Minka Čretnik

»Kar delam z veseljem in z ljubeznijo, ni nič težko. Bog me je izbral za svojega poslanca na Zemlji, da ljudem pomagam, jih tolažim ter jim svetujem in dajem upanje. Očitno ima z menoj pomembne načrte, da mi pri teh letih še daje moč in me ohranja pri zdravju ter mi vliva veselje za opravljanje najlepšega poklica na svetu,« je ob našem obisku v začetku lanskega leta dejal takrat 90-letni dr. Vinko Kraljič, ki še vedno vodi kar dve hribovski župniji, v Črešnjicah in na Svetini. V nedeljo, 13. julija, je v cerkvi v Črešnjicah daroval diamantno mašo, to je 65 let mašništva. Za tamkajšnjo župnijo je bil to velik praznik. Med sveto mašo je pred polno cerkvijo pridigal celjski opat in rektor Marijine cerkve Marjan Jezernik, bogoslužje so popestrili domači cerkveni pevci. Po sveti maši je sledila pogostitev za vse prisotne.

Nik Jarh

Črešnjičani Vinka Kraljiča nadvse cenijo in spoštujejo, enako tudi on njih. »Čudoviti ljudje so tam in zelo rad grem mednje. Duhovniško življenje ni v pisarni, ampak med ljudmi. Vse, kar sem ljudem dajal, sem od njih vedno tudi dobil vrnjeno, njihovo hvaležnost, veselje, zaupanje,« je dejal priljubljen duhovnik in velik podpornik kulturne dediščine, ki je v šestih desetletjih in pol svojega duhovniškega dela globoko zaznamoval številne skupnosti v Sloveniji in Nemčiji.

Bog ima z njim pomembne načrte

Življenjska zgodba dr. Vinka Kraljiča se bere kot napet roman, poln preobratov in preizkušenj, prepletenih z navdihujočimi zgodbami. Njegovo življenjsko vodilo je: moli in delaj. Ob duhovniškem poklicu, ki ga opravlja z vso ljubeznijo, je izreden tudi njegov odnos do kulturne dediščine. Zaveda se pomena njenega ohranjanja. Vedno je bil pripravljen pomagati v okolju, kjer je živel in delal. Leta 2017 je za svoje prizadevno delo prejel zlati grb Občine Vojnik.

Rodil se je 12. januarja 1934 kot drugi od petih otrok. Otroštvo je preživel v Vizorah pri Novi Cerkvi. V svojem dolgem življenju je kar petkrat ušel smrti. Že kot dojenček je hudo zbolel. Domači niso imeli veliko upanja, da bo preživel. »Prižgali so mi že mrtvaško svečo, a sem čudežno preživel,« je povedal. Ko je imel približno leto in pol, je padel v deroč potok in zagotovo bi utonil, če se oče ne bi pognal v vodo in ga rešil. Tretjič so bile skoraj usodne gore. Pri plezanju na 2.500 metrih je Vinku zdrsnilo in omahnil bi v globino, če ga ne bi nek fant še pravočasno prijel za roko. Nato je za las manjkalo, da ni utonil na morju, petič je smrti ušel, ko je v Ilbenstadtu v Nemčiji prenavljal baziliko in je z odrom vred zgrmel na tla z višine sedmih metrov. Pri tem si je zlomil le dve vretenci. »Bog ima z menoj očitno res pomembne načrte,« je v smehu pristavil.

Težave s komunistično oblastjo

Življenje dr. Vinka Kraljiča je bilo prežeto tudi z osebnim bojem v težkih političnih razmerah po drugi svetovni vojni. Že kot mladostnik se je odločil za duhovniški poklic, a so mu komunistične oblasti povzročale številne težave.

Nik Jarh

Leta 1954 se je vpisal v bogoslovje, a je že čez teden dni moral na služenje vojaškega roka. V Sremski Mitrovici je bil v kazenskem polku, pod nadzorom. Ko je Udba izvedela, da je vpisan v bogoslovje, so se začela »stalinistična« zasliševanja, ki so trajala tudi do pet ur, in to vsako soboto. Pri tem so ga celo omamili in ga pripravili do tega, da se je odpravil proti Donavi, da bi storil samomor.

Rešilo ga je naključno srečanje nekega Slovenca, ki ga je odvrnil od skoka v reko. Nato je Udba želela, da bi postal ovaduh v semenišču. Temu se je Vinko z vso odločnostjo uprl. Zasliševanja so trajala do konca vojaščine. Ko so ga končno odpustili, mu je oficir dejal: »Preveč smo vam zaupali. Ne bomo vas pustili pri miru.« In res ga niso. Delovanje Vinka Kraljiča je bilo namreč zaznamovano z nenehnim preganjanjem nekdanjega političnega sistema vse do zadnjih zaslišanj Ozne leta 1989 v Celju. Kljub nenehnemu preganjanju in osebni diskreditaciji je ves čas deloval za slovenski narod in krščanske vrednote.

Od turističnega vodnika do skladatelja

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« S temi besedami je mlad fant iz Vizor 10. julija 1960 stopil pred množico ljudi v Novi Cerkvi ter se pred Bogom in zbranimi slovesno zaobljubil, komu bo posvetil svoje življenje in delo. Da je biti duhovnik nekaj največjega, kar človek na Zemlji lahko doseže, pravi Vinko Kraljič. Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo v Slovenj Gradcu, nato je bil dve leti kaplan v Mariboru in kasneje pri svetem Danijelu v Celju. Zatem je odšel na šestletni študij cerkvene glasbe v Rim. Tam si je denar služil tudi kot turistični vodnik zlasti za nemške skupine, med katerimi so bili tudi nemški škofi. Doktoriral je na papeški univerzi Angelicum v Rimu.

Nik Jarh

Stiki z nemškimi škofi so ga pripeljali v Nemčijo. Leta 1975 je prišel v župnijo Ilbenstadt, ki je bila tedaj, kot pravi, pozabljena župnija. Vinko Kraljič ji je vrnil življenje. V župniji so imeli skupino za matere in žene, za mlade družine, skupine starejših, bilo je 70 ministrantov, delovali so otroško-mladinski pevski zbor, dekliška pevska skupina in fantovska štiriglasna skupina. Zbori so peli nemško, latinsko in slovensko. Imel je tudi otroški vrtec s sto otroki …

V Ilbenstadtu se je izkazal tudi kot skladatelj. Pripravil je veliko pesmi in jih pošiljal tudi cerkvenemu pevskemu zboru v Novo Cerkev in Črešnjice. Dvakrat je obnovil vrtec in baziliko. Delo v Nemčiji je 37 let opravljal z dušo in s srcem.

Vinko Kraljič je velik domoljub, zaveda se pomena ohranjanja kulturno-duhovne dediščine. Neprecenljiv je njegov prispevek k obnovi številnih cerkva: v Ilbenstadtu, Slovenj Gradcu, Novi Cerkvi, Črešnjicah, na Svetini. Rad se pošali, da mu pri tem pomaga njegova nebeška banka. Izstopa tudi njegova ljubezen do glasbe. Kot kaplan je pripravil pesmarico za stolno cerkev sv. Danijela v Celju, ki velja za eno prvih pesmaric na Slovenskem.