je varno. Potrebuje izkustveni dokaz.
Zakaj se pri nekaterih simptomi pokažejo prej
Tu je pomembno nekaj, kar pogosto potrebujemo slišati: nismo vsi enako »nastavljeni«. Nekateri imajo živčni sistem, ki že po naravi močneje zaznava dražljaje. Hitreje začutijo spremembo v tonu glasu, napetost v prostoru, razpoloženje drugih. Zanje je svet bolj intenziven, bolj glasen, bolj poln signalov.
Pri teh ljudeh lahko telo prej doseže mejo regulacije. Ne zato, ker bi bili šibki ali manj odporni, temveč zato, ker njihov sistem prej zazna preobremenitev in jo tudi prej pokaže.
Tudi pri ljudeh z drugačno nevrološko organizacijo, na primer pri izrazitejši senzorični občutljivosti ali težavah z uravnavanjem pozornosti in impulzov, je vsakdan pogosto že sam po sebi bolj naporen za živčni sistem. To ne pomeni, da je z njimi kaj narobe. Pomeni le, da njihov sistem drugače obdeluje dražljaje in da je včasih za umiritev potrebne več podpore, več strukture, več nežnosti do sebe.
Pomembno pa je, da vsega tega ne beremo kot diagnozo. Ključno je, da začnemo razumevati razlike in se nehamo primerjati. Z razumevanjem pa pride tudi dovoljenje, da je »preveč« pri vsakem človeku postavljeno drugače.
Zakaj zgolj razumevanje pogosto ne zadostuje
Veliko ljudi se v tej točki začne izobraževati. Prebirajo o stresu, o travmi, o navezanosti. Veliko razumejo, a včasih jih prav to razumevanje še bolj zmede, saj sklepajo, da bi jim že samo vedenje moralo pomagati pri tem, da se izzivi ustavijo.
A sprememba ne poteka le na ravni misli.
Živčnega sistema ne moremo prepričati zgolj z argumentom, potrebuje izkušnjo. V praksi to pomeni, da telo rabi ponovljene trenutke, ko doživi, da lahko občuti in se pri tem ne zgodi nič strašnega. Da lahko spusti napetost in ga nihče ne bo zaradi tega zavrnil. Da lahko reče »ne zmorem« in svet ne bo razpadel. Da lahko zadiha globlje, ne da bi ga takoj preplavil strah.
Prav tukaj pa je morda lažje razumeti, kakšno vlogo pri vsem tem imajo strokovne pomoči, kot so psihoterapija, pomoč psihologa, terapevta, včasih tudi telesno usmerjenih pristopov. Čeprav laično velikokrat zaključimo, da se na takih terapijah le “pogovorjajo o problemih”, pa je delovanje veliko globlje. Ključna, a povečini tiha funkcija takih terapij je, da pomagajo ustvariti prostor za tisto, kar je bilo nekoč preveč in nismo predelali.
V terapevtskem odnosu človek počasi začne prepoznavati vzorce, ki se nam sicer zdijo normalni. Kako se hitro odklopimo od pravega doživljanja čustev, kako se opravičujemo za svoje potrebe, kako minimiziramo bolečino, kako se ne zmoremo ustaviti … Hkrati pa terapije ponudijo možnost, da čustvo prvič doživimo v varnem okvirju, z nekom, ki nas ne prestraši njegova intenzivnost in nas ne potisne nazaj v “moraš biti močan”.
Tam se zgodijo stvari, ki jih je težko opisati, a jih telo zelo dobro razume: čustvo se pojavi, je vidno, je zdržano, in potem … popusti. Ne zato, ker bi se ga “znebili”, temveč zato, ker končno lahko dokonča svoj proces.
Različni terapevtski pristopi uporabljajo različne poti – od poglobljenega uvida, do učenja regulacije, do postopnega soočanja, do telesnih prijemov. Skupna nit pa je, da se človek ne uči samo misliti drugače, ampak se uči, kako svoje notranje stanje drugače doživeti in kako spustiti iz napetega živčnega sistema nekaj, kar je bilo predolgo zadržano.
To je pogosto najbolj natančen opis “spuščanja iz telesa”. Vsekakor ne gre za magijo, ampak za regulacijo, integracijo in novo izkušnjo varnosti. Ob tem poudarimo, da v ozadju pojasnitve ni namen, da bi terapije propagirali ali jih komu vsiljevali, gre le za najbolj plastično predstavitev tega, kako se telo postopno razbremenjuje nasičenih, nepredelanih čustev.
Prvi korak ni popravljanje, temveč poslušanje
Ko se telo oglasi, je prva skušnjava, da ga utišamo. Da čim prej najdemo način, kako simptom odpraviti. Vsekakor se priporoča pregled pri zdravniku, da bi izključili bolezni in dobili navodila za boljšo skrb za telo. A tudi ko je medicinsko vse »v redu«, telo včasih še vedno vztraja pri svojem.
Takrat osebna rast ne pomeni, da se moramo bolj potruditi. Največkrat pomeni prav obratno: da se začnemo poslušati. Da vprašamo, kaj telo v resnici sporoča. Kje je bilo predolgo samo. Kje je moralo preveč držati. Kje je zdržalo nekaj, česar ni bilo mogoče zdržati brez posledic.
Ko začnemo simptome razumeti kot del širše zgodbe, ne kot napako, se napetost pogosto prvič nekoliko zmanjša. To pa zato, ker se telo ne bori več, da bi bilo slišano. Čisto na koncu še zaključek te misli – ko naše zdravje upeha zaradi stresa in prezrtih čustvenih ran, to ni zato, ker je naše telo šibko. Oglasi se zato, ker je bilo predolgo močno. Sedaj pa nas prosi, da začnemo poslušati in po potrebi tudi poiščemo pomoč. Bodisi s svojimi priljubljenimi tehnikami sproščanja, bodisi v strokovnem tandemu.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
