Vinko Kukman; arhiv

Vinko Kukman; arhiv

Vinko Kukman; arhiv

Bela krajina. Idilična in zelena dolina, ki me vabi v naravo, kjer še vedno slišim petje ptic, kjer na nočnem nebu vidim zvezde, ki me vabijo, da se stopim z naravo in se umirim po napornem delovniku. Pozabim, da je to demografsko ogrožena pokrajina, manj razvita, z veliko stopnjo brezposelnih. Ne oziram se na slabe ceste, pozabim na žalost in obup čedalje večje množice ljudi, ki so ostali brez dela … Sama sem z dolino, v kateri sem odrasla, ki jo imam rada in v kateri želim ostati.

A nekdaj pri nas ni bilo tako. Imeli smo tovarne, ljudje so delali, plače so bile redne, socialna varnost zagotovljena. Bili so složni in marsikaj se je naredilo z odrekanjem, s samoprispevkom. Naši starši so zavihali rokave in delali za skupno dobro, zase in za nas, tedaj otroke, za katere so verjeli in upali, da se bomo po šolanju v Ljubljani vrnili v domači kraj, si tu našli delo in si ustvarili družine. Gradili so hiše, obdelovali polja in upali, da bo njihova pokojnina takšna, da bodo lahko brezskrbno in v miru uživali starost.

Veselili smo se, ko je Slovenija postala samostojna, veselili smo se vstopa v Evropo in nekoliko z zaskrbljenostjo šteli in preračunavali novo valuto – evre. Verjeli smo, da bo sedaj življenje lepše, lažje, da bo delo še vedno cenjeno, da če si priden in pošten, boš lahko živel lepo življenje. A tu nekje se je nekaj zalomilo.

Se še spomnite Beti? V tej tekstilni tovarni je bila zaposlena moja mama. Spominja se svojih začetkov v tovarni, ki je takrat zaposlovala čez 200 delavk, šivilj, režije je bilo malo. Kot 15-letno dekle je trdo delala, plača je bila redna. Delavci so imeli socialno, finančno varnost, zagotovljeno malico, dopust, prevoz in regres. Imeli so upanje v lepšo prihodnost, osnovo, da so si lahko ustvarili družine …

Kaj pa Belt? Po pripovedovanju mojega očeta je tu, v najboljših časih, delalo več kot 1000 ljudi. Ko je tovarna zašla v težave, so pomagali vsi. Zaposlenim, tudi direktorju, so znižali plače na 80 %. Zavedali so se, da so vsi odvisni od uspešnosti in dobrega poslovanja tovarne, ne glede na to, ali si bil navaden delavec ali pa direktor z diplomo v žepu.

Danes je slika popolnoma drugačna. Namesto Beti stoji Lidl, Belt je dobil novega lastnika in zdaj dela v tovarni le še nekaj delavcev, ki ne vedo, kako dolgo bodo še imeli delo; tovarne Kolinske več ni, obrat Iskre je zamenjal Špar.

Bela krajina je gospodarsko oslabela, slabe, nepremišljene odločitve so zaprle vrata nekoč uspešne firme, ki več ni uspešna na trgu požrešnega kapitala.

Tisti, ki imamo danes še službo v Beli krajini, smo veseli, ker smo peščica izbrancev, ki ni končala na Zavodu za brezposelne v Črnomlju.

Naš šola ima dušo ...

Sem vzgojiteljica. Že dolga leta delam v vrtcu na podeželski šoli in vem, kaj pomeni naša šola za celoten šolski okraj. Na njej se vedno kaj dogaja. Dopoldan se razlega smeh naših šolarjev in vrtičkarjev, ki so na velikem šolskem igrišču. V popoldanskem času na naši šoli sestankuje Društvo kmečkih žena Dragatuš, Rdeči križ, na naši šoli vadijo tamburaši, folklorna skupina, starejši se rekreirajo v šolski telovadnici. Šola živi in diha z vaščani in s stanovalci bližnjih vasi. Ponosna sem na našo šolo in vrtec, saj vem, da sta otrokom prijazna. Število učencev je zadnja leta res nekoliko upadlo, a v vrtcu imamo skupine polne. Danes nataliteta v našem šolskem okolišu narašča in z zadovoljstvom opazujemo mlade mamice z vozički, ki se sprehajajo mimo naše šole. Ti so naša prihodnost in tudi garancija, da bo naša šola živela naprej.

Dolga, bela šolska stavba kraljuje na koncu vasi. Ne meni se za napredek, ne za politiko, ne za spremembe v družbi. Živi z otroki, ki se vsakodnevno vračajo vanjo, in jih sprejema takšne, kot so. Veseli, nasmejani, razigrani in navihani z željo, da skupaj z učitelji in vzgojitelji preživijo poučen, lep in zanimiv dan. Pohištvo je staro in oguljeno, šola je potrebna temeljite obnove, a to je naša šola in v njej naš vrtec. In radi jo imamo, saj v njej preživimo veliko časa. To je naš drugi dom. Število učencev po novih predlogih normativov vlade ne ustreza, a normativi naših učencev ne zanimajo. V šoli se počutijo dobro. Med seboj se poznajo in vedo, da jim vedno na pomoč priskoči strokovno osebje naše šole. Podeželske šole imajo, če lahko tako rečem, »dušo«. Kljubujejo času, a dihajo skupaj z okoljem, iz katerega srkajo energijo, ki jo vračajo z znanjem, ki ga otroci dobijo kot popotnico za življenje, ki je čedalje bolj kruto in zahteva od njih čedalje več znanja.

V naši šoli in v vrtcu je vsak otroke individualen, s svojimi potrebami in željami, in prav zato nam manjše število otrok v razredu omogoča, da je njihov napredek opazen. Naši varovanci le redko zaidejo v opero, muzej, Ljubljanski grad vidijo le na sliki, a zato niso nič prikrajšani. Spoznavajo naravo, delo na kmetiji, to je pa veliko, saj je le malo šol, vrtcev, ki znanje črpajo neposredno iz narave. V njej najdejo izziv, možnost, da s pridobljenim znanjem pomagajo dvigniti podeželje iz anonime in svoj delež prispevajo pri ohranjanju čistega, zdravega, zelenega in naravnega okolja. Kot odrasli se bodo radi vračali in v zapuščene kmetije vlagali znanje, ki si ga bodo pridobili s svojim izobraževanjem. To so otroci naše bodočnosti, ki vedo, da je doma pridelana hrana boljša od uvožene in da bi bilo dobro, da bi se v šolski kuhinji uporabljala hrana, ki bi jo pridelali naši sosedje, kmetje. Spoznavajo, da povpraševanje po doma pridelani hrani vzpodbuja sovaščane, da so polja obdelana in da tudi širša družba ceni njihov trud in kvaliteto pridelkov s slovenskih kmetij. Učijo se ceniti in uporabljati znanje in zapuščino naših dedkov, čemur dodajo svoj osebni pečat in vse nagradijo z razvojem in tehnološkimi spoznanji moderne tehnologije. To je le ena od prednosti, ki jo ima naša podeželska šola. To je vložek vseh nas, strokovnih delavcev v izobraževanju, da gradimo in nadgrajujemo znanje otrok za boljši jutri vseh nas.

Te dni z nejevoljo berem varčevalne ukrepe, ki naj bi jih sprejela vlada. Verjamem, da med nami ni več nobenega, ki jih ne bi komentiral, tako za njih, kot proti njim. Stavka javnega sektorja je res že za nami, a vsi premlevamo, kaj in kako se bo odločila vlada.

Želim si, da bi imel vsak otrok možnost, da obiskuje vrtec. Te dni se velikokrat spomnim na našega nekdanjega ministra Zvera, ki je obljubil, da bodo leta 2013 za vse otroke vrtci brezplačni. Ponosna sem bila, da je to moj minister. Bil je politik, ki je veliko naredil za slovenske, naše otroke. Vzpodbudil je družine, da so se odločale za rojstvo več otrok. Sistem dela v vzgojno-izobraževalnih institucijah je delovni proces približal otrokom, postal je še prijaznejši in strokoven v njihovem vsestranskem razvoju. In zdaj želi nekdo varčevati na pravicah, ki so njihove.

Nisem politik, sem le vzgojiteljica, mama in babica. Želim, da bi vsi otroci imeli enake možnosti, ne glede na to, kjer živijo, kako se pišejo in kje delajo njihovi starši. Otroke ne zanima, kako velika je hiša, kakšen avtomobil vozijo njihovi starši.

Otroci so izredni psihologi. Iz našega obnašanja, mimike in kretenj razberejo, kako se počutimo. Ne zanima jih, če smo slabe volje. Ko vstopijo skozi vrata vrtca in ko se poslovijo od staršev, te želijo zase. Da ti povedo, kaj so počeli doma, ali pa le, da ti splezajo v naročje, ker potrebujejo tolažbo. Kot strokovni delavec potisneš skrbi, slabo voljo na stran. Veš, da si sedaj v službi in da te otrok potrebuje.

Ja, tudi mi smo javna uprava. Res smo stavkali, a zavzemali smo se tudi za pravice upokojencev, študentov, dijakov, otrok. Da ne varčujemo na njih, ne na zdravstvu, ne na normativih. Zavzemali smo se, da pometemo iz pajčevine poštenje, moralo, da vladne službe svoje delo opravijo pošteno in da delajo v prid ljudstva. Tistega ljudstva, ki si želi le delati in ki si želi, da smo spet dežela, v kateri sta poštenje in delo spet cenjena. Da smo enaki vsi, pa ne glede na to, ali si v delovni obleki z lopato v roki ali pa če imaš kravato.

Vsi vemo, da je potrebno varčevati, a zadani varčevalni ukrepi naše vlade za izhod iz krize zame niso rešitev. Ljudje potrebujejo nova delovna mesta, delo. Ob pogajanjih je sindikat SVIZ dal veliko predlogov, kako in kje varčevati, a da bi preučili in speljali konkretne predloge, naša vlada ni našla ne razumevanja, ne časa. Ko spremljam Dnevnik po TV, se mi zdi, kot da opazujem komunikacijo v konfliktni situaciji mojih malčkov v igralnici vrtca; a ti na koncu najdejo kompromis in so vsi zadovoljni. Sicer pa – to je v vrtcu, dialogi na ekranu se odvijajo drugače, kako – to nam je znano.

Sem večen optimist. Verjamem, da bosta vlada in naš sindikat SVIZ našla rešitev. Ohranila bosta podeželske šole in z njimi življenje, ki se vrača nazaj v malo naseljene, demografsko ogrožene vasi. Mlade družine bodo obnavljale zapuščene kmetije in tudi s pomočjo države bomo vso hrano, ki jo potrebujemo v Sloveniji, pridelali doma. Imamo znanje in strokovnjake in voljo ljudi, ki želijo, da se Slovenija zbudi in da razmišlja z zdravo kmečko pametjo, ki v krizni situaciji stopi skupaj in zaviha rokave.

Bela krajina. Če sem si kdaj zamišljala raj na zemlji, je bila to ta dolina. Zelena dolina izza Gorjancev, z belimi brezami, ki se igrajo z vetrom. Pšenična polja mežikajo soncu in čebele igrajo svojo simfonijo. Pridruži se še štorklja in s svojimi širokimi krili obkroži vasico, ki se skriva v Krajinskem parku Kolpa. Vidim kmeta, ki s koso na rami stopa proti travniku. Njegov zguban obraz opazuje srno, ki se pase na robu gozda. Roka, žuljava od trdega dela, še trdneje objame koso. Gre naprej, pokončen in ponosen. Ve, da ga čaka delo, a ve tudi, da bo delo narejeno. Živina v hlevu bo imela kaj jesti, doma mu bo žena za malico pripravila pogačo. Ne posluša radia, ne gleda televizije. Požvižga se na politiko. Ljubljana je daleč. Na kmetiji je delo težko. Tu si sam, odvisen od svojih rok in žuljev. Zažvižga si. Smeh zmehča gube in na obrazu se mu zariše veselje. Poskoči kot mladenič. Skozi tišino se zasliši vrisk. To je vrisk sreče. Sin z družino se vrača domov in pomagal mu bo na kmetiji. Vnuka bosta obiskovala podeželsko šolo, staro domačijo bo zopet napolnil otroški smeh. Sin ima ideje, kako bi izboljšali kmetovanje, baje to predlaga evropski sekretariat za razvoj podeželja. Starček zamahne z roko. Še vedno velja star, a dober pregovor: »Brez dela ni jela«. Konec koncev sploh ni važno, kje si in kaj delaš: važno je le, da si pošten in da ima tvoje delo pozitivne rezultate.

A to je le razmišljanje vzgojiteljice iz male podeželske šole.