Jure Kljajić

Pametne naprave so postale naš nepogrešljiv sopotnik. So naše budilke, zemljevidi, organizatorji, banke, prevajalci, fotografi, osebni trenerji, in vse pogosteje – tudi nadomestki za človeški stik. Z enim dotikom dostopamo do neskončnega oceana informacij, a hkrati vse bolj izgubljamo stik s sabo, z drugimi in s svetom okoli nas. Kaj nam je tehnologija vzela – in kaj nam še lahko da, če jo uporabljamo pametno? Kako ostati pameten v svetu, kjer so naprave vse bolj »pametne«, ljudje pa vse bolj raztreseni?

Statistika: svet pod zasloni

Zadnji razpoložljivi podatki kažejo, da povprečen odrasel človek dnevno preživi med šest in sedem ur pred zasloni, kar vključuje telefone, računalnike in televizijo. V Sloveniji po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje večina odraslih redno uporablja pametni telefon tudi v prostem času, pogosto celo med obroki, kar stroka odsvetuje. Med mladimi je stanje še bolj zaskrbljujoče – po smernicah Safe.si osnovnošolci pogosto presegajo priporočeno največ eno do dve uri zaslonskega časa na dan, v praksi pa ga številni porabijo tudi tri ure ali več, medtem ko srednješolci pogosto preživijo pred zasloni tudi do šest ur dnevno. Telefon ni več le pripomoček – postal je podaljšek roke, za mnoge celo okno v svet.

Antropolog in raziskovalec dr. Dan Podjed opozarja, da nismo zasvojeni s telefoni kot takimi, temveč z vsebinami, ki se po njih pretakajo. Zasloni so že pred desetletjem postali naš glavni stik z resničnostjo. »Tisto, kar spremljamo na zaslonu, postaja resničnejše od fizičnega sveta,« pravi. Ko pa življenje na zaslonih začne prevladovati nad življenjem zunaj njih, je čas za alarm.

Otroštvo na zaslonu: je res bolj varno?

Eden najbolj perečih vidikov pametnih naprav je vpliv na otroke. Marsikateri starš daje otroku telefon v roke pod pretvezo varnosti – »naj bo vsaj notri, na varnem,« je pogosto slišano opravičilo. A kot pravi Podjed: »Bolj kot modrica na kolenu je skrb vzbujajoče to, da otrok izgublja stik s svetom, ker je ves čas priklopljen.«

Čas, ki ga otroci in najstniki namenjajo druženju v živo, se je v zadnjem desetletju več kot prepolovil. Podatki kažejo, da je med mladimi porasla anksioznost, depresija in občutki osamljenosti – kar gre z roko v roki s pojavom množične uporabe pametnih telefonov, zlasti po letu 2010. Paradoksalno pa jih k temu pogosto vodijo odrasli sami. Na eni strani s prekomerno uporabo lastnih naprav, na drugi strani s strahom in nezaupanjem, ki jih vodita k digitalnemu nadzoru otrok.

Odklop kot državljanska pravica

»Odklop bi moral postati temeljna človekova pravica, zapisana v ustavo,« meni Podjed. In dodaja: »Če imamo pravico do čiste pitne vode, zakaj ne bi imeli tudi pravice do digitalnega miru?«

Digitalni detox ni nujno radikalna poteza. Ne pomeni, da se preselimo v gozd brez interneta. Pomembno pa je, da znamo postaviti meje. Tehnologija je lahko tudi orodje za umik – z aplikacijami za nadzor časa, z izklopom obvestil, z določenimi dnevi ali urami brez naprav. »Če že imamo toliko pametnih naprav – danes jih je na svetu kar 75 milijard, skoraj desetkrat več kot ljudi –, potem je čas, da ponovno uporabimo lastno pamet,« pravi Podjed.

Mladi so lahko zgled

Presenetljivo, a resnično – najmlajša generacija pogosto ravna bolj premišljeno s pametnimi napravami in osebnimi podatki kot njihovi starši ali stari starši. »Digitalni staroselci, kot jim pravimo, poznajo delovanje tehnologije bolje kot odrasli in si pogosto sami postavijo meje,« pojasnjuje antropolog Dan Podjed. Otroci in mladostniki, rojeni po letu 2000, so z digitalnimi orodji odraščali in jih večinoma obvladajo intuitivno, a se hkrati že zgodaj zavedajo tudi njihovih pasti. Marsikateri najstnik si danes prostovoljno namešča aplikacije, ki omejujejo zaslonski čas, se odloči za obdobja brez družbenih omrežij, vodi dnevnik v papirnati obliki ali si sprošča misli ob barvanju z barvicami. To počnejo ne zaradi nostalgije po analognih časih, ampak zaradi zavestne potrebe po odmiku od nenehne stimulacije in digitalnega hrupa.

Zanimivo je tudi, da so ravno mladi tisti, ki znajo svojim staršem in starim staršem svetovati, kako varovati zasebnost, kako prepoznati lažne vsebine in kako se digitalno obnašati spoštljivo. Podjed pripoveduje kako je njegov sin celotni družini onemogočil prikaz oglasov, jim nastavil zaščitne filtre ter razložil pomen šifrirane komunikacije. Ta obrat v vlogah, kjer otrok postaja učitelj staršem, je danes vse pogostejši.

Največje tveganje pa, poudarja Podjed, predstavlja generacija nad 60 let. To je skupina, ki se najhitreje pridružuje platformam, kot je Facebook, vendar pogosto ne razume dovolj dobro, kako digitalna omrežja delujejo, katere podatke razkrivajo in kako jih podjetja monetizirajo. Zaradi tega so še posebej ranljivi za lažne novice, spletne prevare, verižna sporočila in nehoteno širjenje dezinformacij. Pogosto nevede razkrivajo preveč osebnih informacij ali objavljajo fotografije drugih brez dovoljenja. V dobri veri, da ostajajo v stiku z bližnjimi, so tako paradoksalno pogosto najbolj izpostavljeni manipulacijam.

Umetna inteligenca kot lažna bližina

Med novejše in pogosto spregledane pasti pametnega sveta sodi umetna inteligenca. Klepetalniki, kot je ChatGPT, niso več le orodja za iskanje informacij, temveč postajajo tudi čustvena opora. Ljudje se nanje vse pogosteje obračajo ne zato, da bi dobili strokoven odgovor, temveč zato, ker jim manjka pogovor, ker se počutijo osamljeni. »Vse več ljudi se k AI obrača ne zato, da bi dobili pameten nasvet, ampak zato, ker so osamljeni,« opozarja antropolog Dan Podjed. Umetna inteligenca ponuja neprestavljeno razpoložljivost, odziva se z razumevanjem, včasih tudi s čustveno barvo, imitira empatijo, uporablja mašila, zakasnitve, celo ‘smeh’ – vse to ustvarja iluzijo bližine. A ta bližina je enostranska, programirana, brez prave človeške prisotnosti. Pogovor z živim človekom, s pogledom, dotikom, neverbalno govorico in odzivom, ki ni napisan vnaprej, ima neprimerljivo večjo moč. Čeprav je tehnologija vedno pri roki in nikoli ne reče ne, ne more nadomestiti odnosa, ki se gradi iz resničnosti. Nevarnost pa je, da postane edini sogovornik tistim, ki nimajo nikogar drugega – in tu se krog osamljenosti začne znova.

Pametni telefon ni sovražnik, ampak past

Tehnologija sama po sebi ni slaba – problem postane, kadar jo uporabljamo brez kritične presoje in nadzora. Pametni telefoni nam lahko olajšajo marsikatero opravilo, organizirajo dan, nas povežejo z bližnjimi, pomagajo pri učenju. Vendar nas ne bi smeli nadomestiti tam, kjer potrebujemo domišljijo, človeški stik, introspektivnost in celo dolgčas. Prav dolgčas, ki ga danes otroci redko doživijo, je ključen za njihov razvoj. Dolgčas ni izgubljen čas, temveč prostor ustvarjalnosti, samoiniciative in notranjega dialoga. Ko otrokom odvzamemo zaslon, so najprej zmedeni, ne vedo, kaj bi počeli – a že kmalu začnejo ustvarjati, izumljati, graditi svetove iz palic, kartona in domišljije. Enako velja za odrasle. V trenutkih dolgčasa, ko ni zunanjih dražljajev, se aktivirajo procesi razmišljanja, ideje, refleksija. »Takrat možgani delujejo na polno,« pravi Dan Podjed. »Če pa otrok gleda v telefon, nekdo drug misli namesto njega.« Pametni telefon torej ni zlobnež, a je lahko past – če zanj pozabimo misliti sami. Uporabljajmo ga, ko nam koristi, ne pa zato, ker nas vleče vase. In kadar lahko – izberimo stik v živo.

Čas za pogum in stik z realnostjo

Namesto da na vsakem nastopu našega otroka držimo telefon pred obrazom, ga glejmo. Ne kot objekt za všečke, temveč kot človeka, ki si zasluži pozornost. Ne skozi telefon, ampak brez njega.

Če želimo ostati pametni v svetu pametnih naprav, se moramo spomniti, da resničnost obstaja tudi brez WiFi-ja. »Ko pogledamo stran od zaslona, spet vidimo, da je svet lepši, kot se zdi, in da so ljudje še vedno dobri,« pravi Podjed. Čas, ki ga preživimo z drugimi v živo, ima neprecenljivo vrednost. Odločitev, kako živimo v digitalnem svetu, je naša. In vsak dan je priložnost, da se odločimo za več pogovora, manj obvestil. Za več pogleda v oči in manj pogleda v zaslon. Za več človečnosti.