Arhiv Dolenjskega lista

M. L.

M. L.

Društva arhitektov Dolenjske in Bele krajine je sinoči v novomeški Hiši kulinarike organiziralo pravokotno mizo z naslovom +/- zidanice. Po besedah Dareta Homana, ki je vodil pogovor, želijo opozoriti na skoraj nenadzorovano urbanizacijo teh območij, ki so bila prvotno kmetijska, a jih zdaj ni več mogoče uporabljati za to.

V taki urbanizaciji lastniki gradijo objekte, ki vse pogosteje odstopajo od nekdanjih tipičnih oblik. Na vinogradniških območjih se vse pogosteje pojavljajo  manj primernih dejavnosti, kot je še dejal Homan.

M. L.

Mitja Simič iz zavoda za varstvo kulturne dediščine vidi tradicionalne zidanice in hrame kot del dediščine. »Da se narediti nove zidanice, ki so funkcionalne in se z njimi ne oddaljujemo preveč od tradicije,« je menil in pri tem ugotovil, da so danes zidanice pogosto take, da bi jim težko rekli zidanica.

Ivo Kuljaj, avtor pred dobrim desetletjem izdane knjige Zidanice, vinske kleti in hrami na Dolenjskem, pravi, da ni nič novega, da v zidanicah ljudje živijo. Na Dolenjskem je že zelo dolgo uveljavljen in poznan mešani tip naselja, kar pomeni, da so drug ob drugem vinograd, zidanica in stanovanjska hiša. To je izšlo iz nekaterih posebnosti življenja na Dolenjskem, ki se razlikuje od npr. življenja na Štajerskem. »Ustava pri nas ne prepoveduje izbire prostora bivanja. Tudi Romi se ravnajo po tem in bivajo tudi na tujih zemljiščih, za katera država obdavčuje lastnike,« je poudaril Kuljaj.

Matjaž Pavlin, sopobudnik in ponudnik turizma v zidanicah, je da so majhni vinogradi in številne zidanice, torej način, kot ga imamo, prednost našega območja v turistični ponudbi. Žal mi tega po njegovem, še zdaleč nismo znali dovolj izkoristiti. Zato je Pavlin optimist glede zanimanja za turizem v zidanicah.

Mateja Kaudek, predstavnica podjetja Topos, ki je pripravilo občinski podrobni prostorski načrt za sanacijo neskladnih in nelegalnih gradenj v vinogradniških območjih mestne občine Novo mesto, je predstavila možnosti legalizacije objektov. Pri tem je rekla, da pri legalizaciji zahtevajo predvsem oblikovanje fasade in dodatne zasaditve in le v manjšem številu temeljitejše gradbene posege.

V razpravi je Aleš Plut predlagal, da bi po zgledu šentruperške Dežele kozolcev naredili muzej zidanic.

Jelka Hudoklin je menila, da je glede poseljevanja zidanic in sedanjih razmer na takih območjih država naredila v preteklosti škodo, ko je geodetskim upravam dala možnost podeljevanja hišnih številk. A je tudi poudarila, da bi državo v zvezi z gradnjo objektov morala zanimati umestitev objekta v prostor, ne pa tudi to, kakšne barve je stopnišče v notranjosti objekta.

Če pa ljudje gradijo, kot gradijo, so razlogi nemara še drugi. Mitja Simič je tako menil, da so prostorski načrtovalci in arhitekti ukvarjajo preveč z normativnim urejanjem zadeve, pri tem pa so izgubili stik z ljudmi. Klavdija Pečnik iz Toposa pa je opozorila na izredno dolge postopke pridobivanja gradbene dokumentacije.