Arhiv Štajerskega Tednika

Čas v jeseni življenja bi moral biti brezskrben. Pri svojih 80 letih pa Vesenjak ne spi mirno, kljub prijetnim spominom: „V to hišo sem se z družino preselil leta 1966. Takrat je bila to še zidanica, ki smo jo počasi urejali. Postala je naš dom, kjer sta odraščala tudi moja otroka. Polna je lepih spominov. Rad živim tukaj. Najraje sem zunaj, vedno si najdem kaj za opraviti. Imamo še živali, za katere skrbim.“

V zadnjem času pa ga vse močneje pestijo skrbi, ki bi mu v tem obdobju življenja morale biti prihranjene: „Na hiši se vidijo poškodbe, zidovi so popokani, razpoke pa gredo skozi zid v notranjost bivalnih prostorov. Zaradi tega me skrbi. Če se bodo poškodbe širile, ne vem, kam bom šel živet.“

V primeru, da do tega pride, bo Vesenjakova prihodnost močno zaznamovana. Skromna pokojnina namreč ne bo zagotavljala brezskrbne prihodnosti. Vprašljiva pa bo še prihodnost njegovega vnuka in snahe, ki tudi živita v delu hiše.

Poškodbe zaradi težkih tovornjakov v času sanacije plazu

»V času sanacije plazu se je po tej ozki cestici vozilo ogromno težkih tovornjakov. Na ovinku pred hišo so tovornjaki tudi ustavljali in večkrat zapeljali naprej in nazaj, da so lahko zvozili ovinek. V hiši sem čutil tresenje, sploh, ko so bili tovornjaki polni gramoza. Širiti so se začele razpoke, ki jih pred sanacijo plazu ni bilo. Ob koncu del sem o tem obvestil občino. Prišli so pogledat, podžupan Robert Vuzem in še en gospod. Poslušali so me, vendar trdijo, da je hiša pač stara. S tem se ne strinjam, saj stoji še dosti starejših hiš. Na koncu nismo našli skupnega jezika,« pojasnjuje Martin Vesenjak.

Cesta ni bila modernizirana po nasvetih strokovnjakov

Preberite več v Štajerskem Tedniku