Arhiv Lokalno.si

V tednu ljubiteljske kulture smo se v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto 650. letnici našega prečudovitega mesta poklonili z zgodbo, sestavljeno iz točno 650 besed. Pripravili in spisali smo jo v sodelovanju z OŠ Šmihel (nagrajeni bralci), OŠ Center (3b), OŠ Grm (3b), vrtcem Metka (Sovice) in Krenčki.

Pestro, literarno in izobraževalno obarvano dopoldne, ki smo ga v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto pripravili v petek, 22. maja 2015, je le še en dokaz, da lepa beseda vedno lepo mesto najde in da sodelovanje, dobra volja ter veliko smeha porajajo najboljše zgodbe.

Spretne roke so zgodbo zapisale na ogromno platno, ki je razstavljeno pred vhodom v knjižnico. Pristni odtisi rok pa so podpisi sodelujočih, ki so zgodbi primaknili besedo ali dve.

Pa veliko užitka pri prebiranju! (V tekstu spodaj v priponki pa smo z rdečo barvo  označili besede, ki so jih izbrali otroci.)

»To mesto, na okljuku Krke, kjer perice v čisti zeleni vodi pod starim mostom v senci 100 let starih dreves perejo perilo,« je razmišljal Rudolf, »to mesto bo nosilo moje ime.«

Dal je naročiti dragoceni pergament, narisati grb in sešiti zastavo. Modre krvi, kot je bil, je želel iz kmetov in trgovcev narediti meščane. Gorjanske bajke o škratih in strašljivi mož Brbuč bodo ostali v pravljičnih sobah src ljudi. Čas je za čisto poseben rojstni dan, 650 let Novega mesta!

Preberite še ...

Turizem

Romarska pot, ki jo Hrvati ohranjajo že več kot 800 let

Črni konji so pripeljali razkošno kočijo Rudolfa čez most, kjer danes stoji Kandijski. V zvoniku cerkve je pozvonilo. Moje mesto bo potrebovalo večjo cerkev, morda celo dve in samostan. V mislih mu vznikne podoba ogromnega kamnitega Kapitlja, ponosnega stražarja nad mestnim obzidjem. Čuval bo dragoceno gradivo, stare tiske, papiruse, rokopise in glinene tablice, ki jih bodo ob frančiškanski cerkvi v samostanu hranili skrbni menihi. Ob nevarnostih bo z zvonika moč hitro uzreti kres in dimne signale. Ne gre za prizor iz pravljic o čarovnicah in piratih, pač pa napoved, da bo za svobodo doma potreben herojski boj!

Rudolf je videl še mnogo dlje …

Skromna kmečka bivališča bodo zamenjale meščanske hiše, tako posebne, da jih bodo nekoč preudarni gospodje spomeniško zaščitili. Steklene jagode v bronastih situlah, globoko pod mestnimi njivami, pa se bodo neučakano še dolgo spraševale, ali bo mar res moral priti Superman, da jih bodo končno odkrili in jih iz blata odnesli v Dolenjski muzej.

Otroci bodo na rečnem bregu lovili ribe in rake, spuščali ladjice ter plavali do jeza. Če pa bodo v vodi zagledali kačo, bodo splezali na drevesa, mogočne vrbe, v upanju, da jih bodo z vesli pregnali ribiči na čolnih in splavih.

Ko bodo mlini in žage ob nedeljah ali poplavah utihnili, se bodo prikazali bobri. Ob sončnih dnevih bodo gospe, po obilnem kosilu v mestni gostilni, odšle na sprehod po Julijinem ali Župančičevem sprehajališču. Krmile bodo race in labode. Zvečer pa jih bodo gospodje odpeljali v gledališče ali na otok, kjer, kot iz pravljice vzeti, stoji grad Otočec. Tam bodo sramežljivo zlezle v volnene kopalke in na kopališču v dolini reke Krke uživale v prijetnem počutju, druženju in igranju z otroki. Čutile bodo izvir večne mladosti, vedoč, da je njihova reka prijazna in rada sprejme radovedne kopalce na svojih bregovih, ko mirno teče do sotočja.

Otroci bodo prekmalu pozabili na otroške igrice in sedli v šolske klopi. Odraščajoče jih bodo v labirint učenja in znanja zvabili učitelji Gimnazije Novo mesto, knjižnica pa jih bo iz trgovin in kavarn vabila med knjige. Zemljevid knjižnih polic bodo knjižničarji spremenili v rotovž znanja, branje pa bo v njihova srca risalo slike, jih bogatilo, da bodo iz njihovih vrst izstopali junaki. Njihova dela bodo še stoletja igrali v glasbeni šoli Marjana Kozine, slike pa občudovali na razstavah v Galeriji Božidarja Jakca. Ko pa bo kateremu, na granitnih kockah ulic starega mestnega jedra, pod oknom njegovemu srcu nedosegljive pesniške muze Julije, pijanemu od ljubezni ali cvička, zastal korak, bo morda ob vodnjaku vzneseno iz spomina priklical pesem Na trgu Dragotina Ketteja.

Ragov log bo slišal mnoge vzdihe ljubezni. Kako bi se Janez Trdina posmehnil vasovalcem, ki kupujejo samo v cvetličarni, ko pa je vendar tudi v knjigarni lahko zlatarna. Ljubezen dovoli, da Vinko vzame v roke Lojzetovo harmoniko, drugi recitirajo kakšno kozmično Jarčevo, drago odpeljejo na Marof ali morda objavijo izjavo ljubezni v Dolenjskem listu.

Rudolf bi na tržnici gotovo izbral sočna jabolka, a ko sončna ura poleti odbije dvanajst, bi vsakemu; županu, direktorjem, celo Petru Panu, Tintinu, Rdeči kapici, Piki Nogavički pa tudi  Mačku Muriju teknil sladoled na terasi mestne čajarne.

Mesto bo poslalo Leona Štuklja na Olimpijske igre, vsako leto podelilo celo jato Mavričnih ribic, prekolesarilo vse skrite poti, imelo potujočo knjižnico in kip v obliki tablete.

Arkade bodo ohranjale arhitekturno dediščino, Muzejski vrtovi bodo slavili glasbo, Jazzinty bo začaral poletne noči…

Ponosen bi bil nanj!

In z veseljem bi si zamrmral: Grem domov v Novo mesto!

Galerija

Arhiv Lokalno.si