Arhiv NTRC

Adrijana Dimec je z otrokoma oktobra lani sledila možu na Japonsko, kamor se je odpravil zaradi košarkarske kariere. Hudemu kulturnemu šoku je sledilo prijetnejše obdobje: »Največje presenečenje je bilo, da Japonci, razen res redkih izjem, ne govorijo popolnoma nič angleško, oblačila v pralnih strojih pa umivajo izključno z mrzlo vodo. Zdaj ko smo se navadili, nam je res super,« prizna Dimčeva, ki še vedno, čeprav je na drugem koncu sveta, uspešno vodi svoje podjetje. Kot pravi, je nekatere stvari celo lažje uskladiti, saj je odmaknjena od »motečih« dejavnikov. Ne udeležuje se dogodkov, časa v dnevu ne namenja prijateljicam in pitju kave v kavarni, vse sestanke izvede preko spleta. Vendar se srečuje z drugimi izzivi. »Največji in morda celo edini je, da ne morem novonastajajočih kosov prijeti v roko in jih sama pomeriti. Ponudila se je tudi priložnost, da smo se udeležili ›pop-up‹ dogodka v Ljubljani, pri čemer sem morala vse koordinirati na daljavo in mi je bilo res škoda, da uspeha nisem mogla občutiti v živo.«

»Tudi prestižna stanovanja nič posebnega«

Dimčevi v deželi vzhajajočega sonca živijo v majhnem stanovanju. »V velikem je sploh nemogoče živeti. Stanovanja so zelo zelo majhna, z nizkimi stropi, majhnimi kosi pohištva. Povprečno japonsko trisobno stanovanje je razgrnjeno na površini slovenskega enosobnega. Kopalnica spominja na tiste v mobilnih hiškah ali avtodomih, nikjer ni ploščic, vse je izdelano v enem kosu in izredno majhno. Postelje so zelo nizke in preproste, na balkonih ni stolčkov za posedanje, ampak izključno drogovi za sušenje oblačil.« V japonskem stanovanju prav tako ne moreš najti pečice, le sto in eno električno napravo za pripravo hrane. »Skoraj vsak ima doma avtomat za vodo, ki ga najdemo pri nas v zdravstvenih domovih,« kot zanimivost še doda Dimčeva, ki z družino trenutno živi v kraju Nishinomiya, predmestju Osake, do katere vožnja z vlakom traja od pol ure do uro. Enako oddaljeno je mesto Kobe, ki slovi po govedini.

Svojevrsten izziv je pot v vrtec. »Vsak dan nam vzame 30 minut, da otroka spravimo do mednarodnega vrtca, na kar smo se morali kar navaditi. Doma sem ju iz bloka do vrtca lahko pospremila dobesedno v pižami, tukaj pa moramo kombinirati kolo, vlak in taksi, da pridemo do tja.« Otroka sta se v pičlih štirih mesecih odlično naučila govoriti angleško, in sicer brez vsakega predznanja, na kar je Adrijana še posebej ponosna.

Nič osebnega pridiha

Glede na to, da njihovo bivanje na Japonskem ne bo daljše od osmih mesecev, se košarkarju in njegovi izbranki ni zdelo smiselno vlagati v dodatno stanovanjsko opremo. Adrijana pravi, da je stanovanje tako staro in majhno, da ga tudi nekaj okrasnih elementov ne bi bistveno izboljšalo. A takšno ni le njuno stanovanje. »Tukaj je notranjost mnogo manj pomembna kot v Evropi. Vodilo je le eno – kar največja izkoriščenost in uporabnost. Tudi najdražja in najlepša stanovanja ter oprema niso nič posebnega v primerjavi z evropskimi. Se mi zdi, da tako velikih stanovanj, kot jih poznamo Slovenci, torej več kot sto kvadratnih metrov, tukaj sploh ne moreš najti.« To pripisuje njihovemu načinu življenja – delajo od jutra do večera, domov se vračajo izključno spat. V domovih uporabljajo kopico pametnih naprav, seveda sorazmerno s prestižnostjo stanovanja.

Preberite še ...

Slovenija

(EKSKLUZIVNO) Luka Založnik, pričevalec iz afere Dars: Rok Snežič mi je narekoval, Feštajn pa je snemal

Dimčevi so se tako morali navaditi na majhnost, a tudi še na katero drugo malenkost. Adrijana je na primer spremenila vsebino svoje torbice. »Na javnih straniščih ni papirja za brisanje rok, vsaka ženska v svoji torbici nosi majhno brisačo, s katero si obriše roke po umivanju.« Japonci se tudi sezuvajo, in sicer v večini restavracij ali na športnih dogodkih. S seboj prinesejo copate ali so preprosto bosi.

Dom bo v Sloveniji

Dimčevi se bodo v Slovenijo vrnili maja po koncu košarkarske sezone. Kot pravi Adrijana, bo družina takšen način življenja sprejemala, dokler bo Žiga še imel možnost igrati, čeprav pravi, da oba z možem že komaj čakata trenutek, ko se bosta lahko ustalila v Sloveniji. Ko si bosta enkrat ustvarjala dom tukaj, bodo te izkušnje življenja v tujini vplivale na gradnjo in opremo? »Te izkušnje bodo zagotovo vplivale, da bova ostala prizemljena glede opreme in velikosti. Vedno nama bo ostalo v spominu, v kako majhnem stanovanju živimo tukaj, a nam ni prav nič ne manjka. Ta izkušnja je zgovoren opomnik, kako malo v resnici potrebujemo za srečo,« ob koncu še dodaja sogovornica.

Foto:osebni arhiv