Zakaj ljudje, ko damo preveč, hočejo vedno še več
Zakaj se zgodi, da več ko dajemo, več se od nas pričakuje? Spoznajte, kako se v odnosih vzpostavi taka tiha normalnost in zakaj nas začne obremenjevati.
V odnosih se včasih zgodi nekaj, kar nas iskreno zmede. Bolj ko smo razumevajoči in bolj ko popuščamo, več kot dajemo, manj se zdi, da je to sploh še opaženo. Še več, dogodi se, da le še dobivamo in se pričakovanja do nas večajo. To, kar smo dali iz srca, postane nekaj, kar se pričakuje. In če enkrat ne zmoremo več, to postane problem.
Ta dinamika ni redkost. Dogaja se v partnerstvu, v družini, v prijateljstvih in v službi. In čeprav se ob tem hitro v nas pojavi misel, da so ljudje nehvaležni ali sebični, je dinamika v resnici bolj subtilna in psihološko precej logična. Gre v resnici za to, kako hitro se človeški odnosi navadijo na neko normalnost.
PREBERITE TUDI:
Ko pomoč postane standard
Vsak odnos se privadi določenih vzorcev. Ko smo nenehno na voljo, ko predvidevamo potrebe drugih, ko popuščamo še preden je sploh izrečena prošnja, ko v službi pridno sprejemamo eno nalogo za drugo, s tem nehote pošiljamo sporočilo, da smo na voljo in to brez pogojev, brez meje, brez cene.
Seveda tega ljudje po večini ne prepoznavamo zavestno. Zgodi se spontano, ker se osebe v odnosu prepustijo ponujeni dinamiki zgrajenega odnosa. Če večkrat nase prevzamemo določene obveznosti, če smo vedno na voljo za pogovor, če se prostovoljno žrtvujemo za nekoga drugega - na ta način v odnose prinesemo tihi sklep, da smo oseba, ki zmore. Tisti, ki ne komplicira in na kogar se lahko računa.
Ta informacija se osebi na drugi strani subtilno vtisne v notranjo percepcijo. Ne želijo izkoristiti tega, kar jim je ponujeno, a vseeno nezavedno preklopijo na udobje. Če smo vedno mi tisti, ki vse uredimo, prestavimo, pokrijemo, razrešimo, to postane naš tihi standard v takem odnosu, neke vrste pričakovanje, počasi se izgubi občutek, da je to sploh kaj vredno in nekaj stane. Ne zato, ker bi druga stran to zavestno želela, ampak enostavno zato, ker živi v takšni percepciji odnosa.
Zato se včasih zgodi, da več ko dajemo, bolj se pričakovanja premaknejo navzgor. Odnos se pač ves čas prilagaja tistemu, kar redno dobiva ...
Zakaj neskončna razpoložljivost ne prinese nujno spoštovanja
Mnogi od nas imajo v sebi prepričanje, da se spoštovanje gradi z zanesljivostjo. Verjamemo ali morda celo pričakujemo, da če se bomo vedli korektno, če se bomo prilagodili in ne bomo komplicirali, bomo cenjeni in spoštovani. Do neke mere to drži, a če v naši razpoložljivosti ni meje, nekih oprijemljivih robov, tudi ni informacije kaj naš trud in kaj je le del tega, kar smo v izbranem odnosu.
Za večje razumevanje, si predstavljajte klasično izkušnjo iz družinske dinamike. Leta smo tisti, ki na praznikih vse organizira. Vsi vedo, da bomo mi poskrbeli za časovnico, hrano, logistiko. Tudi če nihče tega ne zahteva na glas, se je v družini preprosto »prijelo«, da je to naša vloga. Ko pa enkrat rečemo, da enkrat ne zmoremo, se razkrije nekaj presenetljivega: namesto »seveda, razumemo«, dobimo tišino, očitek ali hlad. Ne zato, ker bi nas hoteli kaznovati, ampak zato, ker se je sistem dolgo opiral na našo brezpogojnost, drugačna odločitev pa preprosto pomeni prevelik šok.
Spoštovanje namreč ne nastane samo iz tega, da smo dobri. Nastane tudi iz tega, da smo jasno vidni kot človek s svojimi mejami, časom in energijo.
Ko dajemo preveč, pogosto ne dajemo samo “preveč” – dajemo za nekaj
Najbolj boleč del je, da se prekomerno dajanje pogosto dogaja tam, kjer nam je najbolj pomembno. Tam, kjer si želimo miru, topline, potrditve, občutka, da smo videni, spoštovani in izbrani.
Včasih dajemo več, ker upamo, da bo nekdo končno opazil, koliko vlagamo. Da bo to zbudilo nežnost. Da bo odnos postal varen. Da bomo dobili tisti občutek: “končno sem dovolj.”
Zato se brezmejno dajanje pogosto ne zgodi kot odločitev, ampak kot notranji refleks. Kot nekakšna neizrečena pogodba, v kateri je zapisano, da če še malo bolj prijazni, malo bolj potrpežljivi, malo bolj prilagodljivi, bo odnos boljši. A v tej pogodbi je skrita nevarnost. Če nam našega pričakovanja drugi ne vrača, ne dobimo samo razočaranja, ampak občutek, da smo izgubili tisto, za kar smo dajali.
Kako naslednjič prepoznamo, ali dajemo za potrditev
Največkrat v resnici zavestno ne prepoznamo, kdaj dajemo predvsem za potrditev. Enostavno dajemo, ker je tak naš notranji refleks, ne sprašujemo pa se kaj stoji za njim. A bi se morali. Ko se začnemo zavedati, da naše odločitve vodi potreba po potrditvi, lahko začnemo izbirati drugače. In kako prepoznamo, kakšen je naš pravi motiv? Najbolj zgovoren trenutek je pogosto tik pred tem, ko rečemo “ja”.
Če dajemo zato, ker je to naša mirna, odrasla ocena, potem po tem, ko rečemo »ja«, v sebi ne občutimo stiskanja. Morda smo utrujeni, morda nam ni ravno zlahka, a se v nas ne pojavi občutek, da smo spet šli čez sebe ali da zdaj nekaj pričakujemo v zameno. Rečemo “ja” in v sebi ne rabimo, da to zdaj takoj nekaj spremeni. Ne čakamo, da bo nekdo zato bolj prijazen, bolj prisoten ali bolj hvaležen. Naredimo, ker se nam zdi smiselno in ker zmoremo.
Če pa dajemo zato, da bi dobili potrditev, se v telesu pogosto pojavi drugačna zaznava. Kot tih pritisk: “če tega ne naredim, bo nekaj narobe.” Kot skrb, da bomo razočarali. Kot notranja panika, da se bo odnos ohladil, da nas ne bodo imeli radi, da bomo izpadli sebični. In potem rečemo “ja”, čeprav v sebi že vemo, da nam bo to prineslo le še dodatno težo.
Poznamo ta občutek. Rečemo, da ni problema, ampak smo takoj zatem razdraženi. Pomagamo, a v sebi na tiho štejemo. Naredimo uslugo, a potem težko zaspimo, ker v glavi premlevamo: “Zakaj sem spet pristala na to?”
To je pogosto najbolj jasen znak: ne dajemo iz miru, ampak iz strahu ali upanja, da bomo končno dobili nekaj, kar si ne upamo prositi neposredno.
Strah, ko začnemo postavljati meje, je del procesa
Ko človek začne postavljati meje, se skoraj vedno pojavi nelagodje. Včasih krivda. Včasih občutek, da smo postali “trdi”. Včasih pa čisto fizična napetost, kot da bi delali nekaj nevarnega.
To je normalno.
Če smo bili dolgo navajeni, da ohranjamo mir tako, da popuščamo, potem je “ne” za naš živčni sistem lahko novo in strašljivo. Ne zato, ker bi bilo napačno, ampak zato, ker pomeni spremembo v dinamiki. Ko rečemo: “Danes ne morem,” je del nas lahko prepričan, da bomo kaznovani z užaljenostjo, hladom ali konfliktom.
Zato se pogosto ne ustrašimo meje same, ampak posledic, ki jih pričakujemo. In ravno tu je pomembno, da se ne prepričujemo, da nas “ne sme biti strah”. Strah ni sovražnik. Je znak, da se odmikamo od stare vloge in stopamo v nekaj bolj zdravega.
Včasih bo odnos to zdržal in se celo izboljšal. Včasih pa se bo izkazalo, da je bil močno odvisen predvsem od tega, da smo mi tiho nosili več.
Dajanje, ki ne izčrpava, ima svojo mejo
Zdravo dajanje ni tisto, po katerem smo prazni, kjer v sebi držimo zamero, ker nas nihče ne vidi, in tudi ne tisto, kjer se bojimo reči “danes ne”, ker bomo s tem “nekaj pokvarili”.
V resnici gre za preprost premik v miselnosti: dajanje ne sme biti valuta, s katero kupujemo varnost, ljubezen ali pripadnost.
Ko se tega začnemo zavedati, ne postanemo manj dobri. Postanemo bolj resnični. In odnos, ki je resničen, ima več možnosti za spoštovanje, kot odnos, ki stoji na našem stalnem pretiravanju.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
