Profimedia

Več kot 30 milijonov oziroma vsak sedmi otrok in mladostnik do 19. leta starosti v evropski regiji ima duševno motnjo. Še posebej ranljiva so dekleta, saj ima težave vsaka četrta v starosti med 15 in 19 let, v nedavno objavljenem poročilu ugotavlja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). »Slovenija žal sledi širšim evropskim trendom,« pravi doktorica socialne pedagogike in docentka za promocijo zdravja pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) dr. Helena Jeriček Klanšček.

Več depresije, anksioznosti, a večja je tudi ozaveščenost

Delež mladostnikov s povišano verjetnostjo depresije se povečuje, prav tako se povečuje delež 17-letnikov, ki so poročali o rednem doživljanju vsaj dveh psihosomatskih simptomov. Mladostniki poročajo tudi o manj zadovoljstva z življenjem, kaže primerjava podatkov mednarodne raziskave Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju (HBSC) med leti2018–2022, ki se izvaja vsake štiri leta med 11-, 13-, 15- in 17-letniki.

Skoraj sedem odstotkov mladostnikov se uvršča v kategorijo z visoko stopnjo simptomov anksioznosti oziroma težjo anksioznostjo, pri čemer delež slednje s starostjo narašča in je večji med 15- in 17-letniki kot med mlajšimi mladostniki. Pogostejša je tudi med dekleti kot med fanti.

Profimedia

Dobra petina mladostnikov je dosegla rezultat, ki kaže na povečano verjetnost depresije, pri čemer so dekleta in mladostniki v starosti 15 in 17 let v večji meri ranljivi za povišano verjetnost depresije, kot so fantje in mlajši mladostniki, so še ugotovili raziskovalci.

Pri interpretaciji podatkov je sicer treba upoštevati tudi to, da se spreminja ozaveščenost prebivalstva o značilnosti simptomov težav v duševnem zdravju, da se ti pogosteje prepoznajo in da se o njih več poroča. To ne pomeni, da nismo priča porastu duševnih težav pri mladostnikih, je pa težko oceniti velikost dejanskega porasta, dodajajo pri NIJZ.

Rast uporabe antidepresivov

Otroci in mladostniki zaradi duševnih težav vse pogosteje poiščejo tudi pomoč zdravstvenih institucij. Tako raste delež mladostnikov, ki se jim predpiše antidepresiv, pri čemer je delež mlajših od petnajst let, ki so prevzeli vsaj en recept za antidepresive, majhen (manj kot 0,5 odstotka v letu 2023), se pa delež povečuje pri mladostnikih od 15 do 19 let. Leta 2013 je ta znašal 1,2 odstotka, leta 2023 pa 2,2 odstotka, ko gre za stare od 20 do 24 let se je v enakem primerjalnem obdobju delež zvišal z dveh na 3,6 odstotka. A tudi pri statistiki rabe zdravil je treba pri interpretaciji podatkov upoštevati spremembe v ozaveščenosti prebivalstva, pojasnjuje dr. Helena Jeriček Klanšček.

Posebej ranljiva so dekleta

Uvodoma omenjena raziskava WHO izpostavlja, da so še posebej ranljiva dekleta, kar opažajo tudi naši strokovnjaki. Kot pojasnjujejo, so dekleta bolj ranljiva za težave, kot so anksioznost, psihosomatski simptomi in depresivna razpoloženja, vzroki za to pa so večplastni.

Razlika je v biološki občutljivosti adolescenčnega obdobja, pomemben vpliv pa imajo tudi družbeni pritiski glede videza, uspešnosti, primerjave in perfekcionizma, ki so zaradi družbenih omrežij, opozarja dr. Jeriček Klanšček, izrazitejši kot kadarkoli prej.

Freepik

Dekleta so tako lahko bolj občutljiva za medosebne odnose in izključevanje iz vrstniških skupin, so pa po drugi strani bolj ozaveščene in lažje poročajo o stiski, ki jo v primerjavi s fanti tudi prej prepoznajo in priznajo. Fantom na drugi strani družbene norme pogosto onemogočajo, da bi izrazili težave, kar bi lahko tudi pomenilo, da vidno morda sploh ne odraža dejanskega stanja.

Ne le več težav, imajo jih tudi vse mlajši

Ne le, da imajo mladi vse več težave, hkrati se z njimi srečujejo vse mlajši, s simptomi anksioznosti vse pogosteje že otroci ob koncu prve triade osnovne šole. »V praksi se pojavljajo separacijska anksioznost, socialna anksioznost, šolska fobija, panične epizode v zgodnji adolescenci. Pandemija, digitalna preobremenjenost, negotovost in oslabljene socialne mreže so trend še pospešili,« pojasnjuje dr. Helena Jeriček Klanšček.

Na vprašanje, kaj je glavni razlog za rast tovrstnih težav pri otrocih, ni enoznačnega odgovora. Med najpogostejšimi dejavniki so nizka socialna podpora ali konflikti doma, slabe izkušnje v otroštvu, revščina, vrstniško nasilje in izključenost, digitalni pritiski, spletno nasilje, pretirano primerjanje z drugimi, kronični stres in akademski pritiski, tudi širše družbene krize, kot so vojne in podobno.

Kako lahko otrokom pomagamo? Pomembno je, da ima vsaj eno odraslo osebo, ki se ji lahko zaupa, varno šolsko in družinsko okolje, pomemben je razvoj digitalne pismenosti, uravnotežena raba družbenih omrežij, dostop do programov pomoči v šolah, do svetovalnih služb.

Vsak neprijetni občutek še ni duševna težava

A ob vsem navedenem velja opozoriti, da vsak neprijetni občutek še ni nujno razlog za razpravo o duševnih težavah. »Družbeni diskurzi o duševnem zdravju, ki se intenzivno širijo preko medijev in družbenih omrežij, oblikujejo pričakovanja, da bi morali biti mladi čustveno stabilni, samozavestni, uspešni in družbeno spretni. Takšna pričakovanja ustvarjajo zelo nizek prag tolerance do neprijetnih občutij, kot so osamljenost, negotovost, dvom vase ali kratkotrajna razpoloženjska nihanja – občutij, ki so v resnici naravni, legitimni in pogosto nujni elementi mladostniškega razvoja,« pojasnjuje dr. Jeriček Klanšček.

Če takšna občutja niso »prepoznana kot običajni del odraščanja, temveč kot znaki motnje, obstaja nevarnost, da se mladim odvzame prostor za razvijanje ključnih notranjih virov soočanja, kot so potrpežljivost, sposobnost čakanja, refleksija, samopomiritev ter iskanje podpore v odnosih«, opozarja. 

Profimedia

Na pomoč čakajo skoraj dve leti

Slovenija je v zadnjih letih naredila pomembne korake na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov, med drugim smo vzpostavili 22 centrov za duševno zdravje, razširili programe MIRA, okrepili krizne linije, vzpostavili spletna svetovanja, a čakalne vrste ostajajo nedopustno dolge.

To ni slovenska posebnost, ampak težava celotne regije. Kot ugotavlja raziskava WHO, v eni od štirih držav v skupnostih primanjkuje storitev za oskrbo varovanja duševnega zdravja otrok, mladostnikov in mladih, v eni od petih držav pa nimajo politik, ki bi naslavljale potrebe na področju duševnega zdravja, v regiji je samo en psihiater na 76.000 otrok in mladostnikov.

Povprečna čakalna doba za prvi prosti termin za pedopsihiatrično obravnavo je bila 12. septembra 2025 kar 294,6 dneva pri stopnji nujnosti 'zelo hitro', 425,5 dneva pri stopnji 'hitro' ter 602,8 dneva pri stopnji 'redno'. Podobno dolge so bile tudi čakalne dobe za prvo kliničnopsihološko obravnavo, in sicer 295,5 dneva pri stopnji 'zelo hitro', 430 dni pri stopnji 'hitro' ter 475,7 dneva pri stopnji 'redno'. »Ti podatki jasno kažejo, da kljub pomembnim sistemskim izboljšavam zmogljivosti še vedno zaostajajo za potrebami otrok, mladostnikov in njihovih družin,« opozarjajo na NIJZ.