Profimedia

6. maja 1701 je Ribničanka Marina Šušarek, stara 40 let, mati šestih otrok, po lastni izjavi noseča, po treh urah mučenja priznala, da se je na neki zabavi, kamor sta jo povabili Anka Zbačnikovka in Neža Rusovka, pečala s hudobnim duhom v človeški podobi po imenu Hanzel.

Cesarsko krvno sodišče v trgu Ribnica je 11. maja 1701 "pravično razsodilo", naj se čarovnico javno usmrti z mečem, telo pa naj se vrže na grmado in sežge. Enaka usoda je v okviru istega čarovniškega procesa že pred Marino Šušarek doletela Zbačnikovko in Rusovko ter še vsaj štiri druge ženske.

Dekleta so menda letela na Klek, na shod "čarovniških ljudi in hudobnih duhov". Tam je Marina Šušarek spoznala vraga v človeški podobi, z njim plesala in se mu naposled vsa predala. Zasliševalce je zanimalo, ali je pri tem občutila kakšno veselje – odgovorila je, da "ne dosti, ker je bil ves kosmat in je imel hladno naturo" ...

Krasni nori novi vek

Čarovniški procesi ne sodijo v "temačni srednji vek", temveč so pojav začetka novega veka. Manj znano je tudi dejstvo, da so čarovnice preganjali izobraženi pravniki po uradni dolžnosti, v okviru obstoječe zakonodaje in ne inkvizicija. Za čarovništvo je bila po zakoniku, ki ga je za celotno nemško cesarstvo leta 1532 izdal cesar Karel V., predvidena smrt na grmadi.

Iz 16. stoletja so tudi prva poročila o posameznih čarovniških procesih na Slovenskem, če ne upoštevamo procesa proti Veroniki Deseniški, ki ga je že leta 1427 dal uprizoriti celjski grof Herman II., češ, da je začarala njegovega sina Friderika, da jo je poročil in da je s pomočjo čarovniških veščin tudi njemu, očetu, stregla po življenju.

Pogromi predvsem v vinorodnih okoliših

Toda to še ni bil tisti pravi čarovniški proces, ko je obtoženi moral priznati. Veronika Deseniška je bila oproščena zaradi pomanjkanja dokazov, je pa moralo biti takrat čarovništvo že splošno znano, kar priča freska iz sredine 15. stoletja na fasadi cerkve v Crngrobu pri Škofji Loki, kjer je po mnjenju stroke že upodobljena čarovnica, ki "kuha" točo.

Osnovo pri čarovniških procesih je sicer vedno predstavljalo škodljivo čarovništvo: povzročanje toče, pozeb, škodovanje živini in ljudem, obtoževali so jih, da v podobi vran pobirajo pšenico s polj, da iz otroških src in posvečenih hostij izdelujejo maže za letenje, pa odpada od krščanske vere, paktiranja, spanja s hudičem ...

Francisco Goya / Museo Lázaro Galdiano

Vrhunec je blodnja na sončni strani Alp dosegla v drugi polovici 17. stoletja in prvem desetletju 18. stoletja, ko so na grmadi poleg številnih drugih žensk končale tudi uvodoma omenjene Ribničanke.

Po ljudskem izročilu se je v tistem obdobju "razpaslo uživanje nekih mamilnih zelišč, katera so raznašali cigani, ljudje so imeli od tega privide in nekatere ženske so menda tako doživljale sestanke s hudičem".

Največ so jih skurili na Štajerskem, žarišča procesov so bila: Ormož, Ptuj, Ljutomer, Gornja Radgona, Hrastovec in Maribor. Na Štajerskem v celoti, pa tudi na Kranjskem z izjemo cerkniškega področja, so doslej znani pogromi potekali izključno v vinorodnih okoliših.

Kuhale točo, naskrivaj molzle krave

Ljudsko izročilo pravi, da je bilo v tistih časih "v vsaki fari nekaj bab, ki so coprnice in delajo škodo sosedom". Kmetje so jim najbolj zamerili, da so v oblakih "kuhale" točo, ki je potem uničila njihov pridelek. Ko se je v daljavi zaslišalo grmenje, je bilo zato treba brž v cerkev in zvoniti, v vse strani neba.

Eden pogostejših očitkov čarovnicam je bil tudi, da so naskrivaj molzle krave. Legenda pravi, da je "coprnica na posebne kvaterne dni pripravljala (sukala, žehtala in prala) posebno tenak sukanec in tega potem napeljevala do hlevov, kjer je hotela kravam mleko vzeti".

Rekorder v Zavrču priznal po 31 urah mučenja

Krvni sodnik, ki je prišel v nek kraj iztrebit coprniško zalego, pretiranega dela ni imel. Sami sodniki preiskave namreč niso vodili, ampak posebni preiskovalci s "krvnikom" in njegovim hlapcem. Priznanje, kronski dokaz, je bilo izsiljeno z mučenjem. Kljub omejitvi mučenja na dvanajst do štirinajst ur, je večina, vsaj na Kranjskem, popustila že po treh do šestih urah.

Nekega reveža v Zavrču leta 1701 pa so šele po 31 urah neprekinjenega mučenja prisilili, da je priznal. Sodnik je potem skupaj s prisedniki, ki so bili domačini, iz ljudstva, na osnovi preiskave in priznanja preiskovanega, izrekel le še "pravično in zasluženo" obsodbo.

Resolucija o simbolični rehabilitaciji žrtev

Zgodovinar Saša Radovanovič je pripravil resolucijo o simbolični rehabilitaciji žrtev čarovniških procesov. V resoluciji, naslovljeni O rehabilitaciji žrtev čarovniških procesov v Sloveniji, avtor opozarja na krivice, ki so bile med 15. in 18. stoletjem storjene obtoženim čarovništva.

"Te obsodbe so bile kršitev zdravega razuma, temeljnih človekovih pravic in pravne države," piše v dokumentu, ki med drugim predvideva uradno rehabilitacijo žrtev in razglasitev dneva spomina.

Radovanovič je idejo sodne revizije opustil po posvetovanju z ustavnim sodiščem, ki je opozorilo na nepremostljivo vrzel med sodnimi praksami 17. stoletja in današnjim pravnim redom. V skladu z ameriškim zgledom, ko so leta 2022 simbolno rehabilitirali žrtve iz Salema, tudi slovenska resolucija predvideva simbolno rehabilitacijo brez sodnega postopka.

Predlog resolucije je aprila naslovil na državni zbor in Evropski parlament, a konkretnega političnega odziva doslej še ni bilo.

"Čeprav nismo prejeli neposrednega odgovora, ostaja namen resolucije jasen: opozoriti na zgodovinske krivice in jih simbolno popraviti. Gre za dejanje spoštovanja do preteklih žrtev in obenem za sporočilo, da vsaka družba nosi odgovornost za svoje krivice - pretekle in sedanje," meni Radovanovič.