Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Maja 2004 je Revija Park objavila idejo o izgradnji pešpoti "od mlina do mlina", s katero bi omogočili prijetne sprehode ter kolesarske užitke ob dolenjski lepotici Krki. Omenjena pot bi potekala od Seidlovega mlina ob Strojarski poti mimo poslopja sodišča in parka Evropske Unije do Zajčevega mlina pod Ulico talcev. Na ta način bi storili korak do vzpostavitve poti po celotni brežini reke Krke v starem mestnem jedru. Namreč, kasneje bi bilo potrebno urediti še manjkajoči odsek od Župančičevega sprehajališča do Seidlovega mlina, kar bi predstavljalo 2. fazo projekta. Ob tem je potrebno poudariti, da je izgradnja teh in onih poti vsekakor koristna za Novo mesto, saj se tem spodbuja zdravo preživljanje prostega časa, poskuša se zmanjšati pritisk na preobremenjene mestne ulice ter ustvarja prostor za pogovore, uživanje v razgledu in sanjarjenje mestnega prebivalstva, ki bi s tem dobilo višjo kakovost življenja v mestu.

Občina je po objavi pobude pristopila k projektu in začela določene aktivnosti. Izdelan je bil predlog poti z vsemi podrobnimi informacijami, v mesecu oktobru 2004 pa so pristojni sprejeli Odlok o ureditvenem načrtu za pešpoti in kolesarske steze Novega mesta, ki zajema tudi načrtovano pot "od mlina do mlina". Zapisano je, da se na območju uredi pešaško - kolesarska povezava, ki bo oblikovno sorodna Župančičevemu sprehajališču. Pot naj bi bila makadamska, v širino naj bi segala od 2 do 2,4 m, omejevali pa naj bi jo robniki iz naravnih materialov (granitne kocke). Predvidena je bila tudi javna razsvetljava. Zadeve so se začele razvijati več kot obetavno, a je na koncu žal ostalo le pri besedah (v tem času je občinske vrste zapustil Tomaž Levičar, ki se je osebno zavzemal za pot), saj projekt nikoli ni bil prenesen v prakso. Občinski uradniki so omenjeno pobudo enostavno pospravili v predal ter jo kasneje popolnoma zanemarili, pri odgovarjanju na novinarska vprašanja pa so navajali, da projekt tako v tehničnem in finančnem smislu sicer ni zahteven, da pa obstajajo problemi z lastništvom parcel in tako naprej. Iz odgovorov se je dalo razbrati, da volje za ureditev poti pač ni, saj so ob tem še pojasnjevali, da so uresničili že veliko novih sprehajališč, med drugimi Julijino sprehajališče, pot na Šance in podaljšek Župančičevega sprehajališča mimo Novoteksa, kar je sicer res.

Lastniški problemi ter prost dostop do vodotokov

Pri načrtovanju projektov vedno trčimo ob lastniške interese. Tudi tukaj je tako. Omenjena pot bi potekala delno po zasebnih, delno po zemljiščih v lasti Mestne občine Novo mesto, nekaj bi jih morala slednja tudi še odkupiti. V preteklosti se z nekaterimi zasebniki nikakor ni bilo mogoče dogovoriti o trasi, a roko na srce teh pogovorov ni bilo veliko, da o volji sploh ne govorimo. Če stvari pogledamo podrobneje, ugotovimo predvsem 2 težavi. Ena izmed njih je nikoli dokončana novogradnja na mestu nekdanjega Seidlovega mlina, katere investitor je novomeški podjetnik Aleš Wachter. Ta je nezakonito ogradil svojo parcelo ob reki Krki, pri tem pa si je prisvojil tudi del občinskega zemljišča (parcela 1576, k.o. Novo mesto), ki sega neposredno do Krke.

V pogovoru za Revijo Park (17. junij 2008) je izjavil, da so s pristojnimi našli primerno traso čez parcelo. Zatrdil je, da je vedno pripravljen sodelovati, a da ne more pristati na neutemeljene posege na zemljišče samo zato, ker bi bilo to najceneje. Na vprašanje o nezakoniti ograji je dejal, da je to posledica gradbišča in da po dokončanju del leta 2009 ograje ne bo več. Danes leta 2013 lahko zapišemo le to, da je krepko prelomil svoje obljube, saj je objekt v nespremenjenem stanju nedokončan že par let zapored, ravno tako ograja, ki je nezakonita, še kar naprej vztraja.

Drugo težavo predstavlja kompleks družine Suhy, ki je v celoti ograjen in tudi ta nezakonito preprečuje dostop do reke Krke. V preteklosti so pogovori s pristojnimi potekali predvsem v smeri zamenjave pasu zemljišča ob Krki, ki bi ga dobila občina, za parcelo 1563 (k.o. Novo mesto), a do dogovora ni nikoli prišlo. Tu se lahko mimogrede navežemo na že omenjeno parcelo 1563, ki je po podatkih Zemljiške knjige javna pot, s katero upravlja občina. Namreč, videz te poti ni nikakor javen in spominja na zasebni prehod, to bi se dalo sklepati po nadstrešnicah in drugih predmetih v bližini, vendar gre v resnici za javno dobro, ki je dostopno vsem nam. Ljudje bi se morali po tej stezi prosto sprehajati do Krke, kjer jim je na voljo tudi kratek odsek (kategoriziran kot pot) na brežini (med območjem Suhy in Wachterjevo parcelo), ki pa vsaj s te strani ni zagrajen. Po uradnih podatkih je v lasti podjetja Sophos d. o. o. Na drugih predelih, kjer bi potekala pot "od mlina do mlina" ni težav, saj je travnik pod sodiščem v lasti Republike Slovenije. Ravno tako težav ni na območju "evroparka", saj so bile lastniške zadeve rešene ob urejanju slednjega.

Zakaj so ograde nezakonite?

Poudariti je potrebno, da je lastniške zadeve potrebno rešiti za potrebe nove pešpoti, med tem, ko se mora prost dostop do vodotoka in ob njem zagotavljati ne glede na vse skupaj, tudi danes, ko poti ni, pa vemo da ni tako. Zakon o vodah navaja:

38. člen:

(1) Lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča mora dopustiti vsakomur neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra, ter dopustiti splošno rabo vodnega ali morskega dobra, razen, če je na vodnem, priobalnem ali drugem zemljišču zgrajen objekt iz 5., 6. in 7. točke prejšnjega člena.

(2) Raba priobalnega zemljišča, ki je neposredno povezana s splošno rabo (zadrževanje na priobalnem zemljišču in odlaganje predmetov za kopanje, potapljanje, drsanje, plovbo in podobno), je dovoljena, če se lastniku ali drugemu posestniku priobalnega zemljišča s takšno rabo ne povzroča škoda.

(3) Na vodnem ali priobalnem zemljišču ni dovoljeno postavljati objektov ali drugih ovir, ki bi preprečevale prost prehod ob vodnem ali morskem dobru.

(4) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena lahko lastnik ali drug posestnik objekta javne infrastrukture izključi splošno rabo na območju, na katerem se nahaja objekt, če je to nujno zaradi varovanja življenja ali zdravja ljudi.

(5) Lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča zaradi omejitev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena nima pravice do odškodnine, razen za navadno škodo.

200. člen:

(1) Lastnik objekta in naprave, ki je bila zgrajena na podlagi pravnomočnega dovoljenja za poseg v prostor, pa parcela pozidanega stavbnega zemljišča sega do meje vodnega zemljišča, mora dovoliti prost prehod ob vodnem ali obmorskem dobru.

Torej, lastnik priobalnega zemljišča (to velja v našem primeru) je dolžan vsakomur dovoliti dostop do reke, razen, če je zgrajen objekt iz 5., 6. in 7. točke prejšnjega člena. Naj poudarimo, da v našem primeru ni zgrajen objekt iz navedenih točk 37. člena Zakona o vodah. Kakor lahko ugotovimo v realnosti, lastniki niso navdušeni nad tem, da bi zagotavljali prost dostop do reke, kar se jasno kaže v ograjah in napisih o varovanju zasebnih varnostnih družb. Te zapore pa so v 3. točki 38. člena opredeljene kot nezakonite. Ravno tako bi lastniki morali dopustiti uporabo priobalnega zemljišča za vodne aktivnosti, če se jim pri tem ne povzroča škoda. Tudi to se dejansko ne dovoli. Če povzamemo lahko ugotovimo, da lastniki zemljišč kršijo kar 3 točke 38. člena zakona s svojimi dejanji. V 200. členu je dodatno pojasnjeno, da lastniki objektov, ki so bili zgrajeni na podlagi pravnomočnega dovoljenja za poseg v prostor (parcela sega do meje vodnega zemljišča), morajo dovoliti prost prehod ob vodnem ali obmorskem dobru. Ravno v primeru "Seidlovega mlina" je to najbolj očitno kršeno, saj ograje na vseh straneh to onemogočajo. Tako je zaprta tudi javna pot (parcela 1569, k.o. Novo mesto), ki vodi do objekta, vendar tukaj ne gre za poseg v pot, temveč le za omejitev dostopa.

A naših argumentov tukaj ne zmanjka. Dodatni prav nam potrjuje Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje mestnega jedra Novega mesta, ki je v 44. členu izjemno jasen:

Obrežni pas reke Krke mora biti prehoden in mora biti širok minimalno 10 m, razen na mestih, kjer obstajajo fizične ovire. V tem primerih je potrebno preurediti objekt ali območje, ki onemogoča javen prehod in novo vzpostaviti javno pot.

Dejstvo je, da se lastniki na tem območju enostavno požvižgajo na veljavno zakonodajo in na občinske odloke. Še bolj žalostno je to, da pristojne inšpekcijske službe niso sposobne ukrepati ter zaščiti javnega interesa, pa čeprav so bile o tem zagotovo že obveščene v preteklosti. Z neukrepanjem nekaterim lastnikom sporočajo, da lahko počnejo, kar želijo in to se seveda kaže tudi v praksi. Skrajni čas je, da se lastnikom nalije čistega vina, zato je posredovanje inšpekcije nujno. Potrebno je odstraniti vse fizične ovire ter dovoliti dostop zainteresirani javnosti. Projekt ZA Novo mesto si bo za to skrbno prizadeval in o premikih seveda poročal na strani.

Pešpot zdaj!

Za konec se vrnimo k naši načrtovani pešpoti. Ni možno več veliko dodati. Stvari so jasne. Pot je potrebna in bo prinesla pozitivne posledice, zato jo je treba čimprej realizirati. Uradniki na občini naj pobrskajo po arhivih ter poiščejo gradivo, ki so ga že pripravljali. V nadaljevanju naj sklenejo kompromise z lastniki ter zakoličijo ustrezno traso poti. Izvedba ni zahtevna, finančni vložek ni velik. Čas je, da se brežine reke Krke naredi dostopnejše širši populaciji ter ji omogoči užitke ob dolenjski lepotici. To je lahko tudi ena od pozitivnih zgodb, ki jih danes krvavo potrebujemo. Ne gre za avtobusno postajo ali kakšno staro zgradbo, ki je spomeniško zavarovana. Gre le za pot, ki jo lahko uresničimo v zelo kratkem času. Naj se delo prične!

Gre za cel sklop »mestnih pack«, ki smo jih uvedli pri projektu ZA Novo mesto. Na spletni strani si lahko preberete še ostale ter si njihov položaj natančno ogledate na zemljevidu »mestnih pack«.