Je razpis za slovensko umetno inteligenco pisan na kožo Američanom?
Strokovnjak za umetno inteligenco Boštjan Kožuh poudarja, da ključna težava ni tehnologija, temveč pomanjkanje znanja in zastareli procesi.
Vlada je z objavo javnega razpisa za nacionalni veliki jezikovni model (LLM) napovedala nacionalni tehnološki preboj.
Čeprav namera po digitalni suverenosti in zaščiti slovenskega jezika zasluži podporo, podrobna analiza razpisne dokumentacije razkriva razkorak med ambicijami in realnim stanjem na trgu.
Iluzija konkurence in nemški pragmatizem
Razpisna dokumentacija na prvi pogled deluje obetavno: poudarja podporo novim tehnologijam, zasebnost in slovenski jezik.
Vendar se v tehničnih specifikacijah skriva varovalka, ki po mnenju Kožuha drastično posega v konkurenčnost postopka.
Naročnik zahteva, da ima ponudnik na svoji platformi v zadnjih dveh letih vsaj milijon registriranih uporabnikov.
»V Sloveniji seveda noben tega nima in tudi ne more imeti. Tudi v Evropi nima noben,« pojasnjuje Kožuh.
S tem pogojem so domača in evropska podjetja praktično izločena, vrata pa se odpirajo peščici ameriških tehnoloških velikanov.
Kožuh opozarja, da rešitve, ki ustrezajo vsem specifičnim zahtevam – od strežnikov v EU do slovenske lokalizacije – že obstajajo pri točno določenih ponudnikih, kot je OpenAI s produktom ChatGPT Enterprise.
V tem kontekstu je smiselna primerjava z Nemčijo, ki je ubrala drugačno pot. Namesto ustvarjanja videza odprtega razpisa s specifičnimi pogoji so Nemci ravnali pragmatično.
Sklenili so neposredno pogodbo s ponudnikom (OpenAI), pri čemer so postavili ključni strateški pogoj: podatki morajo ostati na njihovih strežnikih.
S tem so dosegli varnost in dostop do tehnologije brez birokratskih manevrov.
Slovenija medtem z razpisom išče nekaj, kar na trgu v zahtevani obliki ponujajo le redki, kar vzbuja dvom o smiselnosti postopka javnega naročanja za že izbrano rešitev.
Varen, a funkcionalno omejen sistem
Poleg postopkovnih vprašanj se stroka obregne tudi ob tehnične omejitve.
Država zaradi varnosti zahteva možnost nastavitve hrambe podatkov na nič dni – sistem si torej ne sme ničesar zapomniti.
Čeprav je ukrep z vidika varovanja tajnih podatkov razumljiv, Kožuh opozarja na njegovo ceno.
»To je malo kontradiktorno trendu v razvoju [...] in vrednosti, ki jo lahko dobimo iz tega, da model nas pozna,« razlaga sogovornik.
Če modelu odvzamemo spomin in kontekst, ga degradiramo na raven transakcijskega orodja za preproste naloge, kot so hitri prevodi ali lektura.
»To ni domet, ki ga lahko dobimo z uporabo,« je jasen Kožuh.
Namesto inteligentnega pomočnika tvegamo nakup dragega, »lobotomiranega« orodja, ki ne bo prineslo pričakovane razbremenitve zaposlenih.
Od kvot k pismenosti
Najgloblja težava pa po mnenju Kožuha ni v sami tehnologiji, temveč v strategiji njene vpeljave.
Državni načrt predvideva 900.000 uporabnikov, vendar se po njegovem mnenju vede, kot da bo zgolj dostop do licenc samodejno prinesel rezultate.
Da tehnologija ni ovira, Kožuh ponazori z zanimivo hipotezo: »Če se danes razvoj umetne inteligence ustavi in se ne bo več naslednjih deset let razvijal, imamo že danes v ChatGPT-ju, Geminiju in povsod toliko funkcionalnosti, da bi lahko že danes imeli 2 miliona uporabnikov.«
Orodja so torej dovolj zmogljiva, težava je drugje. »To izgleda približno tako, da mi zdaj mečemo tehnologijo v en večji problem. In ta večji problem po mojem mnenju ni problem tehnologije, ampak da nimamo znanj,« je kritičen Kožuh.
Pravo vprašanje zanj torej ni, katere funkcije ima orodje, temveč ali bomo z njegovo pomočjo denimo zmanjšali čakalne vrste na upravnih enotah, meni Kožuh.
Potencial za drastično skrajšanje postopkov po njegovem mnenju absolutno obstaja, vendar se to ne bo zgodilo zgolj z nakupom licenc, če se hkrati ne bodo spremenili zastareli procesi in zakonodaja.
Cilj države ne bi smela biti doseganje administrativnih kvot, temveč doseganje točke, ko bo uporaba UI tako samoumevna kot uporaba telefona.
To pomeni opolnomočenje vsakega pismenega državljana, ne le uradnikov, še meni sogovornik.
Iluzija kompetenc in nujnost izobraževanja
Realnost na terenu je zaskrbljujoča. Kožuh na izobraževanjih opaža velik razkorak med samopodobo in dejanskim znanjem.
Ljudje pogosto mislijo, da orodja obvladajo, v praksi pa izkoriščajo le nekaj odstotkov njihovih zmožnosti.
Še večjo oviro predstavlja nerazumevanje; sogovornik poroča, da udeleženci pogosto navajajo popolnoma neresnične trditve o umetni inteligenci, ki krepijo neutemeljen strah.
V tej luči Kožuh ocenjuje tudi akademske peticije proti UI. Meni, da pogosto zgrešijo bistvo, saj se osredotočajo na blokado namesto na prilagoditev.
Rešitev ni v prepovedi, temveč v koreniti preobrazbi izobraževanja.
»Učitelji morajo drugače začeti delati, kar pomeni, da morajo učitelji imeti več znanja,« izpostavlja Kožuh.
Brez vlaganja v človeški kapital bo vladni projekt doživel usodo mnogih korporativnih poskusov: orodja bodo razdeljena, a neuporabljena, ker ljudje ne bodo razumeli njihovega namena.
Strategija javnega naročanja proti globalni prevladi
Razlika med Slovenijo in tehnološkimi velesilami je v pristopu.
Medtem ko države, kot je Kitajska, umetno inteligenco razumejo kot sredstvo za globalno prevlado in strateški cilj, Slovenija ostaja ujeta v mentaliteto javnega naročanja.
»Mi nimamo problema z dostopom do modelov [...] imamo težavo z uporabo, z znanjem in procesi,« zaključuje Kožuh.
Če želimo, da investicija v nacionalni LLM obrodi sadove, mora država fokus premakniti od licenc k ljudem.
Brez jasne strategije izobraževanja in preobrazbe delovnih procesov bo Slovenija ostala le kupec drage tehnologije, ki je ne zna uporabiti v svojo korist, meni mag. Kožuh.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
