Arhiv NTRC

Njena odmevna televizijska oddaja Zvezdana je pokazala, da je treba o temah, ki sprožajo nelagodje, preprosto iskreno govoriti, jih obrniti na glavo. »Oddaja se mi je zgodila spontano, bila je priložnost, ki sem jo zagrabila. Ob tem nisem imela občutka, da delam nekaj drugačnega, tudi nisem želela komurkoli ugajati. Hvaležna sem, da sem s temi pogovori obogatela z novimi izkušnjami. Gosti so mi namreč odkrili nove svetove in me pripeljali do sebe.«

V vsaki stvari najde izziv. V časih koronavirusa se je lotila projekta Zvezdina skrivnost, ki je nekakšen štirimesečni izobraževalni program za vse tiste, ki želijo osebno rasti in spoznavati svet okoli sebe.

Kako in kje preživljate čas osamitve zaradi koronavirusa?

Prvi val je bil zame kot za večino Slovencev veliko presenečenje. April mi je šel na roko, saj sem veliko postorila v vrtu in okolici hiše. Četudi je nedelu sledil izpad dohodka, se mi je zdelo, da bomo nekako že preživeli. Poleti sem snemala projekt Zvezdina skrivnost, v moji hiši je bilo zelo glasno, delavno, ustvarjalno, ljudje so prihajali in odhajali. Jeseni smo začeli delati v gledališču, septembra sem še kar igrala. Zdaj je ponovno popolno zaprtje, zato mi je težko, saj čutim, kako se ljudje odzivajo, začutim njihovo stisko, ampak res dvigujem vibracije in nočem se zaplesti v vrtinec, kaj je prav ter kaj ni res. Politika me razkuri, ker slabo komunicira z nami, prebivalci Slovenije, ampak v osnovi je ta čas karantene izjemen čas za posameznika. V tem času se lahko »strenira« v tem, kje je njegov prostor, kaj je njegov smisel, koliko je ustvarjalen in kam je naravnan njegov pogled. Zdaj sem ustvarjalna in pišem, a hkrati si predstavljam, da tistim, ki so na meji materialne »eksistence«, ni lahko. A vidim rešitev. Vsak, ki je na meji preživetja, lahko prosi za pomoč in mu bomo pomagali. Koronačas vidim kot priložnost, da se prevetrimo kot posamezniki in družba in na koncu vidimo, česa si ne želimo. Ne želim si omejitev, laži, razdvajanj, razkola, ki smo mu priča. »Korona« je vse porinila na rob nečesa skrajnega, česar si ne želim. V vsakem primeru bo življenje zmagalo in šlo naprej. Dr. Nela Sršen je v intervjuju povedala, da virus živi eno leto, potem se začne spreminjati, kar me navdaja z upanjem.

Virus je vaja v človečnosti za nas, je opomnik naše minljivosti.

Malo smo pozabili na to človečnost in tudi na to, da si sami življenje omejujemo s svojimi mislimi. En virus, ki je minljiv in je veter proti našemu življenju, bomo zmogli uničiti. Bolj kot virus nas uničujejo misli in dojemanje, kako živimo. Virus lahko razumemo kot ogledalo, v katerem je tudi smrt. Nje človek 21. stoletja ne želi videti. Rojstvo in smrt sta edina stalnica v našem življenju, ostalo je spreminjanje in razvijanje. Temu se moramo posvetiti, kje in kako se bomo spreminjali. Če soseda zatožimo policiji, ker ima zabavo, je to prav? Je to zgolj zaradi zavisti? Res skrbimo za zdravje, smo se prej pogovorili z njimi? Milijon orodij imamo, da si lahko pomagamo in se osveščamo.

Žal nas virus negativizma razdvaja, po drugi strani bi morali sprevideti, da smo tukaj zato, da si pomagamo in navdihujemo drug drugega. Vsak na svoj način. Vi recimo s svojimi oddajami in z novim projektom Zvezdina skrivnost.

S poslušanjem številnih zgodb sogovornikov v oddaji Zvezdana sem se veliko naučila, zdaj je prišel čas, da lahko to znanje delim. Pozorno poslušanje je namreč največje učenje. Ker sem toliko let poslušala zgodbe ljudi, bom zdaj na svoj način delila in prispevala kamenček v mozaiku, da se bomo začeli zavedati, kje smo. Poslušanje, videnje, razumevanje, neobsojanje so osnova vsakega pogovora in pozornosti, ki jo damo drugemu človeku. To je osnova življenja nasploh. Da živimo tako, da smo v skladu s sabo in ne da ogrožamo drugega ter da nikomur ne škodimo.

BARBARA GRADIČ OSET, foto: Manca Birk

Preberite več v Novem tedniku