Peter Vrisk: »V takem nesorazmerju kmet ne bo mogel preživeti«
Direktor KZ Celje Peter Vrisk opozarja, da država že kar nekaj let ne jemlje resno stanja v slovenskem kmetijstvu.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Letošnja suša je kmetom na celjskem območju zadala močan udarec, a vremenske razmere so le ena od težav, s katerimi se sooča slovensko kmetijstvo. Pridelavo dodatno obremenjujejo padanje odkupnih cen, visoki stroški in vedno večja negotovost, zaradi katere nekatere kmetije opuščajo proizvodnjo. »Današnja generacija ni več pripravljena delati v neki službi, da bi s plačo vzdrževala kmetijo, ki ni donosna,« opozarja direktor KZ Celje Peter Vrisk.
Ocenjuje, da se bo zaradi prepleta letošnjih negativnih okoliščin opuščanje kmetij še izrazito povečalo.
»Letos tudi na celjskem območju beležimo izjemno hude posledice zaradi pomanjkanja padavin. V primerjavi s povprečjem na našem območju je bilo pol manj padavin,« je uvodoma poudaril direktor Peter Vrisk.
Kako huda je letošnja suša na območju, ki ga pokriva Kmetijska zadruga Celje? Katere posledice pri kmetih že najbolj občutite?
Pomanjkanje padavin smo beležili že v pomladanskem času, zato je bil že prvi odkos travinja prepolovljen. Tudi v naslednjih tednih ni bilo dovolj padavin, da bi nadoknadile pomanjkanje v zgodnjem pomladanskem obdobju. V juliju so se razmere nato z rekordno visokimi temperaturami še zaostrile. Travniki so požgani, koruze so na lahkih tleh celo stoodstotno prizadete, prav tako so hude posledice v trajnih nasadih, kot so sadovnjaki in vinogradi. Zaradi pomanjkanja krme je povečano izhlevljanje živine.
V katerih panogah opažate največje težave?
Glede na strukturo terena in glede na to, da v KZ Celje pokrivamo večino območij z omejenimi dejavniki, to so območja občin Štore, Celje in Dobrna, je glavna kmetijska panoga govedoreja. Problemi so seveda na vseh področjih kmetovanja, a največji problem je govedoreja. Odkupne cene govedi se že nekaj mesecev nižajo, verjetno je za to vzrok tudi podpis evropskega sporazuma med EU in Mercosourjem, ki je začel veljati 1. maja letos.
Po tem sporazumu je Evropska unija pristala na gospodarsko sodelovanje z državami Južne Amerike, ki lahko izvažajo v Evropo po nizkih cenah kmetijske proizvode, predvsem govedino. Na drugi strani je Evropska unija dobila trge Južne Amerike za prodajo avtomobilov. Dodaten pritisk na nižanje cen govedi predstavlja tudi suša, saj so kmetje prisiljeni zaradi pomanjkanja krme zmanjšati stalež govedi v hlevu.
So se kmetje po vaših izkušnjah na vedno pogostejše suše in druge izrazite vremenske pojave že začeli ustrezno prilagajati?
Problem celjskega območja je, da nima namakalnih sistemov. Savinjska dolina ima na primer že več kot štirideset let kakovostne namakalne sisteme, ki jih pridelovalci uporabljajo za namakanje predvsem hmelja in nekaterih drugih poljščin. Tudi pri nas imamo na območju Celja in Vojnika približno petdeset hektarjev hmeljskih površin, ki jih žal ne moremo namakati, in želimo, da bi s pomočjo države vzpostavili nek namakalni sistem. Problem je na eni strani finančni, ker to veliko stane, na drugi strani so izjemno strogi predpisi zaradi varovanja podtalnice.
Treba je vedeti, da je namakanje smiselno pri intenzivnih poljščinah, ki jih je na območju KZ Celje izjemno malo, saj ni veliko površin, na katerih bi te poljščine lahko gojili. Veliko površino zajemajo travniki na območju z omejenimi dejavniki, na katerem je namakanje nemogoče in tudi neracionalno.
Kje je danes največja težava v kmetijstvu – v nizkih odkupnih cenah, visokih stroških proizvodnje ali razmerju med obojim?
Cene kmetijskih pridelkov padajo. Za dvajset do trideset odstotkov so že padle cene mleka, za petindvajset odstotkov je padla cena govedi in še pada. Cena pšenice pri odkupu je bila nižja kot lani, a stroški naraščajo. V takem nesorazmerju odkupnih cen kmetijskih pridelkov in med cenami repromateriala naš kmet ne bo mogel preživeti.
Kako težko je ob tem zagotoviti, da je cena, ki jo za pridelek prejme kmet, hkrati vzdržna tudi za nadaljnjo prodajo?
V celjski kmetijski zadrugi smo posredniki pri prodaji kmetijskih pridelkov. V zadnjih letih smo na vseh področjih bistveno zmanjšali marže, tako da smo prišli do najnižje točke. Nižje ne gre. Čeprav smo močno racionalizirali svoje poslovanje v zadnjih letih. V takšnih pogojih je izredno težko poslovati, saj vemo, da takšne cene za kmeta na dolgi rok niso vzdržne.
Ali opažate, da zaradi trenutnih razmer kmetje opuščajo posamezne proizvodnje, zmanjšujejo obseg pridelave ali celo zapirajo kmetije?
Na celotnem našem območju je že tako malo profesionalnih kmetij. To pomeni, da je kmetija tako velika, da lahko preživi družino. Večinoma so polkmetije, pri čemer člani družine hodijo v službo in hkrati še obdelujejo kmetijo. Zadnja leta opažamo zmanjševanje števila kmetij, na katerih starejša generacija obnemore in izprazni hlev, če ni primernega naslednika. Današnja generacija ni več pripravljena delati v neki službi, da bi s plačo vzdrževala kmetijo, ki ni donosna. Zaradi prepleta vseh letošnjih negativnih okoliščin, se bo opuščanje kmetij izrazito povečalo.
Kmetje pogosto pravijo, da država njihovih težav ne sliši oziroma da ukrepa prepozno. Kako gledate na odziv države na težave slovenskega kmetijstva?
Država že kar nekaj let ne jemlje resno stanja v slovenskem kmetijstvu niti se ne vključuje v oblikovanje kmetijske politike v Bruslju. O kmetijstvu se odloča na ravni Evropske unije, pri čemer brez dejavnega delovanja v organih kmetijskih organizacij v Bruslju ne moremo sami kaj veliko postoriti.
Kritičen sem tudi do naših nevladnih organizacij, ki so popolnoma nedejavne na ravni EU, prav tako jih skoraj ne zaznamo v delovanju slovenske politike. To lahko odgovorno trdim iz lastnih izkušenj, ker vem, kako smo dejavno delovali pred leti, tako na ravni EU kot v Sloveniji. Problem je, da je kmetijstvo tek na dolge proge. Skupna kmetijska politika se na ravni EU oblikuje že nekaj let, preden so sprejeti ukrepi. In če nisi pravočasno dejavno prisoten s predlogi in z ukrepi, je vse zamujeno.
Lahko Slovenija kot majhna država kaj doseže v Bruslju?
Seveda, z dejavnim pristopom in lobiranjem lahko marsikaj doseže v Bruslju, saj zaradi svoje majhnosti ne predstavlja grožnje nobeni evropski državi. Ko sem bil še dejaven v nevladnih kmečkih organizacijah EU, smo marsikaj dosegli in spremenili, vendar je treba dobro poznati kmetijstvo v Sloveniji in skupno kmetijsko politiko EU, da lahko predlagaš stvari, ki so na globalni ravni sprejemljive, in da velikim igralcem kmetijstva v Evropi z argumenti dokažeš, kaj je za slovenskega kmeta nujno za preživetje.
Na katerem področju si želite več odzivnosti države?
Nova vlada je šele začela mandat, tako da težko dajem neko končno oceno njenega dela. Spremljamo, kaj se zadnje mesece obljublja, in računamo na to, da bo vlada te obljube v čim krajšem času tudi izpolnila. Nujno bi bilo, a tega še nisem zasledil, da bi vlada kot celota tudi v Bruslju dala ključnim deležnikom kmetijstva v Evropi zelo jasno sporočilo, da ji je mar za slovensko kmetijstvo in da sta slovenski kmet in slovensko podeželje ključnega pomena za obstoj države Slovenije.
Zakaj je glede na vaše dolgoletne izkušnje pomembno, da se glas kmetov in zadružništva sliši pri oblikovanju kmetijske politike?
Eden nekdanjih predsednikov Cogece (združenje evropskih zadrug) je nekoč dejal: »Nikoli ne boste dobili tistega, kar vam dejansko pripada, dobili boste samo tisto, kar si boste izborili.« Treba je vedeti, da ima slovenska vlada mnogo izzivov, mnogo problemov, a ne samo na področju kmetijstva, tudi drugod.
In če ne bodo naši predstavniki kmetijskih organizacij dovolj glasni, dovolj prodorni, dovolj argumentirani, da bodo znali prepričati predstavnike vlade in predvsem državljane Slovenije, da je podeželje pomembno in da rabi večjo pozornost, kot jo trenutno dobiva (tako materialno kot moralno), potem ne pričakujem izboljšanja razmer.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
