M.G.

Že vrsto let je predana prostovoljka, vedno pripravljena pomagati – podnevi, ponoči, vse dni v tednu. S strokovnim znanjem, izkušnjami in mirnim pristopom se je izkazala v številnih kritičnih trenutkih.

· 20. seja OS Semič

Plaketa Branki Štukelj, subvencija dela cene daljinskega ogrevanja ostaja

Posebej so poudarili tudi njen prispevek k izobraževanju občanov o temeljnih postopkih oživljanja in prvi pomoči, po njeni zaslugi zna vse več občanov reševati življenje.

»Plaketa mi res veliko pomeni in jo nosim z velikim ponosom. Presenečena sem bila, tega res nisem pričakovala. Vem pa, da brez pobude moje srčne ekipe Civilne zaščite in podpore sodelavcev tega priznanja ne bi bilo,« je hvaležno povedala.

Od kovinarske delavke do patronažne sestre

Njen prvotni poklic ni imel prav nobene stične točke z zdravstvom. Je ena redkih žensk, ki se ga je lotila. Branka se je namreč izučila za kovinarko in si dve leti kruh služila v nekem podjetju v Črnomlju.

Ko je to šlo v stečaj, se je morala znajti drugače in se je zaposlila v domu starejših občanov. Takrat za to delo še ni bila potrebna posebna izobrazba.

»Kmalu smo se zaposleni začeli dodatno izobraževati za bolničarje. To delo me je navdušilo in sem se odločila nadaljevati šolanje za medicinsko sestro. Moja takratna nadrejena me je spodbujala in mi pokazala, da je to poklic, v katerem se lahko najdem,« se živo spominja.

Kasneje je dobila službo v Zdravstvenem domu Črnomelj, kjer je na urgenci delala približno deset let. To je bila zelo zahtevna, a poučna izkušnja.

Stalno učenje in osebna rast

Ko je dojela, kako hitro se medicina razvija, se je odločila še za dodatno izobraževanje in končala študij za diplomirano sestro. »Rekla sem si: Če bo treba kdaj napredovati ali se premakniti drugam, je boljše, da sem pripravljena.«

Poklic, ki zahteva srce

Poklic medicinske sestre je lep, a težak. Predvsem pa zahteva srce. Če človek nima empatije, sočutja do človeka, v tej službi nima kaj početi.

»Kadar pride bolnik, ki je prestrašen, mi pa vemo približno, kaj se dogaja, moramo imeti razumevanje. On se boji, mi ne. In če se ne znaš postaviti v njegov položaj, mu ne moreš pomagati.«

Branka pogosto pove mladim, ki prihajajo v zdravstveni poklic: »Postavi se v čevlje tistega skrhanega, ki leži pred tabo. On ne ve, kaj ga čaka. Zanj je vsak poseg strah in negotovost.«

Sočutje do starejših in umirajočih

Veliko je v stiku z umirajočimi. To jo spremlja že od maminih zadnjih dni.

»Po njeni smrti me je nekaj gnalo, da nadaljujem to delo – kot da sem dobila poslanstvo. Takrat človek začuti, koliko pomenita bližina in mirna beseda. Zato mi ni težko vstati ob enih, treh ali petih zjutraj, če kdo potrebuje pomoč. Kadar človek kliče v stiski, ga ne moreš pustiti samega, čeprav izven delovnega časa. Včasih je dovolj, da si tam, da držiš roko, da rečeš: Tu sem. Danes je starejših ljudi bistveno več kot nekoč.« pravi.

Pove tudi: »Mnogi živijo sami, mlajši so se odselili – v hiši ostane en človek, včasih dva. Tako je tudi v naši občini. Ti ljudje najbolj potrebujejo pogovor in bližino. K njim stopim v prostor, jih pozdravim: Dober dan, kako gre? Že to jih razveseli. Dovolj je, da jih primeš za ramo, da začutijo, da se jih ne izogibaš.«

Krhkost življenja in moč pogovora

Starostniki potrebujejo stik, iskren nasmeh in občutek, da so še vedno vredni pozornosti, poudarja.

»V tem življenjskem obdobju, ki je sicer breme po svoje, se bojiš, da boš zbolel, da te bo bolelo, da boš sam. Če te kaj zaboli, že pomisliš: Kaj pa, če sem odpisan? In če ti zdravnik pove, da je res nekaj narobe, se spet ustrašiš: Bom umrl, kdaj bom umrl? To so trenutki, ki ostanejo. Takrat se zaveš, kako krhko je življenje. Koliko poguma potrebujejo ti ljudje in koliko strahu nosijo v sebi. Strah je velik in globoko zasajen. In če ga človek ne zna premagati, mu vzame mir. To vidim pri mnogih – ko se strahu prepustiš, te začne obvladovati. Zato poskušam s pogovorom, toplino in navzočnostjo pomagati ljudem, da se sprostijo, da se zavedajo, da niso sami,« so Brankine izkušnje o strahu, tihem spremljevalcu starosti.

Poklic kot poslanstvo

Čeprav je delo medicinske sestre zahtevno, ga nikoli ne bi zamenjala. »To delo te nauči ponižnosti, sočutja in hvaležnosti. Ni ga večjega zadovoljstva, kot je to, kadar ti bolnik reče: Hvala, ker ste bili tukaj. In mogoče je prav to tisto, kar me drži pokonci in mi daje moč – občutek, da lahko pomagam.«

Moč kolektiva in skupnosti

Pri svojem poslanstvu ima veliko srečo, da je v kolektivu obkrožena s krasnimi ljudmi. Zdravnica dr. Gabriela Plut je izjemna oseba.

»Takšno jo poznajo vsi pacienti. Kadar jo pokličem ali kaj vprašam, mi vedno potrpežljivo pomaga in svetuje. Brez nje ne bi zmogla.«

Ob sebi ima še čudovite sodelavke – Nastjo, Katjo in Kristino. »Smo majhen, a zelo povezan kolektiv. Brez njih ne bi bila tu, kjer sem danes.«