Erasmus izmenjava ni le za študente. Tako se lahko prijavijo tudi dijaki
Dijaki lahko na Erasmus+ odidejo že med srednjo šolo. Preverili smo, kdo se lahko prijavi, kako poteka izbor in kaj mora biti urejeno.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Erasmus+ marsikdo še vedno razume predvsem kot študentsko izmenjavo. A to je le del programa.
V resnici Erasmus+ pokriva več področij: šolsko izobraževanje, poklicno in strokovno izobraževanje, terciarno izobraževanje, izobraževanje odraslih ter mladino in šport. Zato so možnosti prilagojene različnim skupinam in življenjskim obdobjem.
V program se lahko vključujejo učenci, dijaki, vajenci, študenti, sveži diplomanti, strokovno osebje v šolah in drugih izobraževalnih ustanovah, mentorji iz podjetij, profesorji, izobraževalci odraslih in drugi udeleženci.
Za dijake to pomeni, da jim za izkušnjo v tujini ni treba čakati do fakultete. Mobilnost je lahko že del srednješolskega izobraževanja. Predvsem poklicne in strokovne srednje šole dijakom omogočajo različne tipe mobilnosti.
Pri dijakih prijava poteka prek matične institucije
Na CMEPIUS-u pojasnjujejo, da se dijak na Erasmus+ ne prijavi neposredno pri nacionalni agenciji, ampak prek svoje matične institucije.
V praksi to pomeni, da mora imeti šola odobren projekt Erasmus+ mobilnosti. Če ga ima, šolski koordinator za Erasmus+ dijaku predstavi možnosti, razpisne pogoje, roke in posebnosti prijave.
Če šola takšnega projekta nima, posamezni dijak praviloma ne more sam oditi na Erasmus+ mobilnost.
V tem primeru je pot drugačna: šola se mora kot institucija prijaviti na razpis KA1, ki je objavljen na spletni strani CMEPIUS-a. Šele odobren projekt omogoči izvedbo mobilnosti za dijake.
To je ena temeljnih razlik med Erasmus+ mobilnostjo dijakov in bolj samostojnimi oblikami mobilnosti pri študentih.
Pri dijakih šola pripravi projekt, opredeli cilje, poišče partnerje v tujini in organizira izvedbo.
Kako poteka postopek
Prvi del postopka je informativen. Dijak pri koordinatorju izve, katere destinacije so na voljo, kakšna vrsta mobilnosti je predvidena, koliko časa traja, komu je namenjena in kakšni so roki. Nato odda prijavo po pravilih, ki jih določi šola.
Šola med prijavljenimi izbere kandidate. Pri tem lahko upošteva motivacijo, sodelovanje pri šolskih aktivnostih, prisotnost pri pouku, znanje tujega jezika, odnos do dela in druge kriterije, povezane s cilji mobilnosti.
Ker šola izbira tudi glede na razpoložljiva mesta in dodeljena sredstva, se merila med šolami lahko razlikujejo.
Tudi destinacija običajno ni povsem prosta izbira. Šola v projektu sama določi oziroma dogovori z državami, tujimi šolami, podjetji ali organizacijami, s katerimi bo sodelovala.
Dijak zato praviloma izbira med možnostmi, ki so že del šolskega projekta.
Erasmus študij, praksa, skupinske mobilnosti
Erasmus+ ni ena sama oblika izmenjave. Možnosti so odvisne od tega, ali gre za učenca, dijaka, vajenca, študenta ali drugo skupino udeležencev.
Pri dijakih poklicnih in strokovnih šol so najpogostejše kratkotrajne mobilnosti, povezane z delovno prakso v tujem podjetju. Po pojasnilih CMEPIUS-a lahko takšna praksa traja najmanj deset dni, v nekaterih oblikah pa največ eno leto.
Dijaki se lahko udeležijo tudi skupinske mobilnosti. Namen takšne izmenjave je učenje na tuji šoli v sodelovanju s tamkajšnjimi dijaki in profesorji.
Posebna možnost so še tekmovanja v poklicnih spretnostih v tujini. Vse te oblike pa imajo skupno značilnost: potekajo prek matične izobraževalne ustanove.
Kako izbrati pravo možnost
Pri izbiri države, šole, univerze ali organizacije ni enega pravilnega recepta. Najbolj smiselna izbira je tista, ki se ujema z osebnimi cilji udeleženca in cilji organizacije, ki ga pošilja v tujino.
Pri dijakih poklicnih in strokovnih šol je pomembno predvsem, kaj bodo v tujini dejansko počeli. Za nekoga iz gostinstva je pomembno, v kakšnem delovnem okolju bo opravljal prakso.
Za dijaka tehnične smeri je lahko ključna oprema, način dela ali znanja, ki jih doma težje pridobi. Pri drugih programih so lahko pomembnejši jezik, kultura, način pouka ali izkušnja dela v mednarodnem okolju.
Veliko lahko pomagajo tudi izkušnje prejšnjih udeležencev. Ti pogosto najbolj konkretno povedo, kako je bila videti praksa, kakšne so bile naloge, kako je potekala komunikacija in kaj bi bilo dobro vedeti pred odhodom.
Erasmus+ ni samo za odličnjake
Ena pogostih zadržkov je občutek, da je Erasmus+ namenjen le najboljšim dijakom.
Na CMEPIUS-u poudarjajo, da program ni namenjen samo odličnjakom ali tistim z najvišjim povprečjem. Namenjen je širšemu krogu udeležencev, ki izpolnjujejo pogoje svoje institucije in pokažejo interes za izkušnjo v tujini.
Ocene so lahko del izbora, vendar običajno niso edino merilo. Pogosteje štejejo motivacija, znanje jezika, aktivnost izven pouka, zanesljivost in jasno izraženi cilji. Pri nekaterih mobilnostih je pomembno tudi, ali je dijak primeren za določeno delovno okolje ali program v tujini.
Za prijavo je zato pomembno, da dijak zna razložiti, zakaj ga mobilnost zanima, kaj želi pridobiti in kako se izkušnja povezuje z njegovim izobraževanjem.
Dobro napisana prijava ni nujno najbolj zapletena, ampak tista, iz katere je razvidno, da kandidat razume namen mobilnosti.
Kje se najpogosteje zatakne
Najpogostejše napake pri prijavi so praktične: zamujeni roki, nepopolna dokumentacija, napačno izpolnjeni obrazci ali nerazumevanje pogojev.
Težave pogosto ne nastanejo zato, ker bi bil program prezahteven, ampak zato, ker dijak prepozno začne zbirati informacije.
Najbolj varno je, da si kandidat takoj ob objavi razpisa zapiše rok, preveri zahtevane dokumente in pravočasno razjasni nejasnosti.
Pri Erasmus+ prijavi je natančnost pomembna, ker lahko manjkajoč podpis ali nepopolna prijava zapleteta postopek, tudi če je kandidat sicer primeren.
Koliko jezika je dovolj
Za Erasmus+ ni treba popolno obvladati tujega jezika. Pomembno pa je, da se udeleženec lahko sporazumeva dovolj dobro, da razume navodila, postavlja vprašanja in se znajde v vsakdanjih okoliščinah.
V večini primerov zadošča angleščina, odvisno od države gostiteljice, programa in delovnega okolja.
Erasmus+ udeležencem ponuja tudi brezplačno spletno jezikovno podporo OLS. Namenjena je pripravi pred odhodom in izboljševanju znanja med mobilnostjo. Za dijake, ki jih skrbi sporazumevanje, je to ena od bolj uporabnih oblik priprave.
Zakaj je učni sporazum pomemben
Ko je mobilnost potrjena, se začne priprava dokumentacije. Ključni dokument je učni sporazum oziroma "Learning Agreement".
V njem se opredeli, kaj bo dijak v tujini počel, katere učne izide bo dosegel in kako bo poskrbljeno za priznavanje oziroma vrednotenje opravljenih obveznosti.
Pri dijakih se po vrnitvi lahko prizna opravljeno praktično usposabljanje z delom, pri študentih pa del študijskih obveznosti. Natančen način priznavanja je odvisen od šole oziroma univerze, ki udeleženca pošilja v tujino.
Če se v tujini program spremeni, denimo zaradi drugačnih nalog, drugega mentorja ali prilagoditve dela, je pomembno, da se spremembe ne rešujejo na pamet. O tem mora biti obveščena matična institucija, da se po potrebi uskladi tudi dokumentacija.
Kaj mora biti urejeno pred odhodom
Pred odhodom mora biti podpisana vsa potrebna dokumentacija. Poleg učnega sporazuma se podpiše tudi pogodba o finančni podpori. Pri mladoletnih dijakih so v postopek vključeni tudi starši oziroma zakoniti zastopniki.
Šola pri dijakih običajno poskrbi za zavarovanje, nastanitev, organizacijo poti in mentorja v tujini. Udeleženec mora vedeti, kje bo bival, kako bo potoval, kdo ga pričaka, kdo je njegova kontaktna oseba in na koga se lahko obrne, če se kaj zaplete.
Pomemben del so tudi priprave pred mobilnostjo. Te so lahko strokovne, kulturne in psihološke. Pri dijakih to ni nepomembno, saj je za mnoge to prva daljša izkušnja v tujini brez staršev, včasih tudi prva pot z letalom ali prvo bivanje v mednarodnem okolju.
Kratek pregled poti do mobilnosti
Postopek je najlažje razumeti v zaporedju. Najprej mora imeti matična institucija odobren Erasmus+ projekt. Nato šola objavi možnosti za dijake in določi pogoje.
Kandidat odda prijavo, šola izbere udeležence, nato sledijo učni sporazum, pogodba o finančni podpori, zavarovanje, nastanitev, pot in priprave pred odhodom.
Po vrnitvi se opravljene obveznosti priznajo v skladu z dogovorom, udeleženec pa izpolni obveznosti, ki jih določi šola oziroma program.
Erasmus+ je zato za dijaka manj samostojna prijava na tujo izkušnjo in bolj organizirana mobilnost, v kateri ima šola pomembno vlogo od začetka do konca.
Prav to je lahko za mlade prednost: namesto da bi morali sami urejati vse podrobnosti, v tujino odidejo v okviru dogovorjenega programa, z določenimi cilji, dokumenti, mentorstvom in podporo matične ustanove.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
