Tesnoba, nespečnost in tiha past hitrih rešitev, v katero se ujamejo mladi
Tesnoba in nespečnost sta med mladimi vse pogostejši. Zakaj hitre rešitve niso odgovor in kam se ob stiski obrniti po pomoč.
Nemir, stiskanje v prsih, misli, ki se ponoči ne ustavijo. Za vse več mladih so tesnoba, notranji pritisk in nespečnost postali del vsakdana. Šolske in študijske obveznosti, negotovost glede prihodnosti, odnosi in primerjanje z drugimi ustvarjajo občutek, da nikoli ni dovolj časa, uspeha ali miru. Ko se takšno stanje vleče tedne ali mesece, se pojavi vprašanje, kako naprej.
V iskanju olajšanja nekateri posežejo po sredstvih, ki obljubljajo hitro umiritev ali lažji spanec. Čeprav lahko takšna zdravila kratkoročno zmanjšajo napetost, je pomembno poudariti, da so le del širše slike skrbi za duševno zdravje. Še posebej nevarna je njihova nepredpisana uporaba, ki se med mladimi sicer ne pojavlja množično, a obstaja in pogosto ostane neopažena.
Raziskave in statistike med mladimi
Nepredpisana uporaba pomirjevalnih in uspavalnih sredstev med mladimi sicer ni zelo pogosta, a obstaja in se pojavlja predvsem pri tistih, ki se soočajo z močnimi občutki tesnobe ali težavami s spanjem. Evropske študije kažejo, da dober odstotek najstnikov vsaj občasno poseže po takšnih sredstvih brez zdravniškega nadzora, ameriški podatki pa navajajo, da se delež tistih, ki so jih uporabili vsaj enkrat, giblje okoli 7 odstotkov. Takšni podatki opozarjajo, da je problem prisoten in da je pomembno mladim zagotoviti varne alternative in podporo.
Ko hitre rešitve prinesejo nova tveganja
Nepredpisana uporaba pomirjevalnih in uspavalnih sredstev ni nedolžna. Telo se nanje lahko hitro navadi, učinek sčasoma oslabi, potreba po večjih odmerkih pa se poveča. Pri nekaterih se pojavijo znaki zasvojenosti, težave s koncentracijo, poslabšanje razpoloženja ali še hujša nespečnost. Posebej tvegane so kombinacije z alkoholom ali drugimi substancami, ki lahko vodijo do resnih in nepredvidljivih posledic.
Pomembno je tudi razumeti, da tesnoba redko nastane brez razloga. Pogosto je povezana z notranjimi čustvi in ponavljajočimi se vzorci, kot so strah pred neuspehom, pritisk po popolnosti ali potlačena čustva. Ko se takšni vzorci kopičijo, telo začne opozarjati. Nemir in nespečnost sta lahko znak, da nekaj v našem notranjem svetu potrebuje več pozornosti, ne pa utišanja.
Prepoznajmo svoja čustva in vzorce tesnobe
Prvi korak je zato prepoznati, kaj v resnici čutimo in od kod prihajajo ti občutki. Ko znamo poimenovati svoje čustvo in razumeti njegove vzroke, lažje prepoznamo, katere situacije ali misli sprožajo tesnobo, in se nanje odzovemo na zdrav in zavesten način. To je temelj za učenje strategij, ki pomagajo dolgoročno, namesto da bi se zatekli k hitrim, a tveganim rešitvam.
Pogovor kot prvi korak k pomoči
Namesto hitrih rešitev je ključno vprašanje tudi, kdo lahko pomaga. Prvi in pogosto najtežji korak je pogovor. S prijateljem, družinskim članom ali osebo, ki ji zaupamo. Mnogi mladi ugotovijo, da že možnost, da nekdo prisluhne, zmanjša občutek osamljenosti in pritiska.
Pomembno vlogo imajo tudi šolski svetovalci, psihologi, terapevti in osebni zdravniki, ki lahko pomagajo razumeti, kaj se dogaja, ter usmeriti k ustrezni podpori. Čeprav so zdravila v določenih primerih lahko del zdravljenja, ne predstavljajo celotne rešitve.
Dolgoročno najbolj pomagajo razumevanje lastnih čustev, učenje načinov soočanja s stresom in občutek, da v stiski nismo sami.
Mladi, ki se soočajo s tesnobo in težavami s spanjem, morajo vedeti, da iskanje pomoči ni znak šibkosti. Prava pot naprej se pogosto začne z vprašanjem, kaj v resnici čutimo in komu to lahko varno povemo.
